Na sceni ste relativno nepopisan list, ki šele išče pravo priložnost. Kdaj ste začutili, da je glasba tisto, kar bo zaznamovalo vaše življenje?

Že od malih nog se je v grobih obrisih nakazovalo kaj takšnega, saj sem doma ves čas nekaj prepevala. Včasih v zasebnosti svoje sobe, včasih skupaj z očetom v dnevni sobi. Če se danes ozrem nazaj, bi lahko celo dejala, da je šlo pozneje – vsaj iz mojega zornega kota – za naraven razvoj dogodkov, četudi si niti v najbolj norih sanjah nisem predstavljala, da bo šlo nekoč tako daleč, da bom samostojno nastopala pred ljudmi. Glasbo sem namreč vedno razumela kot nekaj intimnega, zgolj za domačo rabo. Tako se je pravzaprav tudi začelo. Prelomni trenutek je bil, ko sem videla, kako se moje pesmi dotaknejo ljudi – to me je prepričalo, da sem se opogumila in se jim predstavila. Prepustila sem se toku dogodkov in pustila, da gredo stvari svojo pot naprej.

Omenili ste duete z očetom. Ali vas je prevzela glasba njegove generacije z gramofona?

Nedvomno. Skupaj sva poslušala njegove albume Boba Dylana, Neila Younga, Joni Mitchell in še številnih avtorjev generacije šestdesetih in sedemdesetih. Že takrat sem občudovala te pesmi in se spraševala, kako jim uspe sestaviti nekaj takšnega. Domišljija mi je pomagala, da sem se videla v tej vlogi, ki je z leti nekoliko splahnela – ne domišljija, temveč prepričanje, da lahko zložim nekaj podobnega. Vseeno ne morem neposredno »obtožiti« nikogar izmed njih, da zvenim, kakor zvenim. Ljudje smo namreč podvrženi različnim vplivom, ki se jih sploh ne zavedamo. Šele za nazaj lahko ugotavljamo, kdo in kje je na koga vplival, v danem trenutku pa gre za čisti ustvarjalni navdih.

Sliši se, kot bi vas nagovoril neki notranji glas.

Tudi tako bi lahko rekli, saj sem sledila svojim sanjam. Ko sem bila mlada, mi je bilo dovolj, da sem lahko prepevala. Tudi danes se to ni spremenilo. Volja do petja je še vedno na prvem mestu, le pot je malce bolj zavita. Odpravila sem se iskat zvok, ki ga slišim globoko v sebi. Ne gre za nikakršne kompleksne zvočne krajine, prej za čisto preproste občutke, ki bi jih rada uglasbila.

Podobno zgodbo je nekoč pripovedovala tudi Karen Dalton.

Karen Dalton naravnost obožujem, saj je znala čudovito uglasbiti svoje občutke. Prava umetnost je, kako je nekaj tako preprostega in zapletenega hkrati uspevalo njej in Townesu Van Zandtu. Kajti če dobro poslušate, boste slišali, da ne gre za nobene zapletene zvočne rešitve, temveč čisto nadčasno preprostost. Njeno pesem Something On My Mind bi lahko poslušala znova in znova.

Nagnjenost k preprostosti je po svoje že zgodaj zaznamovala vašo kariero, pravzaprav vaš prvi korak v kolesje glasbene industrije. Demo posnetki so končali kot vaš prvi uradni EP.

Včasih usoda ubere res čudno pot, povsem nasprotno, kot si jo sprva predstavljaš. Ne vem, čemu drugemu bi to lahko pripisala kot začetniški sreči. V dnevni sobi sem čisto za šalo posnela nekaj demo skladb in jih takšne, surove, poslala v najbližji studio, saj me je zanimala njihova reakcija. Upala sem, da se bodo usmilili moje prazne denarnice ter mi za majhno nadomestilo odstopili studio za nekaj ur, da bi lahko posnela vsaj eno izmed njih – da bi končno imela pravo pesem, ne domačega demo posnetka. Studijski tehnik je bil tako navdušen nad njimi, da je skladbe poslal na založbo Adrian Recordings, kjer so jih želeli izdati prav v tej obliki. Ne rečem, da nisem bila skeptična do tega, a sem si mislila: bodo ljudje v biznisu že bolje vedeli kot naivna in presrečna začetnica.

Razbrati je, da vseeno niste bili povsem prepričani vase.

Ni šlo toliko za prepričanost vase kot za umetniško željo, da bi pesmi bolj izpopolnila. Nisem jih slišala kot dokončane skladbe, temveč le kot osnutke, in to me je sprva zelo motilo. Po drugi strani mi je poteza založbe dala misliti, da popolnost ni vedno »popolna«; da je včasih veliko bolje realizirati nekaj pomanjkljivega, a iskrenega.

Ali vas je kaj strah, da bo studijsko urejeni in sproducirani celovečerni prvenec izgubil nekaj prej usodne domačnosti?

Res je, ena ključnih nalog me čaka v tem, kako ohraniti pristnost in ranljivost skladb. Torej prav nasproten proces od tistega, ko sem upala, da mi bo uspelo demo posnetke obdelati v studiu.

Vseeno ste se uspešno priključili trenutnemu trendu, ki prisega na melanholičen in malce bolj zrnat tip pesmi.

Trendi so relativna stvar. Meni je veliko pomembneje, da glasba izžareva mene, pa naj bo trendovska ali ne. Zato sem ji pustila, da me poišče. In ko sva se enkrat začutili, sem vedela, da sem v njej našla sebe. V stiku ni ničesar vsiljenega, vse je šlo pa naravni poti dveh, ki se iščeta. In najdeta.

Sliši se malodane pravljično.

Glasba je pravljica sama po sebi.

Podobno kot skovanka nordijska americana, kot je nekdo opisal vašo glasbo.

Tega opisa sicer nisem zasledila, a mi je poimenovanje všeč. V moji glasbi je vsega po malem, od refleksij na zvočnost plošč, ki sva jih poslušala z očetom, do glasbe, ki sem jo odkrila kasneje, v času svojega odraščanja – na primer Radiohead ali Bon Iver. Trenja med kontrasti bogatijo umetnost, naredijo jo privlačnejšo. Človeka postavijo v položaj, da se mora odločati med dvema poloma in pri tem večkrat zamenjati svojo pozicijo. Med potovanjem z ene na drugo stran pa odkriva nove odtenke življenja.