Študij v Gradcu. »Ves čas sem vedela, da bom študirala v tujini, o naši akademiji nisem niti razmišljala. Človek gre študirat tja, kjer ve, da bo lahko napredoval,« pravi mlada pevka. »Veliko je seveda odvisno od izbranega profesorja in študijskega programa.« Magistra Annemarie Zeller je tista profesorica solopetja na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, h kateri si je želela, saj ima dober renome daleč naokrog, tudi med slovenskimi pevci, pri njej je denimo študirala Sabina Cvilak. Liza Šparovec jo je obiskala že kot dijakinja in Zellerjeva ji je takoj zagotovila, da jo bo vzela v svoj razred. »Rekla mi je, da imam izreden talent ter da sta jo prepričala barva in zven mojega glasu,« se zdaj spominja. Na graškem pevskem oddelku sicer poučuje osem pevskih pedagogov, študentov petja je precej, v glavnem so to avstrijski državljani. Obiskuje tretji letnik študija in končuje petega od osmih semestrov.

Lirična koloraturka. »Moja profesorica je nekoč pela koloraturne sopranske vloge, in odkar sem pri njej, sem v tem smislu zelo napredovala. Sama imam ta hip lirično-koloraturni sopran, medtem ko sem prej pela izrazito lirične skladbe. Skozi koloraturne vloge in baročno literaturo je postal moj glas veliko agilnejši, višine so se mi še bolj odprle, pridobila sem volumen,« opisuje svoj glas.

Mikavnost opere. V operi je že pela, njihova univerza ima svoj teater in vsako leto pripravijo eno produkcijo. Predstave pripravijo na visokem nivoju, odprte so za javnost, obiščejo jih kritiki, koncertni organizatorji, agenti. Prejšnji semester so naštudirali Mozartovega Don Giovannija, pela je v vlogi Zerline. »Za zdaj so vloge, ki jih lahko dobim, manjše. Gre za Mozartove opere, kar mi v resnici čisto ustreza, saj imam tega skladatelja še posebej rada. Izvedbeno je za pevce zelo težak, ampak je hkrati tudi duhovit, melodičen,« pripoveduje. Najbolj si želi nekoč peti Kraljico noči v Mozartovi Čarobni piščali, pela bi tudi Ilio v Mozartovi operi Idomeneo, kajti interpretirala je že obe sloviti ariji iz te opere: Se il padre perdei ter Zeffiretti lusinghieri.

Operna in/ali koncertna pevka. Pri študiju ji je všeč velik poudarek na tujih jezikih, ki ji bodo pozneje koristili pri artikulaciji, petju; na dodiplomski stopnji imajo italijanščino in francoščino, na podiplomskem študiju pa še ruščino. V zadnjih dveh, treh semestrih se potem študentje odločijo, ali jih bolj zanima teater ali koncertno petje. V teatru si potem deležen scenskega pouka, tehnike govora, na koncertni strani pa sta v ospredju pesem in oratorij. »Težko se je odločiti, kaj izbrati. Ljudje mi govorijo, da me vidijo v operi, in tudi sama se vidim tam, kajti dramska igra me zelo zanima. Toda tako močno uživam tudi v koncertnem petju, pri izvedbi oratorijev, maš, da brez tega ne bi mogla. Pri koncertnem petju se ni treba povsem poistovetiti z vlogo, lahko si na odru samo pevec, s svojim značajem, in daješ poslušalcem sebe,« pravi mlada pevka. Ugotavlja, da je treba gojiti obe smeri ter nasploh vsestranskost, če hočeš postati vrhunski pevec.

Po študiju. Odločena je že, da bo študij nadaljevala, vendar ne v Gradcu. Najresneje razmišlja o Berlinu, slišala je za odlično profesorico. Po podiplomskem študiju pa bi se zaposlila v kakšnem manjšem opernem studiu, v Nemčiji jih je kar nekaj in so odlična odskočna deska za resne operne angažmaje. »Vse je odvisno od tega, kako se znajdeš, kako znaš izkoristiti poznanstva,« pove. »Prepričana sem, da se bo dalo od petja preživeti.« In optimizem skuša ohranjati čisto pri vsaki stvari. »Če bi ostala doma, morda ne bi bila tako optimistična: Slovenija ima dve operni hiši in omejene zmogljivosti, na svoje priložnosti čaka ogromno dobrih pevcev. Če ni vlog, priložnosti, se razvoj pevca ustavi.«

Pristop do vloge. »Vedno se najprej poglobim v besedilo, zelo pomembno je, da pevec ve, kaj poje, sploh ker se poje v različnih jezikih. Pojem enostavno to, kar čutim. S profesorico in korepetitorjem poliramo neko vlogo, ampak interpretacijo nekako vedno potegnem iz sebe. Dirigent v Don Giovanniju mi je rekel, da sem instinktivno znala poustvariti svojo vlogo. Držim se svojih občutkov, nekako so se vedno izkazali za prave,« je samozavestna. Povsem si seveda še ne zaupa, a tudi to bo sčasoma prišlo.

V duetu z Bernardo in Marcosom Finkom. Malo pevcev se lahko pohvali, da so tako mladi stali ob tako eminentnih pevcih, kot sta sestra in brat Bernarda in Marcos Fink. Lizi Šparovec je to uspelo: lani z njo, letos z njim, obakrat pa na tradicionalnem zborovskem koledniškem koncertu v Kropi, ki ga vsako leto dirigira njen dedek. »Bernarda Fink mi je rekla, da je izredno uživala v petju z mano, da imam zelo lep glas in da verjame, da bom nekoč uspela. Naj samo pridno delam naprej. Tudi Marcosa Finka je navdušil moj glas. Zame je bila to zelo dragocena profesionalna izkušnja. Pri njiju me je očaralo to, da lahko samo stojita na odru in pojeta in glas zveni po prostoru, brez nepotrebne mimike, kretenj, pretiravanj. Sta velika umetnika, a zelo skromna in topla človeka,« pripoveduje z navdušenjem.

Prosti čas. Ko ne poje, piše pesmi. Včasih je pisala še več, vse pesmi pa skrbno hrani. Zelo rada tudi potuje in si želi s poklicem operne pevke združiti vse svoje strasti. Bere tudi drugo literaturo, posluša glasbo, največ klasično, obožuje tudi jazz. Vsak četrtek imajo graški študentje z jazz oddelka jam sessione, ki jih redno obiskuje, saj meni, da si mora glasbenik širiti obzorja v več smeri. Morda bi celo pela v kakšni jazzovski zasedbi, vendar bolj za svojo dušo, kot pa da bi se temu profesionalno posvečala.

Operne vzornice. Vsak mlad pevec si ponavadi izbere nekega vzornika, ampak pri Lizi Šparovec to nista ne Ana Netrebko ne Elina Garanča, ker veliko raje posluša starejše pevke, že pokojne; obožuje recimo Elisabeth Schwarzkopf, pa Anno Moffo, včasih si zavrti tudi Mario Callas in številne druge, vendar so posnetki že zelo slabi in težko poslušljivi. Glasbo posluša prek youtuba, še več pa prek aplikacije spotify, za katero žal registracija v Sloveniji ni možna, v Avstriji pa s tem ni težav.