Kapetan rokometne reprezentance Uroš Zorman je pred tednom dni v času svetovnega prvenstva v rokometu v Katarju razburkal športno javnost podobno kot kajakaš Peter Kauzer na olimpijskih igrah v Londonu pred tremi leti. Zorman je v izjavi po tekmi osmine finala z Makedonijo obračunal z anonimnimi uporabniki spletnih forumov, ki so po njegovem mnenju na neprimeren način pisali o nastopih rokometne vrste. Na mestu je torej vprašanje, ali je za športnike sploh smiselno, da v času pomembnih tekem izgubljajo energijo s tovrstnimi zapisi.

Vtis, da kritika ne sme biti preostra

Glede na to, da je v času globalizacije skorajda vsaka informacija v nekaj sekundah dostopna na internetu, je praktično nemogoče, da bi športnik postal imun za različne javne zapise o sebi. Vsakdanja praksa tudi kaže, da se športniki, trenerji in funkcionarji ne obremenjujejo le z vsebino spletnih forumov, ampak se radi obregnejo tudi ob poročanje novinarjev. Bolj vzkipljivi s težavo brzdajo svojo jezo in se verbalno znesejo nad novinarji. Večkrat povsem neupravičeno, ko jih zmoti utemeljena in verodostojna kritika na podlagi argumentiranih dejstev. In zakaj je tako? Ne gre spregledati, da je bila funkcija športnega novinarstva že od začetka dalje poleg informativne predvsem razvedrilna in promocijska do domačih moštev, zato se med športnimi delavci še vedno rado ustvarja vtis, da kritika športnih novinarjev ne sme biti preostra.

Nekritično poročanje je razvidno že iz hitrega pregleda športnih prispevkov v slovenskih medijih, ki kažejo, da pomemben del športnih novinarjev svoje poslanstvo dojema kot navijaštvo. Z izgovorom, da ne bodo skazili miru v reprezentanci ali moštvu, so njihovi zapisi v času pomembnih tekem večinoma pozitivistični, športni novinarji pa v teh primerih načrtno ne razkrivajo vseh relevantnih dejstev in se izogibajo nadzoru oblasti, kar je ena od pomembnejših funkcij v novinarstvu. Ni čudno, da za športno novinarstvo na splošno velja, da je namenjeno predvsem za zabavo, kar se kaže tudi v težnjah nekaterih novinarjev po osebnem prijateljevanju s športniki. Povrhu pa je eden osrednjih problemov, kot smo že pisali, povezovanje športnih novinarjev s športnimi organizacijami. Ko se novinar znajde v dvojni vlogi in se za denar povezuje s športnimi klubi ali zvezami, ne moremo več govoriti o profesionalnem novinarstvu.

Mediji so kot ogledalo športnikov

Nekdanja uspešna smučarska tekačica Petra Majdič je priznala, da je bilo pozitivnega in navijaškega sporočanja v medijih včasih preveč, kar je občutila tudi na lastni koži kot tekmovalka. »Ko pa enkrat o sebi prebereš kaj slabega, ti to seveda ne ustreza. Športni novinarji bi morali zavzeti nevtralno držo. Ne bi smeli poročati niti pozitivno niti negativno, ampak zgolj objektivno,« je dejala Petra Majdič, ki je vzbudila posebno zanimanje svetovne športne javnosti na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010, ko je v sprintu osvojila bronasto kolajno z zlomljenimi rebri. Dejstvo je, da športniki vedo, kaj o njih poročajo novinarji, čeprav marsikdo pravi, da medijskih zapisov o sebi ne prebira. Svetovna šampionka v alpskem smučanju in v zadnjih letih nesporno najboljša slovenska športnica Tina Maze je odkrito priznala, da spremlja medije tudi v času največjih športnih dogodkov, na katerih tekmuje: »Morda ne preberem ravno vseh člankov, a glede na to, da novinarje dovolj dobro poznam, lahko že iz naslova sklepam, o čem pišete.« Tina Maze pravi, da medije dojema kot ogledalo same sebe, zato se ne obremenjuje s kritikami. »Če sem zanič, je prav, da to tudi napišete. Če sem dobra, pa le napišite, da sem dobra,« je dodala.

