Revščina v Sloveniji je sramota

Preveč administracije

Sama pravi, da jih je na centru skupaj s tistimi, ki se ubadajo s posebnimi programi, okrog šestdeset. »Dela je zelo veliko, predvsem smo v zadnjem času zaposleni, rekla bi predvsem od leta 2008, ko se je stiska začela povečevati in se je slabšalo stanje v državi, predvsem s produkcijo odločb. Država nas je močno zaposlila na tem področju. To pomeni, da se je močno zmanjšal obseg produkcije dela. Manj časa je za delo na terenu pri izvajanju konkretne pomoči. Veliko se na žalost zadnja leta posvečamo administriranju.«

Pravi, da je za socialne delavce to prava mora, da počnejo nekaj, za kar se niso usposabljali, da se premalo posvečajo konkretnemu delu na terenu, delu z ljudmi. »Smo tako močno obremenjeni z vsemi administrativnimi zadevami, da zmanjka časa, da bi hodili med ljudi. Pa to ne pomeni, da ne hodimo na teren, ampak ne zmoremo toliko, kot bi si želeli ali kolikor je potreb. Zato pa dve uri ali več dela v pisarni stoji. Tako bi dali prednost posameznikom in družinam, torej tistim, ki nas potrebujejo na terenu, ampak so zahteve države in upravičencev z vlogami tako velike, da ne zmoremo vsega usklajevati.«

Tudi vsebina njihovega dela je v zadnjih letih kompleksnejša. »V enem primeru se srečujemo z revščino, starostjo, nasiljem, deložacijo, skratka, prepletajo se mnoge težave. K nam hodijo vsi, ki so v stiski. Rekla bi, da imamo veliko mladih, nezaposlenih. Veliko je starih, so invalidi, težko je reči, kdo prevladuje. Je pa tega več, kot je bilo prej, to zagotovo.« Strinja se, da je pogosto pot od vloge za dodelitev pomoči do izvedbe dolga, predolga. Toda pravi, da če bi samo povsem mehansko obravnavali vloge, bi spregledali mnoge pomembne dejavnike. »Želimo se prepričati in si vzamemo čas, da se s stranko pogovorimo, ko pride k nam. Širše spoznavamo njeno situacijo, poskušamo delati celostno. Tu gre zagotovo veliko časa na račun terena. Težko je vse uskladiti. To je bistvo socialnega dela. Je pa zagotovo včasih predolgo.«

Premalo denarja za socialo

Zdajšnja zakonodaja na področju dodeljevanja socialne pomoči je prinesla mnoge nepravilnosti, močno je razburila ljudi. Tudi dejstvo, da se otroške doklade šteje v celostno vsoto, je predmet številnih pripomb. »Do tega je prišlo po uvedbi enotne vstopne točke in se te pravice, ki jih država nameni posamezniku, seštevajo. Prej temu ni bilo tako in zato so pomoči, ki jih prejemajo družine, nižje. Kaj jaz mislim o tem? Izhodišče je, da je natančno opredeljeno, koliko sredstev prejme posameznik od države. Mene to sicer ne moti, da se pravice nekako seštevajo. Pomembnejše vprašanje je, ali te pravice skupaj zadostujejo za preživljanje človeka.« Tu zmaja z glavo. »Okrog 300 evrov je socialna podpora. To seveda ni dovolj za preživetje človeka, to so dejstva. Kaj zdaj? To se dotika politike, saj vemo. Mi, socialni delavci, lahko samo naslovimo svoje pripombe na vlado in na ministrstvo. Kakšna je njihova socialna politika, kako oni gledajo na stanje, je pa drugo vprašanje. Se pa strinjava, da je to premalo. To opozarjamo že ves čas. Na tem področju se vsa leta ni nič spreminjalo. Vsaj odkar jaz delam. Vedno je bil znesek prenizek, vedno je bil takšen, da se z njim ni dalo preživeti. Ko se pogovarjamo o denarju, smo na področju, kjer težko kaj premakne. Gre za toliko in toliko sredstev, ki bi jih morala vlada dati za socialne transferje. Pa bi jih lahko, če bi hotela, ali če bi razumela.«

