Novi italijanski predsednik Sergio Mattarella, 73-letni ustavni pravnik s turbulentno politično družinsko tradicijo in lastnimi dolgoletnimi izkušnjami v državni politiki, zagotovo ne bo obul lahko nosljivih čevljev. Njegov predhodnik Giorgio Napolitano, ki je bil kot edini doslej izvoljen v dva mandata, predsedniško funkcijo zapušča politično močno okrepljeno. Čeprav ima italijanski predsednik republike bolj kot ne simbolni status, je Napolitano v izvrševanje vnesel odločnost v poseganju v dnevno politiko. Še bolj kot slednje je njegov mandat zaznamovalo spretno krmarjenje med vladnimi krizami, vključno z odločilno vlogo ob imenovanju tehnične vlade Maria Montija po odstopu premierja Silvia Berlusconija.

Vstop v politiko je zaznamovala tragedija

Čeprav je Mattarella daleč od tega, da bi bil politično nepismen, je njegov vstop v politiko prej kot lastna želja zaznamovala in usmerila družinska tragedija na veliki italijanski praznik, svete tri kralje, leta 1980. Ko je po tradiciji z družino odšel k sveti maši v Palermu, je mladenič iz sicilijanske mafije cosa nostra v njegovega starejšega brata Piersantija, takrat predsednika sicilijanske vlade, izstrelil osem nabojev. Piersanti je praktično umrl v bratovih rokah. Če je do takrat Segio gradil kariero kot redni predavatelj ustavnega prava na palermski univerzi, je po atentatu na Piersantija neizogibno moral vstopiti v politiko.

Politično pot družine Mattarella je začrtal njegov oče Bernardo, ki je bil soustanovitelj Krščanske demokracije na Siciliji in je bil kot njen član v povojnem času več mandatov poslanec in minister. Oče je krščansko-demokratsko politično prepričanje prenesel tudi na oba sinova. Sergio Mattarella je akademsko pot zaključil leta 1983, ko je bil prvič izvoljen za poslanca Krščanske demokracije. V politični karieri, ki je trajala vse do leta 2008, se je v zgodovino zapisal kot avtor nove volilne zakonodaje, ki je italijanski politični sistem z nagrado za zmagovito stranko pripeljala korak bliže k večinskemu volilnemu sistemu in stabilnejšim vladam. Podprl je Romana Prodija kot voditelja levosredinske Olive, po padcu Prodijeve vlade pa je v vladi D'Aleme prevzel ministrstvo za obrambo. Po perturbacijah znotraj Krščanske demokracije in oblikovanju nove Ljudske stranke ter nazadnje stranke Marjetica, ki so jo pokopali korupcijski škandali, leta 2008 za poslanca ni več kandidiral. Leta 2011 je postal ustavni sodnik.

Mattarella je mednarodno politično praktično nepopisan list, če odštejemo njegovo ministrovanje na ministrstvu za obrambo v času, ko je Nato posegel v vojno na Kosovu. Prav tako je le redko vstopal v ospredje na italijanskem političnem parketu, z izjemo že omenjene reforme volilnega sistema. Italijani ga zato poznajo precej slabo – o njem ima izdelano mnenje le vsak tretji, na ulicah pa ga večina ne prepozna. A prav nekričeč profil naj bi mu pomagal do izvolitve. Ob tem velja opozoriti, da se je za predsedniški mandat že potegoval, sicer neuspešno leta 2013, ko ga je predlagal Pier Luigi Bersani. Čeprav se je njegovo ime po odstopu Napolitana pojavilo med prvimi, so mu bili med kampanjo v veliki meri prizaneseni negativni napadi političnih nasprotnikov.

Premišljenost sredi nestabilnega okolja

Velja za zmernega in resnega človeka, ki le redko povzdigne svoj glas, o njem povedo tisti, ki ga poznajo. A vsekakor ne gre za pasivnega človeka, kar je dokazal tudi z obrambo spomina na svojega očeta. Ko je v produkciji Mediaseta pred leti nastala kratka serija, v kateri je bil njegov oče Bernardo prikazan kot človek, ki je imel v povojnem obdobju stike z mafijo – obtožbe, ki so Bernarda spremljale vse življenje, a so bile vsakokrat ovržene – je producenta tožil zaradi klevetanja in tožbo leta 2013 tudi dobil s poplačilom odškodnine. Turbulentna zgodovina njegove družine novega italijanskega predsednika tako spremlja še danes.

Po izvoliti za 12. predsednika republike je na kratko dejal, da so v njegovih mislih najprej skrbi in upanja Italijanov. V svojem prvem javnem dejanju po izvolitvi na položaj pa je ob poklonu žrtvam nacifašizma dejal, »da se bo Evropa znala spopasti s tistimi, ki nas želijo znova vreči v obdobje terorja«. Tudi včeraj ob sprehodu po Rimu pred srečanjem z Napolitanom so ga novinarji zaman lovili za izjave. Njegov predhodnik je o njem dejal naslednje: »Poznam ga kot zvestega, korektnega in kompetentnega človeka ter zagotovo nepristranskega ter občutljivega za institucionalna razmerja. To so zagotovo zelo pomembne odlike predsednika države.« Njegovi nekdanji sodelavci iz Krščanske demokracije ga opisujejo kot premišljenega in študioznega, človeka, ki najprej premisli, šele nato spregovori.

Mattarella je kot zmagovalec kampanje za predsednika republike izšel za nekatere analitike precej presenetljivo. Usklajevanje okoli imena novega predsednika je namreč potekalo v duhu pogajanj med Renzijem in Berlusconijem. Prvi slednjega potrebuje za izpeljavo obljubljenih ustavnih reform, slednji pa je skušal podprtje ustavnih reform, vključno s spremembami volilnega sistema, ki se pomika proti dvostrankarskemu sistemu, vezati na imenovanje sebi naklonjenega predsednika. Mattarella nikakor ni bil Berlusconijev izbor. Imenovanje Mattarelle za predsednika tako mnogi vidijo kot vnovično veliko zmago Renzija.

O tem, kakšen predsednik bo Mattarella, je le malo ugibanj. Mnogi v njegovi precejšnji anonimnosti med mlajšimi generacijami – starejše generacije se dobro spominjajo tragedije njegovega brata – vidijo pomemben političen kapital pri gradnji priljubljenosti med ljudmi. Gotovo pa je, da ga bo že kmalu po zaprisegi na mizi v podpis čakalo kar nekaj zakonodaje, ki bo pomembno vplivala na italijansko politično življenje. Ne le spremembe volilnega sistema in delovnopravne zakonodaje, ampak tudi reforma sodnega sistema. Tako na reformo volilne zakonodaje in reformo senata ter sodnega sistema bo kot pravnik zagotovo gledal s profesionalnimi očmi, v kronično nestabilnem italijanskem političnem okolju pa bo premišljenost več kot potrebna.