Ljubljanski mestni kino Kinodvor se je predvčerajšnjim znova lahko pohvalil z odličnim obiskom programa v minulem letu. Imeli so nekaj več kot 120.000 gledalcev, povprečno približno 63 na projekcijo, kar je enako kot predlani. Da je to kljub stagnaciji uspeh, priča napoved znova znatnega padca obiska slovenskih kinematografov. A njegova usmeritev v »raznoliko ponudbo« in večji poudarek na tržnih aktivnostih sprožata tudi strokovne pomisleke o njegovi osnovni vlogi umetniškega kinematografa. Kar v poudarjanju potrebe po tako imenovanem art minipleksu pod Trgom Ajdovščina zbuja dodatno nujnost debate o programskih smernicah, ki jih podpira občinsko financiranje.
Filmski kritik Matic Majcen, ki smo ga ujeli sredi pisanja raziskave prav o Kinodvoru, je ocenil, da lahko njegov uspeh v veliki meri pripišemo nagibanju h komercializaciji ponudbe. Pojasnil je, da Kinodvor vse bolj stavi na odmevne ameriške filme, kot so Grand Budapest hotel, Ni je več in Kako izuriti svojega zmaja 2, ter evropske uspešnice, kot sta Dva dneva, ena noč in Jimmyjev dom. To dokazuje tudi seznam desetih najbolj gledanih filmov letošnjega leta. »Nekateri so na sporedu pristali zaradi težav Koloseja, a je bolj problematično to, da Kinodvor preostali prostor v programu namenja lahkotnejšim evropskim filmom, namesto da bi predstavljal prelomne art filme pomembnih kinematografij, na primer iz Azije ali Južne Amerike. S tem izgublja status art kinematografa, saj ne skrbi več za pregled umetniške produkcije po svetu. To je tudi najbolj sporen vidik njegove trenutne usmeritve, ko javna sredstva namenja za komercializacijo ponudbe, ne pa za širjenje gledalčevih filmskih obzorij,« razmišlja Majcen.
Umetniški filmi, ki to niso
Javni zavod Kinodvor je letos od ustanoviteljice Mestne občine Ljubljana po Supervizorju sodeč prejel nekaj manj kot 610.000 evrov sredstev, ob tem pa še približno 27.000 od Javnega zavoda Ljubljanski grad in 9900 evrov od Turizma Ljubljana. Sami pišejo, da je proračun v 46 odstotkih sestavljen iz občinskih sredstev, ostalih 54 odstotkov pa predstavljajo lastna sredstva zavoda – od tega 56 odstotkov prodaja vstopnic in 21 odstotkov tržna dejavnost. Majcen je pri tem opozoril, da sfera mestnih kinov postaja prostor tržnega razmišljanja, saj se uspeh meri z večanjem števila gledalcev in prihodkov od prodanih vstopnic. Na tak način tekmuje z multipleksi, namesto da bi ponujala alternativo komercialni ponudbi.
»Kinodvor se razvija v veliko oglaševalsko mašinerijo. Z 'gledalcu prijaznim' izborom poskuša spreminjati definicijo art filma. To so sicer širši trendi, ki se dogajajo na evropski ravni. Uspeh mestnih kinematografov je povzročil sistematičen nastanek filmov, ki se v mreži Europa Cinemas dobro prodajajo, a še vedno poskušajo dajati vtis sofisticiranosti in intelektualnosti,« je pojasnil. Kot tovrstne prijeme navaja prodajanje revščine iz revnejših predelov Evrope in romantiziran pogled v oddaljene kotička sveta, ki ga ponujata člana deseterice najbolj gledanih filmov Okus po ljubezni in Poti. »Ne bi jih smeli sprejemati kot art filme, temveč gre za tip 'mestnega komercialnega filma'. Promocijski mehanizmi nas medtem poskušajo prepričati, da so največ, kar filmska umetnost v tem trenutku lahko ponudi,« je sklenil.
Globalni trendi, ne komercializacija
Profesor filmskih študij na Fakulteti za družbene vede dr. Peter Stanković pa meni, da Kinodvor ni institucija, ki bi se prvenstveno želela pozicionirati na trgu in konkurirati komercialnim akterjem. »Program ostaja kakovosten in uspeha ne pripisujem komercializaciji. To bi bilo tudi v nasprotju s prevladujočimi trendi. Film se kot množična zabava zaradi lažje dostopnosti novih tehnologij seli v domove ljudi, v kinu pa postaja vedno bolj priljubljen kot umetniška izkušnja, ki nagovarja bolj izobraženo občinstvo s kulturnim kapitalom,« je razložil. Dodal je, da je selekcija programa tudi stvar subjektivne presoje in okusa. »Sicer sem privrženec resnega art filma, a če je film bolj komunikativen, ni nujno, da je tudi manj kakovosten,« je dejal.