Pravi, da se centri za socialno delo pogosto znajdejo med kladivom in nakovalom. Ljudje prosijo za dostojno pomoč, država ostaja gluha. »Je pa res, da je marsikdaj šel denar povsem po nepotrebnem, to so dejstva. Gre samo za prioritete, kaj oblast vidi, da je zanjo pomembno. In če se jim je zdelo pomembno kupiti letalo ali kar koli že, potem je težko kaj dodati. Mi poskušamo stiske strank ublažiti tako, da jim odobrimo izredne denarne pomoči. Je pa to samo gašenje požara. Ampak to je vse, kar je v naši moči, da konkretno tukaj in zdaj nekaj naredimo za človeka. Treba se je znajti na svoj način, ki ga uradno imamo.«

Revščine ne bi smelo biti

Vsekakor so sredstva, ki so namenjena za lajšanje težav in revščine vse številčnejšega dela slovenskega prebivalstva, zagotovo premajhna. O tem ni dvoma. In kaj zdaj? »Koliko bi bil ta znesek po mojem mnenju? Hja, težko vprašanje. O številkah konkretno še nisem razmišljala. Ampak če vemo, da so samo osnovne položnice okrog 400 evrov, potem je tu še hrana in še morda šola. Pa bi si želela, da ne bi vedno govorili o minimumu, pač pa o človeka vrednem življenju. Kaj naj rečem, morda petsto ali šeststo evrov. Vse ostalo je ponižanje človeka. Da dobijo ljudje po štiridesetih letih dela petsto evrov pokojnine, to je res sramota. Tu se pa strinjava.«

In ne konča pri tem. Moti jo, da je toliko revščine, toliko težav. »Nobena revščina nikjer po svetu ni potrebna, v Sloveniji pa absolutno ne. Nekdo očitno ne opravi svojega poslanstva, da bi se ji izognili. Ja, vsekakor, potrebno je mladim ponuditi delo, ampak kako, če se oblast glede tega ne premakne. Pa saj vedo, da primanjkuje delovnih mest, če se tega zavedajo, je pa drugo vprašanje. Še huje je, da morda ni to njihova prednostna naloga. Morda se jim ne zdi pomembno, da bi zmanjševali brezposelnost. Nekako naj bi to vendarle bila njihova naloga.«

Posluh za ljudi

Centrov za socialno delo je v Sloveniji 62. Vsak dela na svoj način, sodbe o njihovem delu si ne upa dati. O svojem centru pa rada spregovori. »Kot slišimo od ljudi, veljamo za center, ki ima posluh za ljudi, ki je dostopen in se odziva na težave ljudi. Nismo birokrati, čeprav je administrativnega dela preveč. Pri nas si zagotovo vzamemo več časa, da se odzovemo na težave posameznikov in na njihovo stisko. Upam, da nam bo reorganizacija centrov in zakonodaja glede našega dela to tudi omogočila. To radi delamo in to tudi znamo delati.«

Za konec pa. »Rada imam svoje delo, a ta hip pogrešam delo s strankami. Lep je občutek, ko se ljudje vračajo in se zahvalijo. Potrebujemo pa boljše pogoje za naše delo. Država nas je preveč vpregla v administracijo in to je velik problem. Stisk ljudi je preveč in s tem bi se morali najprej ubadati.«

Pripis avtorja

Pogovor je bil zamišljen kot neposredna in korektna podoba dela enega izmed naših centrov za socialno delo, na katere – upravičeno ali ne – leti kar precej pripomb. Zato smo dali priložnost, da tudi sami nekaj povedo o stiskah in težavah, v katerih delujejo. In smo dobili privolitev – z imenom in priimkom… Potem pa se je sogovornica ustrašila. Kdo bi vedel zakaj. Ali pa morda vendarle! Javna služba, strah pred sankcijami, morda ovira na poti napredovanja. In se je sogovornica umaknila. Prav zaradi tega pogovor (ki je mimogrede tudi posnet) objavljamo brez njene identitete. Da kdo v tej državi ne bi bil preveč prestrašen. Pa saj novinarji tudi marsikaj napišemo, pa nekateri še imamo službe in delo… Ali pa morda ne?