Rokometni zemljevid sveta je na včeraj končanem tekmovanju doživel veliko spremembo med najboljšimi. Medtem ko se je v Španiji 2013 med elitni kvartet (Španija, Francija, Danska, Hrvaška) začasno vrinila Slovenija, je tokrat to uspelo kar dvema reprezentancama (Katar, Poljska). Toda prav gostitelji so v (pre)veliki želji za uspehom na igrišču (na koncu se jim je sanjsko izšlo) iz tekmovanja in rokometa nasploh naredili cirkus, farso. Očitno je le v rokometu mogoče, da reprezentanca Katarja, ki je bila pred letom in pol topovska hrana in ki je na SP 2013 v Španiji osvojila šele 20. mesto, skoraj čez noč pride do finala. »To, kar počne Katar, je smrt za rokomet,« je pred dnevi v Dohi dejal nekdanji nemški rokometaš in reprezentant Stefan Kretzschmar – in zadel v polno.
Vsa čast selektorju Valeru Riveri in njegovim igralcem, ki so svoje delo na igrišču vrhunsko opravili, toda brez blagoslova mednarodne zveze IHF in izigravanja različnih pravil ne bi bila mogoča niti nenavadna naturalizacija rokometašev niti pričakovana sodniška pomoč gostiteljem. Očitno je moč denarja in kapitala nesramno bogatih šejkov znova zmagala na obeh področjih, kajti IHF je brez kančka sramu izigravala lastna pravila v korist Katarcev, svoj lonček h katarski rokometni zgodbi o uspehu pa so – kar je sicer že kar tradicija – prispevali tudi nekateri delilci pravice na igrišču. Na letošnjem SP se je znova potrdilo že neštetokrat znano in dokazano dejstvo, da so sodniki rakova rana rokometa, nedorečenost pravil pa idealno izhodišče za dajanje vetra v hrbet izbranim. In dokler se rokomet na takšen ali drugačen način ne bo znebil nekaterih otroških bolezni, bo ostal to, za kar ga imajo mnogi upravičeno – vaški šport.
