Tokrat bom svoj komentar začel zelo osebno, kar sicer zame ni značilno. Osebno zato, ker me na Cerknico oziroma vso občino vežejo spomini, saj sem v tem delu Slovenije zbiral gradivo za seminarsko in diplomsko nalogo v času svojega študija. Čeprav je bilo to že »davno«, so nekatera spoznanja še vedno veljavna in so mi v pomoč pri razumevanju sodobnih vprašanj, povezanih s turističnim razvojem tega dela Slovenije. Spominjam se tudi neumnega načrta »Severni Jadran«, po katerem so v okviru prejšnje družbene ureditve poskušali zabetonirati Cerkniško jezero in narediti iz njega mondeno turistično središče. Na srečo se to ni zgodilo, saj je to posebno jezero z vsemi vasmi ob njem, kulturno in naravno dediščino in predvsem ljudmi svojevrsten ne le slovenski, ampak tudi evropski in svetovni unikat. To je dobro vedel že v drugi polovici 17. stoletja Janez Vajkard Valvazor, ki je bil tako rekoč evropski oče razumevanja ljubezni do regionalnih kultur (!). Menim, da sta japonska in indonezijska izvidnica povedali bistvo: uživali sta v »pestrosti pokrajine, ki ima tako različne obraze, vse skupaj pa je… skoraj pravljično«. Sedaj bom rekel zelo grobo, da se tudi to lahko prodaja. To sem izpostavil zato, ker se v zvezi s Cerknico, jezerom in občino pogosto negoduje, češ tam pa turizem ne steče, tam ni pravih ljudi, tam ni skoraj nič. Taka gledanja ima večina slovenskih turističnih »strokovnjakov« (?), katerih »sadove« smo lahko opazovali tudi na pravkar končanem sejmu Alpe-Adria v Ljubljani. Cerknica, jezero in okolica imajo že skoraj vse, kar imajo tudi na Bledu, v Postojnski jami, Ljubljani in še kje. Imajo pa na drugačen način, z drugimi vsebinami in drugačnimi nagovori. Zato narekujejo te njihove posebne vsebine tudi drugačne načine oglaševanja, predstavljanja, doživljanja. Resnici na ljubo bi bilo sicer dobro, če bi na celotnem območju premogli vsaj eno dobro gostilno ali restavracijo, ki bi morala sooblikovati posebnost tega dela Slovenije tudi na krožnikih. Ne bi se smelo ponavljati to, kar sta doživela slovenska izvidnika, ki sta bila nad predlaganimi gostilnami v TIC razočarana, »tako zaradi ponudbe – v glavnem malice, pice in jedi na žaru – kot tudi zaradi hladnega ambienta in nezainteresiranosti osebja«. Toliko bolj razveseljiva je bila ponudba jedi v Pristavi ob snežniškem gradu, ki je navdušila tudi naši izvidnici. Ob tem le drobna pripomba: menim, da kuharici ni treba eksperimentirati s tiramisujem, ki naj bi bil nova ponudba na jedilnem listu, ampak naj ga čim prej opusti ter začne razvijati nekaj drugega, bolj inovativnega, lokalnega. O tem prevzemanju drugih jedi in tudi njihovih poimenovanj je nekaj zelo poučnega napisal že leta 1799 Valentin Vodnik v uvodu prve kuharske knjige v slovenskem jeziku. Tudi sam sem menda že v enem od komentarjev letošnjih zimskih izvidnic zapisal, da je pomembnejše od kopiranja predvsem »kapiranje«! Seveda sta bili izvidnici z jedmi izjemno zadovoljni. Slovenska izvidnika sta imela pri kulinaričnih nasvetih uslužbenca TIC manj sreče, saj jima je »navdušeno pripovedoval o lokalnih specialitetah, na primer o krvavicah in špehovki, problem pa je bil, ker se omenjeno dobi le na turističnih kmetijah«. Čeprav moram od vseh dosedanjih izvidnic uslužbenca TIC pohvaliti, saj se je za obe izvidnici zelo potrudil, pa to ne velja za kulinarične nasvete. Krvavice in špehovko zares ponujajo na nekaterih turističnih kmetijah, vendar jedi nista značilni lokalni specialiteti, saj ju poznajo in pripravljajo v skoraj več kot treh četrtinah Slovenije. Obe izvidnici sta izpostavili tudi vprašanje kolesarjenja. O tem načinu tako imenovanega zelenega ali vzdržnega turizma veliko govorimo in celo promoviramo Slovenijo kot kolesarsko destinacijo. Vendar so razmere za to zelo slabe (ceste, označevanje), v veliki večini primerov tudi nevarne. Ne vem, ali bi lahko na prste ene roke našteli prave kolesarske poti, denimo tako, kot jih poznajo v sosednji Avstriji in tudi v nekaterih državah, ki so bile še včeraj veliko za nami glede razvoja turizma, danes pa nas že močno prekašajo. Značilnost izvidnic je bilo tudi zelo pozitivno opažanje razmeroma kakovostnih spominkov, ki se povrhu vsega na različnih turističnih točkah ne podvajajo. Moramo se zavedati, da na spominkarskem področju še kako velja pravilo »manj je več«. Samo s čarovnico Uršulo bi lahko uresničili to pravilo. Seveda pa bi najprej morala biti čarovnica »vidna«, verjetno kot kip ali nekaj podobnega, nikakor pa ne tako, kot je predstavljena v domu na Slivnici. O čarovnicah so sicer na voljo dolge razlage in pripovedi. Vendar v ta del Slovenije prihajajo tudi turisti, ki nimajo časa za poslušanje dolgih razlag in bi jim ustrezna upodobitev že povedala dovolj. Menim, da bi se moral bodoči turistični razvoj Cerknice in vse občine razvijati od točke, ki jo je tako odlično izpostavila ena od izvidnic: »Morda je celo sreča za sam kraj, da še ni tako turistično in trgovsko usmerjen…«
