Zgodilo se ni nič. Vse do letošnje okrožnice, s katero je ministrica Stanka Setnikar Cankar šole (na horuk, brez poprejšnje spremembe pravilnika!) obvestila, da ukinja plačne dodatke za izvajanje učne pomoči. Tedaj je končno završalo: kot postranska škoda besa šolnikov so prišli na dan podatki, zaradi katerih bi lahko kdo upravičeno pomislil, da ima Anton Kokalj vendarle prav in da v javnih šolah čisto zares vzgajajo »shizofrene« otroke. Število otrok s posebnimi potrebami je do danes namreč naraslo na več tisoč.

S slovenskimi otroki seveda ni nič narobe. Narobe je s šolskim sistemom, ki ga ne obvladujeta več ne pedagoška stroka, ki je svoje povedala z razpadajočo belo knjigo in potem utihnila, ne šolska oblast. Obvladuje ga Branimir Štrukelj, ki je v letih bolj ali manj inertnih ministrov znal sindikalne interese učiteljstva spretno predstaviti kot edine pomembne interese slovenskega javnega šolstva. In vendar ni vsaka sindikalna pravica sine qua non kakovostnega šolstva, vsako povečanje zahtev do učiteljev pa napad na javno šolstvo. Niso sveti vsi standardi, vsi normativi in vse plačne čarovnije za krepitev osnovnih plač zaposlenih. S pametno dolgoročno politiko bi lahko sredstva tudi prerazporedili – tja, kjer bi bolj zalegla.

Na primer: Sviz nam dopoveduje, da mora plačevanje učne pomoči obstati v sedanji obliki, ki omogoča dodatke k plačam. Tudi razredništvo mora biti posebej plačano, kot da bi bili učitelji razredniki v svojem prostem času. Razmišljati o tem, da bi morda lahko učitelji otrokom, ki potrebujejo dodatno pomoč, ob ustrezni organizaciji učinkovito pomagali v okviru svojega 40-urnega delovnika, pa je tako rekoč neodpustljivo. Kaj šele o predlogu, da bi se plače dobrih in slabih učiteljev občutno razlikovale…

Da ne bo nesporazuma: ko se Sviz bori za ohranitev ali izboljšanje socialnega statusa učiteljev, se bori tudi za kakovostno šolo. Ni dvoma, da je stimulativna plača pogoj za dober, ambiciozen kader, le tak pa lahko dobro opravlja zahteven učiteljski poklic. V tej igri pa je moteče, da je sindikat s svojimi legitimnimi, a vseeno drugotnimi interesi postal izključni partner ministrstva tudi, ko gre za organizacijske in strokovne zadeve, na primer kurikulum.

Nenavadno je – milo povedano – da pedagoška združenja pošiljajo javne izjave, s katerimi se zavzemajo (le) za več denarja v šolstvu, sindikat pa v isti sapi od ministrstva terja, naj kupi učbenike za učbeniške sklade in poviša prispevek za skrbnike skladov. Kot da gre za neizogiben komplet. Ali ko Sviz od ministrstva kot nekakšna vlada v senci terja, naj pove, kaj bo naredilo z NPZ, z nadarjenimi, z dopolnilnim poukom… Tega seveda ne gre zameriti Štruklju, ki si vzame natanko toliko pristojnosti, kot mu je dopuščeno, temveč vladi in stroki, ki capljata za sindikati, namesto da bi z jasno vizijo o ciljih, prioritetah in sredstvih vodili igro.