Pisalo se je leto 2012. 50 odtenkov sive je v svetu in pri nas podirala vse rekorde. Samo v enem letu so prodali 40 milijonov izvodov te knjige. Seveda sem jo kupila. In se nakrohotala ob obrtniški mizeriji avtorice E. L. James, bojda nezaposlene angleške gospodinje in nekdanje televizijske producentke.

Na primer: glavna junakinja, v knjigi predstavljena kot bistra, ambiciozna študentka, gre namesto svoje kolegice novinarke intervjuvat uspešnega poslovneža. Vprašanja ji pripravi kar kolegica, domnevna bistroumnica pa jo pozabi vprašati, kdo to sploh je, na primer, koliko je star. V vsakem časniku bi letela prvi dan prakse. Bralec nato izve, da jo skoraj kap, ko zagleda pred seboj očarljivega bogatunčka. In vendar v prvem od prijateljičinih vprašanj, ki jih prebira med čakanjem (!) na intervju, jasno piše, da je intervjuvanec mlad. Če avtorica ni nepismena bleferka, je možen en sam sklep: junakinja, s katero so se identificirali milijoni žensk po svetu, ima spomin zlate ribice.

Polizdelek, ki bo od 13. februarja dalje na voljo tudi v vroče pričakovani filmski različici, seveda ni zaslovel zaradi fabule ali sloga. 50 odtenkov sive je pornografizirana erotična fikcija, nekakšen BDSM »doktor roman«, po raziskavah predvsem čtivo seksualno hrepenečih, slabše izobraženih žensk brez ekonomske in socialne moči. Natančno tistih žensk, ki ne znajo in ne smejo razpoznati resničnih razlogov za svoje frustracije.

Odnos med gospodično Steele in psihično poškodovanim, sadističnim milijonarjem Greyem je pravzaprav preslikava odnosa med poznim kapitalizmom in vladanimi množicami. Kapitalizem poskuša svoj cilj – maksimiziranje užitka za izbrance – doseči z vsemi možnimi prevarami, z lajno o dobrodejnosti fleksibilizacije trga dela in varčevanja, s podaljševanjem delovnega časa, skrajševanjem dopustov in uničevanjem javnega sektorja. Alienirane množice vse bolj brezpravnih pripadnikov nižjega in srednjega sloja pa v zameno za drobne potrošniške užitke, do katerih še imajo dostop, dovolj trpežno prenašajo bremena in zablode globalnega kapitalizma. Celo verjamejo vanj in se gredo resno njegove igre. Čeprav se ve, kdo v realnosti na koncu zmaga… Slavljeni uspeh Sirize v Grčiji je zato bolj ogrožen kot nepokriti motovilec te dni. Če ni, bodo gospodje z realno močjo poskrbeli, da bo. Tragikomično pa tudi simbolično je, da se je šel Cipras takoj po zmagi javno poklonit pravoslavnemu patriarhu, rekoč, da bo zveza s Cerkvijo trdnejša in globlja kot kadar koli. To kaže, kako kruto – in nevarno – je lahko za levičarje iskanje zaveznikov, brez katerih politično očitno ni mogoče preživeti. Jasno je namreč, da bo kapitalistični stroj, ki za vrhnje sloje še vedno teče kot namazan, tudi v bližajočih se političnih viharjih iskal in našel nove priložnosti za podaljševanje statusa quo.

A vrnimo se h knjigi. Za filmske pravice sta Universal Studios in Focus Features Jamesovi odštela pet milijonov dolarjev. Koliko bo prinesel film, je za zdaj mogoče le ugibati. Na veliko bo služila tudi industrija spolnih pripomočkov. International NYT je poročal, da se je prodaja teh izdelkov po izidu knjige povečala kar za 7 odstotkov. »50 odtenkov zelene za industrijo seksi igračk« so naslovili torkov članek. Ampak takrat v branži še niso bili pripravljeni na tolikšno povpraševanje, je povedal eden od menedžerjev. Zdaj bo drugače...

Tako torej. Po eni strani so najbolj vitalne generacije vse bolj brutalno zatirane. Z napredujočo prekarizacijo se tudi solidno izobraženim odreka temeljna življenjska stabilnost. Brez zaposlitvene varnosti pa si, kot poudarja britanski ekonomist Guy Standing, ljudje ne morejo »zgraditi kariere, ki bi trajno združevala delo, zabavo in prosti čas« (Delo, 2. februar). Zato so ves čas v stanju permanentnega strahu pred zadolženostjo in zdrsom na socialno dno. Vse to seveda vpliva tudi na medosebne odnose. Za trdne partnerske odnose sta potrebna gotovost in čas, ki si ga delodajalci ob asistenci politike tako brutalno prisvajajo. Posledice so na dlani.

Ženske pri emancipiranju, ki poteka skozi vse bolj naporno poklicno udejstvovanje, poleg steklenih stropov, hromijo tudi prefinjeni retradicionalizacijski procesi, v katerih ženskam dopovedujejo, da jim izčrpavajočih »maškarad« ni treba trpeti. »Dekle in ženska bosta vsaka v svojem razvoju zgolj nekaj časa posnemali moške vzorce in vedenje, zgolj nekaj časa opravljali moške poklice. Ko se bodo negotova obdobja prehoda končala, pa se bo pokazalo, da so se ženske tem maškaradam, pogosto smešnim, prepustile samo zato, da bi iz svoje narave izkoreninile izkrivljajoče vplive drugega spola.« To Rilkejevo misel so včeraj izpostavili na spletni strani Cerkve. (Re)tradicionalisti jim torej ponujajo iluzijo harmoničnega življenja ob jasno razmejenih spolnih vlogah. Po drugi strani jim industrija ponuja sumljive nadomestke (spolne) svobode, od katerih ima dobiček le sama, ženske pa ostajajo trajno neizpolnjene v svojih legitimnih hrepenenjih. Tako kot gospodična Steele lahko v imenu teh ali onih idealov »svobodno« izberejo le podrejanje.