Čeprav Žan Košir ni zmagal na tekmi za svetovni pokal na Rogli, so se slovenski navijači veselili. S tretjim mestom se je tretjič zapored uvrstil na zmagovalni oder na domači tekmi. Manj zadovoljen je bil najboljši slovenski deskar v paralelnih disciplinah. »Ljudje me sprašujejo, zakaj nisem tako vesel. Ampak če ni vse, kot sem si zamislil, se ne morem pretvarjati. Saj na koncu sem zadovoljen z rezultatom. Vsake stopničke so vrhunski dosežek. Toda dokler ne bom deskal, kot si zamislim, ne bom popolnoma zadovoljen,« je Žan Košir počasi začel odstirati zaveso z odgovora na vprašanje, zakaj je v nasprotju s tekmeci za skupno zmago v paralelnih disciplin (nekaterim se v soboto nastop ni posrečil, zato je Tržičan vodstvo povišal) tako konstanten. Košir ne pozna večjih nihanj, na najvišji ravni deska že dve leti, v tej sezoni je na vseh tekmah stal na odru za zmagovalce, le zmage se mu nemalokrat zmuznejo med prsti. Tudi razlog za to je bilo mogoče najti v njegovih izjavah.

Bistvo Koširjevega udejstvovanja je, da njegovi cilji niso usmerjeni neposredno k rezultatom. Da bi zadovoljil svojo potrebo po popolni vožnji, je pripravljen tvegati višjo uvrstitev. Ravno to je storil v soboto. Potem ko je do polfinala z lahkoto opravil s tekmeci in je vedel, da bolj okrogla linija okoli vrat prinaša zmago, se je odločil za težjo pot. Deskal je bolj direktno proti vratom, kar mu je, kot je ugotovil po tekmi, prineslo napake in poraz proti Italijanu Mirku Felicettiju ter odneslo uvrstitev v veliki finale, v katerem je prvič v letošnji sezoni slavil dvakratni olimpijski prvak Vic Wild. »Če bi vozil bolj okoli vat, bi verjetno z lahkoto zmagal, jaz sem pa silil po svoji liniji, da bi pokazal še nekaj več. Ampak takšen pač sem. Ko mislim, da lahko nekaj izpeljem na še boljši način, bom toliko časa silil k temu, dokler mi to ne bo uspelo. Ker ohranjam vodstvo v svetovnem pokalu, se lahko igram,« je dejal in našel primerjavo v tenisu. »Gledal sem polfinale teniškega turnirja v Melbournu. Komentator je govoril, da Andy Murray ne glede nato, da vodi, še vedno spreminja način igre. O tem moram razmišljati, se vseskozi prilagajati.« Tudi to je del recepta, ki ga vodi k vrhunskim rezultatom v nizu. Pa zanašanjem na občutke, medtem ko rezultatov in tekmecev ne analizira. In podpora, ki jo ima v svoji ekipi. Sodeluje s petimi fizioterapevti in dvema maserjema. Obnovi avtomobila, ki ga podnevi razsuje, ponoči pa popravlja, kot se je metaforično izrazil, posveča veliko pozornosti, kar je verjetno ključno. Pri fizioterapevtih je skoraj vsak dan. Včeraj na primer, ko je moral obnoviti moči po naporni tekmi in tudi poškodbi kolena, je za to porabil okoli pet ur. Včasih pomaga tekmecem, kot je na Rogli prijatelju Vicu Wildu, da je prišel do pomoči fizioterapevta.

»Vedno sem se spraševal, kaj počenejo najboljši športniki, da so konstantno na vrhu. Zdaj to kar naenkrat uspeva meni. Rekel bi, da zato, ker ostajam zvest samemu sebi,« je dejal Košir. Svoj način razmišljanja je ponazoril še s primerom: »Ko sem na Rogli v kvalifikacijah prišel v cilj, nisem pogledal na rezultat. Le roko sem dvignil, ker sem vedel, da sem odpeljal dobro. Na svetovnem prvenstvu sem imel prav tako najboljši čas kvalifikacij, a sem si rekel, da bo težko, ker nisem bil zadovoljen z vožnjo. Imel sem odlično izhodišče, a to ni bilo to.« Nato je našel še enega pomembnejših razlogov, zakaj je večkrat drugi in tretji kot prvi: »Želim si zadnjo vožnjo dneva bolje odpeljati kot prvo v kvalifikacijah, kar je verjetno nemogoče. To me po navadi stane uspeha.«

Košir je podobno kot nekateri drugi tekmovalci pohvalil organizacijo tekme, a našel tudi pomanjkljivost. V četrtfinalni vožnji je s kolenom udaril v kol, ki ni bil dovolj dobro pritrjen. V cilju si je lahko ogledoval tri milimetre globoko rano. »Zakrpali so mi jo z medicinskim lepilom. Da je kol slabo pritrjen, sem videl že na ogrevanju, a sem mislil, da bodo to opazili. Tudi to je zmotilo koncentracijo v polfinalu, a sem napake storil sam,« je dejal. Organizatorje, ki so ponoči čistili novozapadli sneg s proge, je hvalil Rok Marguč, z desetim mestom edini preostali Slovenec v izločilnih bojih, spodbudne besede je našel tudi tehnični delegat Thomas Gurzeler iz Švice. »Dobro so opravili delo, ko so očistili sneg s proge, ki je bila nato popolna. Imeli smo dobro tekmo, podobno kot na ostalih prizoriščih,« je dejal, medtem ko je Anže Polanec, vodja panoge za deskanje na smučarski zvezi in namestnik generalnega sekretarja organizacijskega komiteja tekme, pojasnil, kakšna prihodnost se obeta tekmovanju na Rogli. Mednarodna smučarska zveza je po njegovih besedah izrazila željo, da bi že marca uskladili termin tekme za prihodnjo sezono. »Možno je, da bosta prihodnje leto na Rogli dve tekmi. Že letos so nam ponujali ekipno za drugi dan, a je nismo sprejeli, ker je to pogojeno z zagotavljanem denarja za denarni sklad, ki znaša 50.000 švicarskih frankov na tekmo,« je pojasnil Anže Polanec.