Ni jih malo, ki pravijo, da je najboljši, najboljši vseh časov. V karieri je namreč osvojil že 43 naslovov in je le eden izmed štirih vratarjev, ki so jih doslej proglasili za svetovnega rokometaša leta. Francoz Thierry Omeyer že 20 let navdušuje med vratnicama in kot po tekočem traku ustavlja strele nasprotnikov. Tisti, ki so ga gledali v finalu olimpijskih iger leta 2008, so le stežka verjeli, kar so videli: ustavil je neverjetnih 50 odstotkov vseh strelov, ki so jih sprožili Islandci.
Vratar je že od ranega otroštva, od svojega 12. rojstnega dne. »Mnogo otrok je strah tega igralnega mesta, meni pa je bilo od nekdaj najbolj všeč. Vratar je ključen mož vsakega moštva, saj lahko pripomore k zmagi, če ne brani dobro, pa k porazu,« pravi 1,92 metra visoki in 95 kilogramov težki rokometaš, ki je v mladosti napredoval tudi s pomočjo brata dvojčka Christiana. »Pogosto sva se za zabavo pomerila eden proti drugemu, pa najsi je šlo za tenis, namizni tenis ali košarko. Nihče od naju ni želel izgubiti, a najpogosteje sem zmago slavil jaz,« se spominja odraščanja, prežetega s športom. Danes je eden največjih zvezdnikov rokometa, navijači pa so zaradi njegove preprostosti nad njim naravnost navdušeni. »V nasprotju z nogometaši se z rokometaši ni težko srečati v živo in z njimi spregovoriti nekaj besed,« pravi Sam Girard, francoska ljubiteljica rokometa in amaterska vratarka, ki v Omeyerju vidi svojega vzornika: »Je dober človek in še boljši vratar. Tudi zaradi njega igram rokomet.«
Rokomet je sicer moštvena igra, toda biti vratar je nekaj posebnega, potrebna sta psihološka disciplina in pa predvidevanje, saj pol kilograma težka žoga leti proti golu tudi s hitrostjo več kot 160 km/h. »Treniram na hitrosti, refleksih in prožnosti. Doložene gibe na treningu ponavljam tudi več kot stokrat, da nato na tekmi postanejo avtomatski,« pojasnjuje 38-letni Omeyer, katerega priljubljenost se meri tudi v številu sledilcev na twitterju – ima jih kar 40.000! Na vsako tekmo se pripravlja na podoben način, in sicer z videoanalizo. »Vedno si ogledam posnetke najboljših posameznikov nasprotnega moštva, kako se gibajo, na kakšen način mečejo žogo. S temi posnetki v glavi grem nato v posteljo,« zaupa ključ do svojega uspeha. Ko zmagujejo, je dobre volje in sproščen, ko izgubljajo, pa je jezen. »Po zmagah vedno dobro spim, po porazih pa ne morem zaspati. Premlevam številne akcije in sem poln adrenalina,« priznava oče sina in hčerke, ki je zasebno umirjen in introvertiran človek, na rokometnem igrišču pa samozavesten, s svojo pojavo pa želi nasprotniku nagnati strah v kosti. »Samozavest je ključna, da lahko prebrodim slabe trenutke. Agresivnost me dela še boljšega in močnejšega.«
Ko je na rokometni tekmi zgolj kot gledalec, se mu zdi, da so vratarji malo nori, da si upajo stati med vratnicama. »Ko pa stopim na igrišče, strah izgine in prav nikogar se ne bojim.« Rokomet, ki je pot na olimpijskih igrah začel leta 1972, sodi med tiste igre z žogo, na katerih je največ preobratov in tudi poškodb. Tudi sam je bil lani z igrišč odsoten tri mesece, potem ko je okreval po operaciji strganega bicepsa, poškodbo pa je staknil, ko je skušal ustaviti močan strel z bližine. »Je najboljši vratar v zgodovini, borec, podoben levu,« o njem pravi Philippe Bana, tehnični direktor v francoski reprezentanci, ki se zaveda, kako pomembne so tekme v dresu reprezentance: »Ko igramo tekmo, predstavljamo našo državo. Vsak ustavljen strel je pomembnejši od vsega.«
V reprezentančnem dresu je od septembra 1999 dvakrat postal olimpijski prvak, trikrat evropski in po sinočnji zmagi nad Katarjem še četrtič svetovni prvak. Doživel je ogromno lepih trenutkov. »Veste, ko prvič osvojiš neki naslov, želiš zmagati še drugič. Sam sem naravnost lačen velikih zmag in upam, da jih bo prihodnost prinesla še več,« razmišlja vitez francoske častne legije, ki s številko 16 na hrbtu služi denarce v enem najbogatejših evropskih klubov, Paris Saint-Germainu. In slovo? »O njem še ne razmišljam, brez športa težko preživim več kot en teden, tudi tedaj, ko sem z družino na dopustu. Rokometna žoga je moje življenje.«