S pojavom spleta se je dostopnost novic bliskovito razširila po vsem svetu, internetnim uporabnikom pa so mediji na različnih forumih omogočili sodelovanje v javnih debatah. Petra Majdič je bila leta 2009, ko je v Liberecu na Češkem potekalo svetovno nordijsko prvenstvo, šokirana nad nizko jezikovno kulturo med uporabniki forumov. Danes športnikom svetuje, naj se oddaljijo od branja tovrstnih komentarjev, čeprav meni, da je zaradi podvrženosti interneta na vsakem koraku to zelo težavno. »Problem je, da so uporabniki forumov anonimni, zato lahko pišejo vse, kar želijo. Na drugi strani je športnik izpostavljen z imenom in priimkom, videzom, identiteto, rezultati... Skratka, z vsem. Športnik dvajset let gara za uspeh. Verjemite mi, da je sam najbolj razočaran, če mu spodleti. Na nedavnem rokometnem prvenstvu se je zgodilo, da je bila izjava Uroša Zormana celo pomembnejša od končnega rezultata. Ne smemo pozabiti, da športnik marsikaj izjavi v afektu. Novinar mu postavi mikrofon pod nos v trenutku, ko je emocionalno najranljivejši in posledično ne najbolj razsoden,« razmišlja Majdičeva in predlaga zajezitev hujskaštva na forumih z medsebojnim sodelovanjem novinarjev in športnikov.

Pomembna so pravila komuniciranja

Športni filozof Milan Hosta opaža, da je na spletnih forumih običajno malo konstruktivnih pogovorov, saj anonimni uporabniki večkrat odpirajo tudi druge, irelevantne teme. »Tovrstni zapisi športniku ne morejo koristiti. Športnik vedno dobi povratno informacijo z rezultatom in kritiko trenerja. Kritičen je lahko tudi verodostojen novinar, ki je strokovno podkovan na določenem področju. Temu pravimo kritika strokovne javnosti,« pravi Milan Hosta. Naš sogovornik ocenjuje, da športnik rad prebira zapise o sebi, ker je to v človeški naravi. Večkrat se tudi zgodi, da športnikovi ožji družinski člani spremljajo različne objave v medijih, vestno izrezujejo članke iz časopisov in mimogrede preverijo tudi razpoloženje ljudi na forumih. »Tukaj je najbolje le zamahniti z roko, saj ne moreš spremeniti mišljenja uporabnikov forumov. Treba je vedeti, da ti ljudje le čakajo na odziv športnikov. Ko reagirajo, je to njihova hrana,« je pojasnil.

Zadnjega primera Uroša Zormana, ki je ob koncu prvenstva v Katarju stopil korak nazaj in rekel, da ne bo nikdar več komentiral objav na spletnih forumih, Hosta ni spremljal podrobno, a je s problematiko seznanjen. Po njegovem prepričanju je Zorman z rokometnega igrišča stopil na drugo igrišče, kjer ni najmočnejši. »Začel je igro, kjer je končni izid znan že vnaprej. V tej bitki pač ne moreš zmagati. Ko se enkrat spustiš na raven anonimnih debaterjev, jih je na njihovem spolzkem terenu skorajda nemogoče premagati,« je ponazoril Milan Hosta, ki športnikom svetuje, naj z javnostjo raje sodelujejo prek uporabniških računov na družbenih omrežjih, kot sta facebook in twitter, kjer se ljudje praviloma ne skrivajo za anonimnimi uporabniškimi imeni in običajno podajo konstruktivno kritiko.

Bi pa lahko v komunikaciji športnikov z javnostjo več naredili tudi športni klubi ali zveze, pravi Hosta. V velikih profesionalnih športnih okoljih športnika učijo pravilnega obnašanja pred kamero. »Glede na to, da imajo športniki v medijih relativno veliko prostora, bi lahko bili malo bolj poučeni, kaj je družbeno odgovorna komunikacija in kako je treba promovirati šport kot zdrav način življenja. Če bi imel na primer Zorman več znanja na tem področju, bi se verjetno odzval drugače,« je sklenil.