Če sanacija bank uspe, bo krize konec že leta 2014, nas je prepričevala takratna predsednica vlade. Koncept sanacije bank je po sili razmer prevzela od predhodne vlade, natančneje naveze Janša-Šušteršič, simbola idealne koalicije avtoritarne politike in finančnih trgov. Danes, več kot leto dni po manevru, ki je javni dolg države potisnil nad 80 odstotkov BDP, je jasno, da je šlo za »prevaro stoletja«. Primež krize je res manjši, a še zdaleč ne zaradi sanacije bank.

Ta ni izpolnila nobenega od zastavljenih ciljev. Kreditne pipice rešenih bank so še vedno zaprte. Celo do te mere, da guverner Banke Slovenije kot prvi (!) v verigi odgovornih celo javno govori o slovenskem »fenomenu rasti brez kreditiranja«. V bankah, ki ustvarjajo dobičke z obrestmi od državnih obveznic, še vedno raste delež slabih posojil, zato jih bo morda sčasoma treba sanirati še enkrat. Včeraj so v vodo dokončno padle tudi obljube o transparentnem upravljanju slabih posojil. Slaba banka je namreč v enem zamahu naprodaj ponudila terjatve do več kot dvajsetih podjetij. tudi tistih v državni lasti (Elan, Adria Airways) kot tudi do družb, ki stojijo ali padejo na bančnih reprogramih. Kratek rok za oddajo ponudb, med katerim vlagatelji nimajo možnosti skrbnih pregledov družb, množičnost ponudbe in nejasni kriteriji izbire dajejo »bianco menico« domačim in tujim špekulantom.

Lastništvo in obvladovanje številnih domačih podjetij, tudi tistih v državni lasti, bo že v prihodnjih tednih na prepihu. Zanj se bo spopadla pisana množica predatorskih skladov vseh vrst, posrednikov iz davčnih oaz, ostankov nekdanjih tajkunskih mrež, prostih strelcev s kakšnim bogatim prijateljem, upravljalcev »črnih fondov« ali morda celo pralcev denarja iz kriminalnih poslov. Ti bodo do terjatev, ki jih je slaba banka že po ceni, nižji od nominalne, odkupila od bank, prišli z novim, dodatnim popustom. V naslednji fazi bodo z njihovo pretvorbo v kapital postali tudi lastniki po novem nezadolženih podjetij, ki jih bodo preprodali z dobičkom.

Pozabite na zaveze do zaposlenih, vlaganja v podjetja ali preverjanja »primernosti« kupcev. V nepregledni množici poslov, ki odpirajo prostor za podmizne dogovore, ne bo razlik med podjetji, ki so zdaj (še) v lasti države, ali družbami, ki so ostale pri življenju le zaradi bančnih reprogramov. Dobrodošli nazaj v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Ne v čas pidovskih kavbojev na divjem zahodu prve slovenske privatizacije, ampak v Rusijo, kjer so tamkajšnji oligarhi na podoben način – resda v zameno za posojila takrat bankrotirani državi – leta 1995 olastninili največje ruske konglomerate.

Zgodba ne bi mogla biti bolj ironična. V soboto bodo na Kongresnem trgu protesti proti privatizaciji Telekoma, ki jo je potrdil državni zbor, kupca pa se že skoraj leto dni išče v javnem postopku. Hkrati se bodo drugje kovali načrti o poslih, ki bodo vplivali na prihodnost več tisoč zaposlenih. Severnoevropski šefi DUTB bodo v slovenski maniri zatrjevali, da za napadi nanje stojijo lobiji, in vlado, ki jih želi razrešiti, morda strašili celo s finančnimi trgi. Zapitek bo v vsakem primeru plačal njihov talec – država, ki ima vedno denar za (slabe) banke, ne pa tudi za šole, ceste in sanacijo ujm.