Pričakovanja glede posameznih poglavij, kjer se je sklepalo, da bi lahko hitro dosegli dogovor, kot denimo pri poglavju carin, so bila prevelika. ZDA so bile zelo razočarane. Če že nočete povsem opustiti carin, bi te morale izginiti v 98 ali 99 odstotkih primerov. Preostalim panogam bi morali dati pet- ali sedemletno prehodno obdobje. Vaša državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu, gospa Strniševa, je omenila, da tako kot v prostotrgovinskem dogovoru s Kanado tudi v sporazumu z ZDA vsi proizvodi ne bodo vključeni v liberalizacijo trgovine. Omenila je govedino. To je sicer možno, a menim, da bi trgovanje z vsemi drugimi proizvodi vendarle morali liberalizirati. Zadržki do popolne liberalizacije trgovine so pustili brazgotine na pogajanjih.
Počasi so se premikala tudi pogajanja na področju izenačevanja regulativnih predpisov, čeprav se je EU na številnih področjih o tem z ZDA pogovarjala že več let. Prav poglavje regulative se je izkazalo kot zelo težko. Na tem področju so večji napredek dosegli pri avtomobilski industriji. Obstajajo še druga težavna poglavja, kot so pogajanja o storitvah ali pa vprašanje zaščite podatkov.
Na začetku sta oba partnerja hotela sprejeti TTIP zaradi stagnacije njunih gospodarstev.Drži, a to ni edini razlog. Gospodarstvi ZDA in EU sta že zdaj zelo integrirani tako v trgovini kot pri investicijah. Mnoge evropske multinacionalke so tudi ameriške in obratno. IBM v Evropi zaposluje 85.000 ljudi, General Electric pa kar 100.000. So glede na te številke to res ameriška podjetja? Lahko bi jih imenovali kar evropska. V obeh smereh poteka veliko trgovine in investicij. Prav zato so si ZDA in EU že dolgo časa prizadevale za sodelovanje na področju regulativnih predpisov.
Analitiki nikoli nismo verjeli, da bo možno sporazum doseči v poldrugem letu, kot je napovedal prejšnji komisar za trgovino De Gucht. Četudi bi pogajanja na področju carin potekala dobro, so številna poglavja zelo zapletena in preprosto terjajo čas. Poglejte denimo usklajevanje predpisov za kemično industrijo. Evropska je na globalni ravni zelo konkurenčna, premore pa tudi visok sistem kakovostnih standardov. Pogajanja bodo zahtevala čas, saj si morajo pogajalci na obeh straneh zaupati. Zaupanja pa ne moreš kupiti.
ZDA in EU se s svojimi industrijami pogovarjajo o tem, kaj bi si želele videti v sporazumu. Mar to pomeni, da multinacionalke narekujejo izid dogovora?Trgovinski sporazumi imajo neki splošen del, večina pa jih je zelo specifičnih za določen sektor. Tudi na urugvajski krog svetovnih trgovinskih pogajanj je zelo vplivala industrija. V ZDA je povezava med politiko in industrijo tesnejša kot v Evropi. Tudi za evropsko industrijo je sklenitev TTIP zelo pomembna, a to še ne pomeni, da narekujejo izid pogajanj. Industrija prireja različne konference, na katerih predstavlja, zakaj je sporazum pomemben zanje, a tudi za državljane. To se mi zdi povsem normalno. Industrija je pomembna za predstavljanje tehničnih podrobnosti s svojega področja, saj se vsak trgovinski pogajalec ne more spoznati na vse. Temu ne moremo kar preprosto reči, da gre za lobiranje. Poglejte, javni uslužbenec iz evropske komisije ne zna sestaviti avtomobila, to zmorejo le avtomobilski inženirji. Zato je potrebna njihova pomoč, ki pa ne sme predstavljati diktata. Če so ljudje zaradi takšnega sodelovanja sumničavi, je vendarle treba vedeti, da s pomočjo industrije nastaja tudi zakonodaja v nacionalnih parlamentih. Vedno ne gre le za slabo lobiranje, to je lahko tudi dobro, konstruktivno. ZDA in evropska komisija ne marajo narekov. Odnos z industrijo predstavlja sodelovanje, ki pa mora biti transparentno, tako da je na očeh vseh.
Prav vpliv industrije na pogajanja je eden od pomislekov nevladnih organizacij pri sklepanju TTIP.Drži, ampak ustvarjajo tudi sovražnike, na katere lahko lajajo. Taktika nevladnih organizacij je, da izberejo en slab primer, denimo Monsanto, saj mislijo, da vse gospodarske družbe delujejo enako. Ustvarjajo torej konspirativne teorije in prav zaradi tega ne maram lobiranja nevladnih organizacij. Seveda pa včasih vidim tudi slaba lobiranja gospodarskih družb.
