Kaj bi nacionalna strategija pomenila za državo, zakaj jo sploh potrebujemo?

Potrebujemo jo zato, ker bi pomenila uravnoteženje vsega, kar počnemo. Nacionalna strategija družbene odgovornosti je dejansko tisto, kar bi državi omogočilo, da se zave, kaj delajo posamezni organi, in da lahko deluje kot celovit organizem, kjer drug drugega podpiramo pri razvoju, ne pa zaviramo. Veliko bi bilo storjenega že, če bi vsaj na področju gospodarstva zapisali to strategijo, nato pa jo razširili še na druga področja družbenega delovanja. O strategiji družbene odgovornosti na nivoju vlade nikoli ni bilo zapisa in odločitve, da bi jo pripravili, kljub predlogom in usmeritvam EU, da to pri sebi uredi vsaka država članica. Pri nas imajo vizijo, da je strategija socialnega podjetništva strategija družbene odgovornosti. Pa ni. Lahko je le del strategije družbene odgovornosti, vsekakor pa ne more biti socialno podjetništvo rešitelj države.

Če bi torej imeli delovno skupino, bi imeli sogovornika na vladni strani, tako pa se nimate s kom pogovarjati.

Potrebujemo samo premierjevo pooblastilo, da se lahko na nivoju države pogovarjamo in da lahko tudi kaj naredimo. V enajstih letih smo se v svojih prizadevanjih že pošteno iztrošili in čas je, da država zdaj kaj naredi. Mag. Manca Kodermac je v magistrski nalogi pokazala, da v drugih državah to, kar počne inštitut IRDO, dejansko izvajajo državni organi. Le v Sloveniji je tako, da na tem področju naredi več civilna družba kot pa vlada.

Je torej nagrada horus, katere častni pokrovitelj je sicer že vsa leta predsednik države, na neki način plod tega vašega opozarjanja države in javnosti, da imamo veliko primerov dobrih praks, iz katerih se lahko veliko naučimo?

Slovenska nagrada za družbeno odgovornost horus je del te sicer v osnutku zapisane, a nepotrjene strategije, ki smo jo neprofitne organizacije že začele udejanjati. Pred sedmimi leti smo razmišljali o tem, ali iskati krivce in kazati s prstom na tiste, ki so krivi za tako stanje, in za to poklicane in odgovorne ustanove ali ne. Naše poslanstvo je, da s pozitivnim zgledom nagrajujemo tiste, ki že delujejo družbeno odgovorno. Pozitiven pristop je po našem mnenju edini pravi, saj je negativnih novic in dejanj preveč. V sedmih letih smo do sedaj v okviru nagrade horus prepoznali 89 finalistov, od tega nagradili 21 odgovornih podjetij ter 24 posameznikov, ki delujejo bodisi kot povezovalci med Slovenijo in tujino bodisi kot novinarji, strokovnjaki ali izjemni posamezniki. Vsekakor to niso vsa družbeno odgovorna podjetja, ustanove in posamezniki v Sloveniji, saj se vsi ne prijavijo na naš razpis. Ocenjujemo, da jih je v Sloveniji še veliko več.

Kateri skupni imenovalec bi lahko našli pri podjetjih, ki se prijavljajo za nagrado horus? Dejstvo je, da jih ima veliko tuje lastnike.

Za družbeno odgovornost se odločajo tista podjetja, ne glede na vrsto lastnine, ki se zavedajo, da prinaša koristi tako njim kot družbi. Dolgoročno jim izboljšuje konkurenčnost in povečuje dobiček, družbi pa omogoča, da se ohranja narava, vlaga v skupnost in krepi poštene odnose med kupci in dobavitelji ter zaposlenimi. Koristi za podjetja so predvsem lojalnost zaposlenih, njihova zavzetost, večja učinkovitost in motivacija za delo, zaposleni so bolj zadovoljni, ustvarjalni, inovativni in sodelovalni. To opazijo tudi poslovni partnerji, s katerimi lažje zgradiš dolgotrajno partnerstvo in zaupanje, podjetja zaradi svojega ugleda tudi lažje pridobivajo nove poslovne partnerje, krepi se njihov ugled ter povečuje dobiček.

Sicer pa, če ne razumeš, kaj je družbena odgovornost, je tudi ne moreš udejanjati. Šele menedžer, ki jo razume in je drugim za zgled, jo lahko vpelje v podjetje.

V čem se torej razlikujejo podjetja, ki so družbeno odgovorna, od drugih in katera načela morajo spoštovati?

