Od nekdaj imam rad staro, dobro kmečko pamet in dandanes je te vedno manj, obenem so mi bolj pri srcu ljudske modrosti. Naslov Samo mrtve ribe plavajo s tokom zato, ker mislim, da je človek kljub temu da je zbombardiran z raznimi reklamami, še vedno sposoben razmišljati s svojo glavo in ustvarjati lastno zgodbo. Druga plošča je nadaljevanje te zgodbe in nosi sporočilo, da vse, kar koli boš naredil – tudi tisto, česar ne boš, pa bi lahko, recimo da ne izkoristiš svojih talentov – bo imelo posledice in bo ostalo za nami. Se pravi, ali bomo sledili samemu sebi ter dajali drugim zgled in spodbudo.
Ampak ni veliko domačih kantavtorjev, ki bi znali tako kot vi neposredno in duhovito pripovedovati zgode in nezgode iz našega vsakdana. Obenem nas vedno uspete spraviti v smeh. Kje dobivate ideje za družbenokritična in humorna besedila?Ideje so zgodbe, ki se ves čas dogajajo okoli mene in vseh nas. Jaz vzamem le neke motive, spodbude, iz katerih nato napletem besedilo. Recimo temu, da so to tudi anekdote, prigode, nezgode vsakdanjega človeka, ki jih pač ubesedim in zapojem. S tem se lahko marsikdo poistoveti in verjetno dobi občutek, da nima težav samo on, da ni edini, ki je srečen ali nesrečen, ampak smo v bistvu vsi enaki in se vsi znajdemo v položajih, v katerih se bolj ali manj znajdemo, in to obenem delimo z drugimi.
Ste družbenokritični, hkrati iz vaših pesmi vejeta optimizem, radost. Ste torej kritično optimistični?Sam mislim, da sem realist. Realist rad stoji na tleh, ni pa povsem pri tleh, prav tako ne plava v oblakih. Živimo v svetu emocij, včasih smo srečni, nesrečni, evforični, jezni, kar koli že, in v bistvu si prav vsako čustvo zasluži pesem. To, da sem kritičen, je moja naloga kot kantavtorja, saj naj bi kantavtorji družbi držali ogledalo. Pripovedovali naj bi ji o pravilnostih in nepravilnostih, torej naj bi ljudem odpirali oči. Če bi bil samo jezen in kritičen, tudi ne bi bilo prav, ker je na tem svetu tudi veliko oziroma več lepih stvari kot slabih, in če bi na njih pozabil in jih ignoriral, se mi ne bi zdelo prav. Zato menim, da je v mojih besedilih vsega ravno dovolj.
Čeprav ste se odselili iz Prlekije, ostajate zvesti prleškemu narečju tudi v svojih besedilih. Se v svojem narečju lažje umetniško izražate ali ste preprosto »lokalpatriot«?V Maribor sem šel živet, ker mi mestno življenje ustreza, ker imam rad prepih ljudi okoli sebe in večjo kulturno ponudbo. Tukaj lahko malce lažje diham, saj te ne pozna čisto vsak tako kot na vasi. Ljudje se zelo radi ukvarjajo z drugimi, ne sami s seboj. Tudi sam sem v rodni vasi že doživel negativne izkušnje, ko te ljudje v bistvu ne poznajo, pa te kljub temu ocenjujejo, kakšen si. To se sicer dogaja tudi v mestih, a se tam lažje skriješ in nisi tako opazen. Za nameček je naneslo, da sem dobil službo v Mariboru in sem si rekel: Kaj hočem, mesto je lepo, in sem ostal. Zdaj imam v Mariboru tudi družino in tukaj se dobro počutimo.
Kar zadeva moje izražanje v prleščini, pa je to morda posledica tega, ker sem v Mariboru malce dlje od svojih rodnih krajev. Tako z večjo sentimentalnostjo oziroma melanholijo gledam nanje. V bistvu se v svojih besedilih ne ukvarjam toliko s Prlekijo. Skoraj vse teme, ki se jih dotikam, so globalne, le jezik je lokalen. Prleščina je v bistvu moja materinščina – jezik, ki me ga je naučila mama. Šele kasneje, v šoli in prek različnih knjig, sem se učil zborne slovenščine. Ne bom rekel, da sem se moral naučiti tujega jezika, ampak drugega jezika. Moj prvi najbolj spontani jezik, v katerem mi ni treba iskati besed, ampak pridejo kar same, je prleščina.
Se od glasbe v Sloveniji da živeti?Mislim, da se da. Je pa res, da si zaradi majhnosti trga prisiljen delati stvari, ki se zelo prodajajo. Seveda je veliko odvisno tudi od tvojih marketinških sposobnosti. Moje zvrsti glasbe in pesmi, ki so velikokrat blizu resnice, ljudje nimajo enako radi kot popa. Sam pa rad delam stvari, v katere verjamem, zato ne bom nikoli iskal publike, da bi imel ogromno oboževalcev in se »nalagal« samo o ljubezni, sreči. Ne verjamem namreč samo v to, ampak v kompletno sliko človeka. Poleg tega glasba ni moja služba, ampak hobi, ki pa ni več samo hobi, saj vanjo vlagam precej truda, energije, razmisleka in časa. Ljudje si zaslužijo tudi resnico, ne samo zabave. Človek mora razmišljati kritično, potem išče v besedilih pesmi tudi neko težo. Vsaj jaz sem takšen in veliko ljudi je po moje takšnih.
Po poklicu ste vzgojitelj. Opravljate poklic, v katerem uživate? Kaj svetujete mladim, kaj naj jih vodi pri izbiri poklica?Mislim, da ni poklica, ki bi ga človek z veseljem opravljal 40 let ali še več. O tem si ne delajte utvar. Če ne razvijaš samega sebe, ne moreš vedeti, kaj bi rad počel. Potem je vsaj dobro vedeti, česa ne bi rad počel. Ali si boš izbral poklic, ki ti ga bodo predlagali drugi, ali takšnega, v katerem boš lahko glede na svoje sposobnosti najbolje uspel. Izberi si poklic oziroma delo, ki te veseli, kajti le v tem primeru boš tudi inovativen in uspešen. Hkrati se ukvarjaj s čim več stvarmi, da se boš povsod znašel. Dandanes je vse manj stalnega zaposlovanja in vedno je treba iskati kaj novega. Delo se bo že našlo. Če boš vedel, kaj želiš početi in kaj te veseli, ne boš delal le za denar, ampak boš prispeval tudi majhen kamen v mozaik uspešne in napredujoče družbe. Zdaj je namreč naša družba kot fikus v kotu, ki zgolj miruje in se nikamor ne premakne.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.