Zakaj je nasprotovanje nevladnih organizacij sklenitvi sporazuma TTIP precej večje, kot je bilo pri sklepanju prostotrgovinskih sporazumov EU z Južno Korejo ali Kanado?Tudi sami smo bili presenečeni. Sprva smo mislili, da gre za vpliv primera korporacije Phillip Morris, v katerem so se v Avstraliji zoperstavili sprejemanju protitobačne zakonodaje. Posledica tega primera je zadržanost regulatorjev pri sprejemanju novih ukrepov, saj bi lahko pristali pred arbitražnimi sodišči, če gredo pri urejanju določenega področja predaleč. Za nevladne organizacije predstavlja Phillip Morris hudiča, drugi hudič pa je Monsanto. Čisto pretiravanje je torej, če se uporablja ta dva primera kot poskus diskreditacije TTIP, ki bo vseboval zelo različna in obsežna področja. Spet druga razlaga je, da nevladne organizacije poskušajo sovplivati in celo soodločati o sporazumu. Soodločati? Koga pa zastopajo? Če ne bodo mogli soodločati, trdijo, da bo sporazum nedemokratičen. Toda s takšnim pristopom sami spodkopavajo demokracijo. Nevladne organizacije vedno znova poudarjajo, da jim gre za transparentnost pogajanj. Evropska komisija je zdaj vsa pogajalska izhodišča objavila na internetu, pa še vedno niso zadovoljni. Narekovati hočejo vsebino sporazuma. Tega si sicer ne prizadevajo na vseh področjih, temveč zgolj na tistih, kjer so zaskrbljeni: denimo na področju hrane, okolja, kakšnih primerov varnostnih standardov, drugo pa jih sploh ne zanima.
Toda njihove pomisleke glede varstva okolja, potrošniških pravic ali nižanja standardov kakovosti moramo jemati resno, mar ne?Ne. Argument o nižjih varnostnih standardih je popolnoma izmišljen. Nikoli ne bi ZDA in EU v trgovinskih pogajanjih pristale na manjše varnostne standarde. Pogajajo se namreč o instrumentih, orodjih in procedurah, nikoli pa se v pogajanjih ne načnejo cilji. Trgovinski pogajalci ene strani pogajalcev druge sploh ne bi hoteli vprašati za manjše varnostne standarde. To se v trgovinskih pogajanjih ne dogaja.
Naj omenim še sistem arbitražnega načina reševanja sporov med državami in investitorji (ISDS). Ta del sporazuma nevladne organizacije vidijo kot njegovo celoto (pars pro toto). Podjetja bi lahko spodkopala tista področja, ki jih države regulirajo, opozarjajo. Sam menim, da to ne drži. Način reševanja sporov ISDS je v prostotrgovinskem sporazumu EU s Kanado precej bolj restriktiven, komisija pa zdaj predlaga še večjo restriktivnost tega principa. Če bo prišlo do tega, ne bo več razlogov, da bi poskušali ustaviti vnos ISDS v sporazum. V preteklosti ISDS ni bil perfektno zasnovan, a se je koncept spremenil.
Več držav je že izrazilo nasprotovanje vključitvi klavzule ISDS v sporazum. Bo slednjič ta mehanizem v končni sporazum vseeno vključen?Nisem jasnovidec. Ni razlogov, da ISDS ne bi bil vključen v sporazum. Le bolje je treba zapisati njegova določila. To je možno storiti, tako da bodo razblinjeni vsi dvomi o ISDS. Prednost tega mehanizma je tudi ta, da podjetja vedno ne zaupajo meddržavnemu načinu reševanja sporov. Evropska podjetja so že imela negativne izkušnje pri meddržavnem reševanju težav. Prav tako niso imela polnega dostopa do ameriških sodišč na ravni ameriških zveznih držav. Čeprav obstajajo neodvisna sodišča in sodniki, obstajajo tudi proceduralna vprašanja, ki so za podjetja problematična. Obstaja veliko dvoličnosti. Francija in Nemčija, kjer se pojavljajo nasprotovanja ISDS, imata sklenjene številne trgovinske sporazume z drugimi državami, v katerih je ta princip vključen. Pred dvema letoma še noben minister ni govoril o spornosti ISDS, zdaj pa se o tem veliko razpravlja. To je dvolično.