Države članice morajo tako na nacionalni ali regionalni ravni sprejeti metodologijo za izračunavanje energetske učinkovitosti stavb, ki upošteva predvsem toplotne značilnosti stavbe (toplotna zmogljivost, izolacija itn.), ogrevalne sisteme in oskrbo s toplo vodo, klimatske naprave, vgrajeno razsvetljavo in notranje klimatske pogoje. Upošteva se tudi pozitiven vpliv drugih vidikov, kot so lokalna izpostavljenost soncu, naravna osvetlitev, električna energija, proizvedena v soproizvodnji, ter daljinski ali skupinski ogrevalni in hladilni sistemi. Del tega so tudi energetske izkaznice, ki pravkar razburjajo večino akterjev na našem nepremičninskem trgu.
Cilj, da morajo biti do 31. decembra leta 2020 vse nove stavbe skoraj ničenergijske in da morajo po 31. decembru 2018 ista merila izpolnjevati nove stavbe, ki jih javni organi uporabljajo kot lastniki, ne bo ravno preprosto dosegljiv. Še težje bo z obnovo starejših stavb. Objekti, grajeni do 90. let prejšnjega stoletja, so večinoma brez izolacije, če pa jo imajo, je ta zelo skromna. Dejstvo, da se danes na eni strani srečujemo s problemom omejenih in zato vse dražjih energentov ter na drugi strani z grožnjo klimatskih sprememb, nas spodbuja k vse racionalnejši rabi energije. Med prvimi ukrepi, ki racionalizirajo rabo energije v stavbah, je njihova toplotna izolacija, kar ima za posledico manjšo rabo energije za ogrevanje v zimskem času in prihranek energije tudi pri poletni klimatizaciji.
Prenova individualnih in večstanovanjskih objektov
Pri individualni hiši se zgodba energetske sanacije največkrat začne z dotrajanostjo oken ali kurilne naprave in nadaljuje z izolacijo fasade, ki edina prepreči težave s plesnijo ter bistveno zmanjša potrebo po energiji za ogrevanje. Poleg spada še dodatna izolacija ostrešja in po potrebi kletnih stropov. Povprečna hiša, grajena v drugi polovici prejšnjega stoletja, največkrat na ovoju stavbe nima nič ali tako rekoč nič toplotne izolacije. Sanacijski ukrepi sicer lahko potekajo postopoma: 1. izolacija strehe, fasade, kleti; 2. zamenjava oken, vrat in 3. sanacija kurilne naprave. Že z vsakim posameznim ukrepom lahko občutno zmanjšamo potrebe po energiji, a pravi rezultat dobimo ob hkratni uvedbi naštetih sanacijskih ukrepov. Hišo lahko nadgradimo še s prezračevalno napravo in napravami za izkoriščanje obnovljivih virov (sončni kolektorji, toplotne črpalke).
Večstanovanjski objekti so pomemben del slovenskega stanovanjskega fonda. Zaradi dejstva, da je bilo mnogo večstanovanjskih stavb zgrajenih v 60., 70., in 80. letih prejšnjega stoletja, jih je večina potrebna energetske sanacije. Pojavljajo se namreč problemi enormne porabe energije za ogrevanje in hlajenje ter včasih že same funkcionalnosti objektov. Eden od najučinkovitejših ukrepov za zniževanje porabe energije, ki hkrati zmanjšuje tudi emisije ogljikovega dioksida je toplotna izolacija fasade, strehe in kleti, saj se večina energije v stavbah izgubi preko oboda stavbe.
Zaradi navedenih dejstev so torej potrebni hitri in učinkoviti ukrepi. Lastniki stanovanj ali večstanovanjskih objektov so zato primorani skupaj z upravljalci pristopiti k sanacijskim ukrepom, ki morajo biti skrbno načrtovani in dobro premišljeni. Redno vzdrževanje lahko včasih z majhno nadgradnjo spremenimo v investicijsko vzdrževanje z mnogimi konkretnimi pozitivnimi učinki.
Javni objekti
Pri javnih objektih bi morala država določiti skrajni rok za izvedbo energetske sanacije, skladne najmanj z novim pravilnikom o učinkoviti rabi energije PURES 2010. Vse javne stavbe s tlorisom, večjim od 250 kvadratnih metrov naj bi sicer imele na vidnem mestu izobešeno energetsko izkaznico stavbe, kar pa še ne pomeni, da bodo kazalniki ugodni. Zato upamo, da bodo tudi energetski sanaciji javnih stavb pristojni namenili več sredstev in pozornosti. Država bi namreč morala biti zgled za osveščanje prebivalcev o pomenu energetske učinkovitosti. Še posebno kritične z vidika porabe energije so vse bolnišnice, saj obratujejo 24 ur v vseh dnevih leta, kot tudi domovi za ostarele in šole.
