Teža zločinov jugoslovanske vojske in srbske soldateske na hrvaških tleh v štiri leta trajajoči vojni je bila dobro dokumentirana v več kot 33.000 dokumentih, 2000 pričevanjih, 10.572 podatkih o identificiranih ubitih osebah ter 1419 o izginulih in 7634 o zajetih. Potem ko Srbiji ni uspelo izpodbiti jurisdikcije ICJ, je podobno dokumentirala hrvaške vojne akcije s poudarkom na Nevihti, ki je sprožila množični eksodus Srbov iz Krajine, in tudi s hrvaške strani priznanimi zločini nad posameznimi tamkajšnjimi Srbi. Sodišče je v tej strašljivi vojni sliki zavzelo izrazito konservativno stališče in letvico genocida postavilo na raven dosledno uničujočega in dokazano naklepnega dejanja proti določeni etnični skupini. Razsodba, ki jo sicer obe strani razglašata za krivično, je pravzaprav razvodenila hrvaška pričakovanja, da bo njihova domovinska vojna po predlani oproščenem generalu Gotovini dokončno oprana zločinskih pack, odplaknila pa tudi srbske bojazni o prevzemanju vse krivde za balkansko morijo. To je opaziti v odmevih iz Zagreba in Beograda, saj prvi ne skriva razočaranja, še posebej, ker je sodišče Srbiji spregledalo Vukovar in Ovčaro, iz drugega pa prihajajo bolj zadovoljni in spravni toni. V kolikšni meri bo to vplivalo na nadaljnje odnose med državama, je nehvaležno napovedovati, ne gre pa spregledati, da so se ti opazno ohladili po avtonomni odločitvi drugega mednarodnega sodišča, namreč tistega za nekdanjo Jugoslavijo, ki se je odločilo na svobodo začasno izpustiti zloglasnega srbskega vojvodo Vojislava Šešlja.

A pri vsem skupaj ne gre za Balkan, kjer čustva praviloma nadvladajo razum, sodne odločitve pa se spolitizirajo. Meddržavno sodišče sta najprej BiH, nato pa še Hrvaška postavili v svojevrstno zagato s tožbami proti Srbiji zaradi genocida, za katerega naj bi bila odgovorna država in ne posamezniki na vodilnih položajih, za katere so pristojna druga sodišča na čelu z mednarodnim kazenskim ICC. Tudi zaradi prislovične počasnosti ICJ – Bosna je nanj tožbo proti tedanji Zvezni republiki Jugoslaviji zaradi genocida nad Bošnjaki naslovila že dve leti pred pokolom v Srebrenici, razsodbo pa dočakala leta 2007 – so njegove odločitve marsikdaj bolj podobne političnemu kompromisu kot zadostitvi (mednarodni) pravici, a kot take predstavljajo nevarne precedense. Takšna sta bila tudi odločitev ICJ, ko se je razglasilo za nepristojno v primeru Natovega napada na Srbijo in odprlo duri za podobna s strani VS ZN neavtorizirana vojaška posredovanja drugje, ter svetovalno mnenje o Kosovu, s katerim je Rusija mahala po priključitvi Krima. Zaradi visoke letvice genocida pa lahko povsem mirno spi Izrael, ko »disciplinira« Palestince.