Slovenija je svetu že dala vrhunske sabljače. Danes je realnost drugačna, saj je šport obsojen na polprofesionalizem oziroma amaterizem. Razlogov za takšno stanje je več, ugotavlja ena naših najboljših sabljačic Eva Jeza.

Čeprav sabljanje velja za enega starejših in plemenitejših športov, o pretirani priljubljenosti te discipline v Sloveniji ne moremo govoriti. Vendar pa venomer ni bilo tako, o čemer priča tudi podatek, da je bila prva slovenska olimpijska kolajna osvojena prav v sabljanju. Leta 1912 jo je na olimpijskih igrah v Amsterdamu prejel Rudolf Cvetko, takrat še kot član avstro-ogske reprezentance.

Dandanes bi bila ponovitev uspeha izpred dobrega stoletja na meji mogočega, saj se s tem športom ukvarja relativno majhno število ljudi. »Teoretično je možno, da se Slovenec prebije med profesionalce, a bi moral v to vložiti ogromno časa in denarja. Znanje v Sloveniji vsekakor je, a največjo težavo predstavlja pomanjkanje kadra. Imamo dobre tekmovalce, vendar primanjkuje trenerjev,« srž težave vidi Eva Jeza in poudari, da se soočajo zlasti z mankom slovenskih trenerjev. »Zdi se mi, da se na ta problem premalo osredotočamo, saj v veliko klubih delujejo zgolj tujci, kar pa dolgoročno seveda ni rešitev.«

Triindvajsetletnica, ki v mednarodnem pokalu nastopa v meču, na državni ravni pa tudi v floretu in sablji, v svojem športu še najbolj pogreša večje število sparing partnerjev. »Sabljači smo v Sloveniji razkropljeni po več klubih, medsebojno sodelovanje pa je skromno. Težko rečem, zakaj je tako, saj nas je že tako malo. Deklet je povrhu še manj kot fantov, kar je prav tako razlog, da na državni ravni nastopam tudi v floretu in sablji, čeprav to nista moji disciplini.«

Kot pojasni, je razlika med mečem, floretom in sabljo precejšnja. »Glavna razlika je, kam smeš nasprotnika zadeti, drugačne pa so tudi tehnike. Pri sablji in floretu štejejo samo zadetki tekmovalca, ki ima prednost, medtem ko pri meču točko dobi tisti, ki nasprotnika prvi zadane,« pravila povzame sabljačica in poudari, da so na svetovni ravni tekmovalci specializirani za nastopanje v zgolj eni disciplini.

Da se je Jezova znašla med sabljaško srenjo, ni naključje, saj je šport treniral že njen brat. »Ko sem ga opazovala na tekmovanjih, sem sabljanje vzljubila tudi sama. Pri devetih letih sem začela v klubu Tabor, ki je v neposredni bližini mojega doma,« se spominja absolventka fakultete za šport in doda, da so najpomembnejše vrline vsakega dobrega sabljača koordinacija okončin, hitrost in tudi vzdržljivost.

Glavni cilj Ljubljančanke v letošnji sezoni predstavlja nastop na junijskem evropskem in julijskem svetovnem prvenstvu, dolgoročnih načrtov pa si ne postavlja, saj priznava, da prav dolgo v sabljanju verjetno ne bo ostala. »Nekaj let bom zagotovo še trenirala, prav dolgo pa vztrajati ne mislim. Veliko je namreč odvisnega od časa in lastnega entuziazma. Če bi bila profesionalka, bi bilo drugače. Trenutno treniram sama, prav tako pa vodim treninge otrok v klubu na Viču. V kratkem nameravam opraviti še izpit za mednarodno sodnico, tako da bom tudi na ta način ostala v tem športu,« pravi Jezova in pristavi, da si v bodočnosti najbolj želi, da bi bilo sabljanje v Sloveniji bolje promovirano.