Tipi energetsko učinkovitih in varčnih stavb
Najpomembnejša dejavnika za dobro počutje v objektu sta temperatura in relativna zračna vlažnost. Idealna temperatura zraka v hiši je 21 stopinj Celzija, idealna zračna vlažnost pa med 40 in 65 odstotki. Temperaturna razlika med zrakom in stenami v notranjosti hiše naj ne bo večja od 2 stopinj Celzija.
Osnova energijsko učinkovitega objekta so ustrezna velikost, oblika in orientacija zgradbe, razpored prostorov, primerna zunanja toplotna zaščita, tesnost ovoja zgradbe in energetsko učinkovita zasteklitev, prezračevanje in ogrevanje. Ukrepi za večjo toplotno učinkovitost zgradbe morajo zato biti uravnoteženi.
Nizkoenergijska hiša
Nizkoenergijska hiša je zgradba, ki s svojimi karakteristikami omogoča manjšo porabo energije, a ne dosega standarda pasivne hiše. Pogoji javnega sklada Eko sklad natančno definirajo merila nizkoenergijske hiše za dodelitev nepovratne finančne spodbude:
– letna potrebna toplota za ogrevanje stavbe, Q
h
do 25 kWh/(m2 a),– vgradnja stavbnega pohištva z najmanj trojno zasteklitvijo, U do 1,0 W/m2K,
– povprečna toplotna prehodnost celotnega toplotnega ovoja stavbe, U do 0,30 W/m2K,
– vgradnja centralne prezračevalne naprave z energijsko učinkovitostjo vračanja toplote odpadnega zraka najmanj 80%,
– preizkus zrakotesnosti stavbe.
Pod pojmom nizkoenergijska hiša razumemo zgradbo z letno porabo energije za ogrevanje med največ 40 do 60 kWh/(m2 a) ogrevalne površine in najmanj 15 kWh/(m2 a). 10 kWh/(m2 a) ustreza letni porabi enega litra kurilnega olja na kvadratni meter ogrevalne površine. Za primerjavo: starejša klasična hiša porabi približno 20 litrov kurilnega olja na kvadratni meter.
Pasivna hiša
Pasivna hiša je energijsko varčna stavba, ki s svojimi karakteristikami zagotavlja potrebno bivalno udobje brez klasičnih ogrevalnih sistemov ali klimatskih naprav. Potrebna toplota se v prostore dovaja preko sistema toplozračnega sistema (prezračevalna naprava), ki zagotavlja tudi vračanje toplote izrabljenega zraka.
Standard pasivne hiše:
– letna potrebna toplota za ogrevanje stavbe: Q
h
do 15 kWh/(m2a),– zrakotesnost: n50 do 0,6 h-1,
– skupna poraba primarne energije je lahko največ 120 kWh/(m2a).
Edina formalna merila za izpolnjevanje nizkoenergetskega standarda objektov v Sloveniji izdaja Eko sklad, v okviru podeljevanja nepovratnih finančnih spodbud. Na drugi strani ima formalni pasivni standard v Evropi že dolgo tradicijo in je zelo uveljavljen.
Plusenergijska hiša
Plusenergijska hiša je zgradba, ki vso potrebno energijo pridobi sama, večinoma iz sončne energije. Potrebni so elementi sončnih celic in akumulatorji za shranjevanje elektrike. Presežek energije se odda oziroma proda v javno električno omrežje. Plusenergijska hiša ni nič drugega kot pasivna hiša z vgrajenim sistemom za pridobivanje in shranjevanje elektrike iz sončne energije oziroma hiša z vgrajenim sistemom fotovoltaike.
Trilitrska hiša
Že samo poimenovanje trilitrske nizkoenergijske hiše pove, da na letni ravni za ogrevanje porabi samo tri litre kurilnega olja ali manj oziroma 3,3 kubična metra zemeljskega plina na kvadratni meter stanovanjske površine, kar je 30 kWh/m2. Trilitrska hiša za ogrevanje prostorov potrebuje le tretjino energije, ki jo sicer porabi običajna, klasično grajena hiša. Za doseganje tako majhne porabe energije je treba vgraditi optimalno toplotno izolacijo ovoja hiše, uporabiti kakovostno zastekljena okna z aktivno in pasivno uporabo sončne energije, poskrbeti, da je poleti zgradba z dodatno vgrajeno zaščito na zunanji strani dobro zaščitena pred sončnim pregrevanjem, da energije ni treba porabljati za hlajenje prostorov, in urediti regulacijo prezračevanja z rekuperacijo toplote. Porabo energije je moč zmanjšati tudi z vgradnjo naprav za uporabo obnovljivih virov energije, kot so sonce, biomasa in peleti. S pomočjo sončnih kolektorjev je moč v sončnih dneh ogrevati prostore tudi pri zunanji temperaturi pod ničlo, presežek toplote pa odvajati v zalogovnik tople vode ter ga uporabiti ponoči in v oblačnih dneh, ko je manj sonca. (sč)
