Kaj takšna državna odločitev pomeni v etičnem smislu? V državi, ki se od padca apartheida nikakor ne pobere? Kako naj se družba po takšnih ranah znova zaceli, to je vprašanje, na katero se največkrat odgovori tako: s pravičnim kaznovanjem krivcev. Pravo je za to pravičnost izumilo precej komično metodo seštevanja zapornih let za posamezna dejanja in tako so celo 90-letni starčki lahko obsojeni na dvesto let zapora. Potem pa pride pomilostitev in izbriše tudi prisojenih tisoč let.

Vprašanje je staro kot človek: kako poplačati odvzeto, nenadomestljivo, nepovrnljivo življenje in vse trpljenje pred smrtjo? Poplačati seveda živim, žrtvinim sorodnikom pa tudi družbi, ki je z zločini ravno tako utrpela škodo, ki pa jo je še težje ovrednotiti kot tisto individualno?

Na morjenje je mogoče odgovoriti na različne načine. Eden takih odgovorov je odgovor z isto mero, s povratnim, maščevalnim umorom. To staro talionsko načelo, zob za zob, krvno maščevanje, ki ga je prvič zapisanega zaslediti v Hamurabijevem zakoniku iz 18. stoletja pr. n. št. in ga najdemo tudi v Svetem pismu, je razvoj mišljenja večinoma presegel, uveljavljajo ga le še nekatere klanske ureditve. To pravico so uzakonile in jo množično izvajajo tudi številne primitivne države, ZDA, Kitajska, Savdska Arabija in druge. Ta »rešitev« je ne le nečlovečna in izpodbija temeljni humanistični postulat o nedotakljivosti življenja, ampak je tudi popolnoma neučinkovita, nima preventivnega učinka, ne zmanjšuje državnega in zasebnega nasilja in spodbuja nove in nove kroge pobijanja.

Zapor, tudi dosmrtni, je imel od nekdaj drugačno sporočilo, je odvzem svobode kot največje dobrine, osamitev človeka, njegovo kazensko izvzetje iz družbe, katere pravila je kršil, da ne bi povzročil novih zločinov. S tem pa so zadoščenje seveda dobile tudi žrtve in njihovi svojci. Prevzgojna funkcija zaporne kazni je razmeroma nov izum in je predvsem plod socioloških spoznanj o družbeni in psihološki pogojenosti zločinov, ne pa toliko »zločinske narave« zločincev, v katero so na veliko verjeli še v 19. stoletju. In ravno možnost prevzgoje, vera, da se človek lahko ove svojih napak, se zanje pokesa in spremeni svoje ravnanje, je odprla vrata tudi pomilostitvam. Pomilostitev je gesta vladarja/države, s katero obsojencu priznava njegovo osebnostno transformacijo in mu daje novo priložnost.

Se je de Kock, ta pošast, poboljšal? Ker v človeško srce ni mogoče pogledati, je o tem mogoče soditi le po zunanjih znakih. De Kock je uporabil vse poti, ki vodijo na prostost. Že med sojenjem je priznal zločine, takrat in kasneje sodeloval pri iskanju trupel pobitih, v zaporu se je vzorno vedel in končno je opravil spravne pogovore s svojci pobitih, kar je bil obvezni pogoj za pomilostitev. Ti so povedali, da verjamejo v iskrenost njegovega kesanja. Po drugi strani južnoafriški ekstremni desničarski politik Clive Derby-Lewis kljub raku pomilostitve ni dobil, deloma zato, ker obstajajo dvomi o resničnosti bolezni, deloma zaradi dvomov o njegovem kesanju.

Če živiš v naših krajih, tega dogajanja skoraj ni mogoče misliti brez primerjave z balkanskimi klavci, ki so v istem času že počeli enaka grozodejstva in ki so se večinoma dolgo izmikali prijetju, nekateri so bili obsojeni, nekateri na sodbo še čakajo, mnogi so kazen odslužili, še več pa jih za dejanja ne bo nikoli odgovarjalo. Tisto, kar ob tej primerjavi bode v oči, je dejstvo, da nobena postjugoslovanska, v vojno vpletena država ni vzpostavila nikakršne zavezujoče spravne instance, da je protokol, po katerem bi se morali storilci soočiti s sorodniki žrtev, na Balkanu popolnoma nemisljiv. Nasprotno, že desetletja smo priča zanikanju lastnih in napihovanju tujih zločinov, nihče od največjih zločincev ni pokazal niti najmanjšega kesanja, politika še naprej razpihuje sovražnosti, skorumpirani pravosodni sistem pa je povzročil, da v Bosni vojni zločinci še naprej brezbrižno korakajo mimo svojih žrtev.

Ravno dvom o možnosti resnega pregona storilcev je pripeljal do odločitve, da se ta prepusti domnevno pravičnejšemu Haagu, ki se je izkazal za spolitiziran teater, ki je uprizarjal vse hujše farse. S to zadnjo Šešljevo kot češnjo na torti. To delegiranje pregona nekam tja na sever pa je državam odvzelo tudi njihovo polno opravilno sposobnost, možnost katarzičnega soočenja s storjenim zlom, kot nezrele otroke jih je odvezalo njihove odgovornosti za vojno in povojno stanje ter za ravnanje z zločinci. Tistih nekaj v Haagu obsojenih glav je novim politikom izvrstno služilo za izgovor, da je krivda poplačana, da smo zdaj vsi enako nedolžni in se s tem ni treba več ukvarjati, si mazati rok, se zameriti domačim nacionalistom. Lahko se mirno pripravljajo na novo vojno.