Kaj vas je pri badmintonu najbolj navdušilo?

Igrati sem ga začel v prvem razredu osnovne šole, zanj pa me je navdušil bratranec Marko Horvat, s katerim še vedno igrava skupaj v dvojicah. Predan sem športu, oče je igral namizni tenis, a nekako sem se moral odločiti med nogometom ali badmintonom. Bratranec je bil zame svetel zgled, občudoval sem ga in hitro sem postal ujetnik badmintona. In ni mi žal niti dneva, ki sem ga namenil temu športu.

Je badminton resnično vaše življenje?

Je. Medtem ko so drugi hodili na izlete z družino, sem bil jaz z družino na izletu po Evropi na tekmah. Doma so me podpirali od prvega dne, vsi smo veliko žrtvovali za badminton, pa čeprav ga nihče v družini, z izjemo bratranca, ni resno igral. Brat se je ukvarjal z nogometom, torej je bila res odločitev: brat in nogomet ali bratranec in badminton. Zmagal je slednji.

Kaj vam je pri badmintonu najbolj všeč?

Je igra za vse, od rekreativcev do profesionalcev. Dostopna, hitro se naučiš osnov, poleg tega pa izredno dinamična, po svoje ekstremna. Če samo pomislimo, da žogica lahko doseže visoke hitrosti, rekord je 421 kilometrov na uro, potem lahko verjamete, da moramo garati. Pet do šest ur treninga na dan, osem do deset treningov na teden, tekme, fitnes, tek, sprint, dobri moramo biti na vseh področjih. Izvajamo veliko vaj za gibljivost in raztegljivosti, kar mi sicer ni najbolj všeč, a tako je.

So olimpijske igre vaš največji cilj?

Uvrstitev nanje mi bi pomenila veliko, kar je logično. Nanje se uvrsti 39 najbolje uvrščenih igralcev na svetu, trenutno sem 36. A to še ne pomeni, da je pred menoj lahka sezona. Nasprotno, bo prav peklenska, saj bom moral izpolniti normo in ostati vsaj na tem mestu, na katerem sem zdaj. In vem, da ne bo lahko. Pred menoj so enomesečne priprave na Kitajskem, potem pa se začne zares. In nadvse si želim, da bi bil prvi moški, ki bi Slovenijo v tem športu zastopal na tako velikem in prestižnem tekmovanju.

Ob vsakodnevnem treningu vam verjetno ne ostane veliko prostega časa?

Čisto nič, letos ga bo še manj. Med sezono ga tako ali tako ni. Igram še v Švici, letos tretje leto, lani smo celo postali prvaki, tako da je ritem tekem in treningov oster. Ko pa imam kaj prostega časa, me vleče v tople kraje, na morje. Rad preživljam čas z dekletom, ki razume, da je badminton osrednji del mojega življenja, na vso srečo pa se ona z njim ne ukvarja in se lahko pogovarjava o drugih stvareh, da vsaj takrat malo odklopim šport.