Družbeno odgovorna podjetja naj bi se zavedala svojih vplivov na okolje, gospodarstvo in družbo ter v skladu s smernicami standarda za družbeno odgovornost ISO 26000 upoštevala naslednja načela: pristojnost (uradna odgovornost), preglednost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, spoštovanje vladavine prava, spoštovanje mednarodnih norm delovanja, spoštovanje človekovih pravic. Družbeno odgovorna podjetja se zavedajo, da je treba vlagati v zaposlene, skrbeti za okolje, varčevati z energijo, ločevati odpadke, spodbujati mlade in jim omogočati zaposlitve, imeti pošten odnos do kupcev in dobaviteljev, pravočasno plačati za opravljeno delo in naročene storitve in izdelke ter ponujati kakovostne in nezavajajoče izdelke in storitve kupcem v Sloveniji in drugod.

Lahko torej zatrdimo, da se družbena odgovornost podjetju enostavno splača?

Vsekakor. Za dobro podjetje je družbeno odgovorno ravnanje edina pot. Veliko podjetij je družbeno odgovornih in je tudi prav, da jih prepoznavamo oziroma da se izpostavljajo ter tako tega naučijo tudi druge. Je pa, verjamem, tem podjetjem v tem času zelo težko, saj je v družbi trenutno še vedno preveč negativnih vtisov. Naša družba je postala depresivna, vsi smo nekako brezvoljni, ker se govori samo še o negativnih zadevah in o tem, kako se nič ne da narediti. Zato mnogi obupajo, preden sploh začnejo. In to je bolezen naše družbe.

Proti kateri pa se vi borite tudi na primer s projektom Model M.

Model M za usposabljanje mladih brezposelnih za podjetništvo, nevladništvo in aktivno iskanje zaposlitve je projekt, s katerim želimo mladim vliti upanje, da se da še vedno veliko narediti, da naj nekaj začnejo. Predvsem pa poskušamo v njih prebuditi pogum za dejanja in voljo do tega, da čim prej nekaj naredijo in da ne čakajo na pomoč drugih. Mladi, ki sedaj nimajo službe, ne bodo zmogli zagotavljati naših pokojnin. Tisti, ki smo sedaj na vodilnih mestih, bi se morali vprašati, kaj sploh počnemo, komu se pustimo voditi na tak način, da sprejemamo odločitve, ki nas vse skupaj uničujejo. Za našo prihodnost je družbena odgovornost ključnega pomena. V Model M bomo letos poskusili vpisati tretjo generacijo brezposelnih mladih.

Model M je le eden od projektov, ki jih izvajate?

Inštitut ima več trajnih projektov. Marca bo v Mariboru že deseta mednarodna podjetniško-strokovno-znanstvena konferenca Družbena odgovornost in izzivi časa, tokrat na temo načrtovanja in poročanja o družbeni odgovornosti. Veliko pa je tudi enkratnih projektov. Z nami sodeluje več deset pogodbenih sodelavcev in strokovnjakov, prostovoljcev. Imeli smo že do pet zaposlenih, sedaj smo samo trije, ena je zaposlena prek javnih del. Prilagajamo se torej razmeram na trgu, a do sedaj nam je še vedno uspelo redno izplačati plače in honorarje avtorjem, kar je za neprofitni sektor tudi dosežek. Trenutno se potegujemo za pridobitev statusa zavoda, ki deluje v javnem interesu na področju mladine.

Se vam zdi, da slovenska družba potrebuje neki prelom ali celo prevrat, ki ga bo morebiti izvedla celo mlada generacija, ki sedaj stopa v ospredje, in to v razmerah, ki ji ne zagotavljajo prav veliko socialne varnosti in jasne prihodnosti?

Ko gledam sodobno mladino, vidim v njih veliko željo po pošteni in urejeni družbi, po zagotavljanju priložnosti za ustvarjanje družine in delo. Čutijo, kaj je narobe, nimajo pa še moči za spremembo, saj jim je odvzeta. Morda bi morali v parlamentu sestaviti takšno strukturo poslancev, da bi enakovredno zastopali vse državljane – torej v sorazmernem deležu glede na populacijo moške in ženske, invalide, mlade in upokojence, aktivno prebivalstvo… Glasove mlajših od 18 let bi enakomerno porazdelili med mlade in aktivno prebivalstvo. Le tako bi dejansko zastopali interese ljudstva. Ne pa interesov strank. Sicer pa bi morali mlade že v osnovnih šolah in v nadaljnjem študiju izobraževati za aktivno participacijo v družbi.

Zdi se mi, da bo kmalu prišel čas, ko bodo mladi rekli: dovolj je, tako neuravnoteženo v družbi ne smemo več delati. Upam pa, da jih mlinski kamni sedanjih vodilnih v javni upravi, gospodarstvu in drugod, kamor se bodo spuščali s časom dozorevanja, ne bodo zmleli oziroma ukalupili v svoje modele in jim s tem odvzeli volje do pozitivnih sprememb v družbi. To si želim in jih prosim, naj zdržijo, naj uveljavijo svojo voljo in naredijo tako, kot podzavestno čutijo, da je prav.