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Kljub hvali so v Cerknici in okolici še potrebne izboljšave. Naj začnem kar pri najlepšem – pri največjem presihajočem jezeru v Evropi. Magičen prostor, ki navdušuje v vseh letnih časih in ob sleherni uri dneva. Odličen turistični produkt za ornitologe, za fotolov, kolesarjenje in druge rekreativne športe. Žal pa je razvejen sistem poti, ki obkrožajo jezero, labirint za izgubljanje. Še posebno zaradi premalo urejenih in jasnih označb poti, ki bi si jih jezero evropskega slovesa zaslužilo. Na to na terenu opozarjajo tudi lokalni turistični ponudniki, ki pogrešajo tudi (še) več opisov v angleškem jeziku. Dejstvo je, da se bo obiskovalec brez spremstva tam težko orientiral. Prav tako bi bil smiseln organiziran turistični paket za ornitologe – še eden izmed neizkoriščenih in prezrtih turističnih produktov tudi drugod po Sloveniji. Žal mi je, da izvidniki niso doživeli vožnje po jezeru z drevakom. In to z gospodom, ki ročno teše te za Cerkniško jezero značilne lesene čolne. Ob njegovih zgodbah in življenju, ki se je spletalo na jezeru, se šele zares občuti prava veličina in magija tega jezera. Pozdravljam sveže oznake za TIC, predvsem njegovo odprtost ob nedeljah in novo ponudbo na gradu Snežnik. Minus pa za togo dogovarjanje glede grajskega ogleda. Kot obiskovalka imam raje sproščen in spontan obisk, brez predhodnih najav. Grad bi si zaslužil ambicioznejšo promocijo, predvsem pa več interaktivnih vsebin. Sicer pa je to destinacija, ki jo naredijo ljudje – s svojo toplino in narečjem, ki boža. To je prostor divjine, ki v turizmu obeta ravno zato, ker (še) ni postal izložba turizma.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Cerknica ima s svojo avtentično pozicijo toliko možnosti za spletni nastop, ki pa zahtevajo ravno tako pronicljiv in vsebinsko močan nagovor kot dialog, ki prepriča še tako zahtevnega turista, ki se odpravlja v ta kraj. Nastavki so, a za kaj resnega na spletu je potrebna poglobitev v vsebino naracije in deležnikov ter sestavo turistov, strokovnjakov, obiskovalcev, ki bi si radi ogledali oziroma obiskali to destinacijo. Naravne in kulturne vrednote, ki jih predstavlja, namreč po moji sodbi zahtevajo navdušujočo spletno prisotnost, pri kateri mora postati turistični del spremljevalni, vendar maksimalno usklajen, enostaven in prijazen servis za obiskovalce in turiste.
Vito Avguštin, Dnevnik
Vsi turisti, ki se odpravljajo v dokaj neznane kraje, se prej vsaj nekoliko pozanimajo za pot in kraje ob poti. Približno dve tretjini se jih pozanima z iskanjem po spletu ter si seveda prebere in zapomni le tiste kraje, o katerih so na spletu tudi zapisi v angleščini, nemščini, francoščini… Sicer tak kraj za tujca seveda tisti hip ne obstaja več. Prav zato sem bil kar nekoliko razočaran, ker se je ta zagata pojavila tudi pri Cerknici, ki kljub vsemu privablja s pustnim karnevalom, naravnimi znamenitostmi in še čim vedno več obiskovalcev: spletna stran Cerknice je zgolj v slovenščini (v slovenskem jeziku je bila sicer pri našem slovenskem delu izvidnice deležna zgolj pohval). Kaj to pomeni, je zelo nazorno povedala japonska turistka, ko je iskala prenočišče: izbrala je tisto turistično kmetijo, pri kateri je bil opis v angleščini.
Ampak, tokrat je pretehtal tudi ob nedeljah odprt TIC in v njem izjemni Miha: prijaznost, pomoč, nasveti, predlogi, pomoč pri rezervaciji oziroma prijavah, tekoče znanje angleškega jezika, skratka poznavanje kraja in okolice ter znamenitosti, za katere zna zainteresirati obiskovalce. Da bo njegovo delo še uspešnejše, pa bi območje res lahko naredilo korak naprej z recimo celoletno ponudbo coprnije coprnic ali s posebno ponudbo za ornitologe – v Veliki Britaniji šteje ornitološko društvo milijon članov in so v večini predstavniki višjega srednjega in višjega razreda. Seveda posegi v infrastrukturo zahtevajo veliko denarja, lahko pa bi za začetek s skupnimi napori vseh zainteresiranih vzpostavili resnejšo ponudbo lokalnih specialitet, tako v gostilnah in restavracijah kot na turističnih kmetijah. Pri slednjih je seveda razumljivo, da se jim mora avtobus izletnikov predhodno napovedati, nikakor pa najbrž ne bi smela biti težava pripraviti dve ali tri kosila za nekaj posameznih turistov.
