Sistem vzgoje in izobraževanja je prioriteta

Nacionalni sistem vzgoje in izobraževanja mora biti na vrhu političnih prioritet. Napredne vlade bi morale svojo politično filozofijo utemeljevati z intelektualnimi dosežki družbe in jo uresničevati z znanjem. Osrednji cilj bi jim morala biti pristna družba znanja, ki znatno presega golo administrativne politične resolucije o družbi znanja in prazno leporečje o družbi znanja, ujeto v nekaj neposrečenih stavkov in neprepričljivih besed – o družbi znanja.

Pri vzgoji in izobraževanju se ne bi smelo varčevati. Vzgoja in izobraževanje bi morala biti izvzeta iz prevladujoče politične paradigme »kje se bo kaj vzelo in koliko«.

Predvsem pa politika glede znanja in omike ne bi smela biti preveč ali celo povsem podvržena tržni logiki, ki koristnost izobraževanja meri le z denarjem od njegove prodaje na trgu. Oziroma, kot nesprejemljivo je treba zavrniti politiko, ki bi priznavala največjo vrednost tistemu znanju, ki ga je mogoče uspešno (dobičkonosno) tržiti. Zavrniti je treba politiko, ki vidi smisel le še v t.i. individualnem in aktualnem znanju, ki je hitro in neposredno dosegljivo, namenjeno pa je praktični uporabi, ki je neposredno razvidna in ima dobro tržno vrednost (več o tem v Blais, Gauchet, Ottavi: O pogojih vzgoje, Krtina, 2011).

Retorika in drža vladajoče koalicije krepita sum o prav takšnem odnosu do vrednosti znanja in o takšnem razumevanju pomena izobraževanja. Nacionalna politika univerzitetnega izobraževanja in znanstvenega raziskovanja, predvsem njen ekonomski del, že dlje časa odstira humanistično osiromašeno realnost: univerzo in znanost se je podredilo golemu administrativnemu tehnokratstvu, birokratski surovosti, razčlovečeni odločevalski robotizaciji in skrajno neoliberalni tržni logiki. Ni videti, da bi javna oblast to razumela kot problem. Ali celo kot civilizacijsko odločilni problem. Prej je videti, da se bo tudi v sistemu osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja uveljavila povsem enaka politika.

Je to resen politični problem ali ni? Kdo se sploh še ukvarja s tem vprašanjem? Vodstev in zaposlenih na univerzah to ne vznemirja? Kaj o tem menijo sindikati s področja vzgoje in izobraževanja? Bi se bilo možno pogovarjati o tem vprašanju in primernih, učinkovitih, pa tudi o kratkoročnih rešitvah, še preden bi se omenjalo denar? Ali pa tako, da se ravnanj, usmerjenih v razvoj družbe znanja in omike, ne bi pogojevalo z denarjem? Predvsem pa, da se ob tem ne bi na vsak način in za vsako ceno, zato pa nedostojno in sprenevedavo, sklicevalo na »krizno varčevanje«?

Nedostojno in pravno sporno

Bilo bi politično nesprejemljivo, če bi ad hoc varčevalne poteze vlade prizadele takšne elemente sistema vzgoje in izobraževanja, kot so kulturne in športne prireditve v okviru šolskih dejavnosti. Bilo bi moralno nesprejemljivo, če bi takšne poteze vključevale celo sredstva, namenjena posebni pomoči šolarjev s posebnimi potrebami. Že samo predlagati kaj takšnega se mi zdi nevzdržno! In bilo bi skrajno nedostojno, če bi se za samoumevno jemalo očitno in razumljivo pripravljenost učiteljic in učiteljev, da svoje pozornosti tem otrokom ne bodo prav nič zmanjšali ali kakovostno okrnili, četudi bi bilo za takšno delo na voljo manj denarja, ali sploh ne bi bilo plačano.

Takšno ravnanje bi bilo tudi močno pravno sporno. Na eni strani zaradi nujne pravne zaščite pravic otrok, vključenih v sistem vzgoje in izobraževanja. Njihove koristi so navsezadnje tudi posebej ustavno zaščitena kategorija, razlagati pa jih je treba kar se da široko. Na drugi strani pa zaradi pravic iz dela in osebnega dostojanstva učiteljic in učiteljev, ki so tudi ustavna materija.

Čeprav se je vlada – po številnih kritikah in opozorilih! – na koncu odločila, da bo denar za financiranje dodatne učne pomoči vendarle zagotovila, velja, da bi predvideni prihranek z zornega kota delovanja družbenega sistema kot celote in z vidika proračuna pomenil drobiž. Za sistem vzgoje in izobraževanja pa bi, nasprotno, ukinitev financiranja dodatne učne pomoči pomenila prestop iz politične legitimnosti v nelegitimnost, iz etične ustreznosti v oblastniško nedostojnost, iz nujne skrbi v morebitno asistenco, iz upravičeno pričakovane pomoči v negotovost preživetja, končno iz pravne sprejemljivosti v poudarjeno ustavno spornost. Te poudarke zapisujem tudi zaradi nezaupanja, da ne bi morda vlada varčevalnega ukrepa v šolstvu, od katerega je sedaj sicer odstopila, želela udejanjiti kdaj kasneje.

Politična oblast v ustavni demokraciji drugega desetletja 21. stoletja bi morala delovati v povsem drugi smeri. Vztrajati bi morala pri politiki vzpostavljanja in razvijanja močnega sistema javnih organov, institucij in mehanizmov pod neposrednim in aktivnim nadzorom države, ki so v funkciji učinkovite zaščite ustavnega reda ter ustavnih pravic in svoboščin, posebej tistih s socialnim značajem. Zato bi si vladajoče stranke morale prizadevati za krepitev družbe znanja, za kakovostni razvoj, tudi otipljiv kakovostni preskok sistema vzgoje in izobraževanja, za krepitev kakovosti, poklicne moči in družbene integritete poklicev v vzgoji in izobraževanju, vključno s finančno komponento. Prizadevati bi si morale za največjo možno zaščito koristi otrok, vključenih v sistem vzgoje in izobraževanja. Prav posebej pa bi si morale prizadevati za zaščito, krepitev in razvoj tistih elementov vzgoje in izobraževanja, ki so namenjeni zaščiti pravic in interesov, tudi dobrobiti otrok, ki jim je treba zagotoviti posebno pomoč in zaščito.

Ta cilj se zdi mogoče doseči samo s politiko nezmanjševanja sredstev za doseganje tega cilja. In z aktivnimi ukrepi v smeri izobraževanja in zaposlovanja vzgojiteljev in učiteljev z znanjem in veščinami, ki so potrebne za maksimalno možno stopnjo zaščite koristi najbolj ranljivih skupin šolajočih se otrok. To gre razumeti kot civilizacijski standard in moralni imperativ. Za to je treba nameniti več denarja, ne manj.

Politizacija in manipulacija

Mnogi predstavniki poklicev v vzgoji in izobraževanju, intelektualci in drugi razmišljujoči pripadniki civilne družbe so že odstrli številne probleme tega družbenega sistema in predlagali ukrepe za iskanje rešitev. A univerzalne družbene razprave na to temo še vedno ni. Predvsem pa ni institucionalizirane univerzalne razprave, ki bi jo transparentno in prepričljivo vodila dnevna politika. Namesto tega se tudi o tej temi javnosti ponuja vestičkarstvo, ki deluje kot nadaljujoči se vzorec razvnemanja državljanskih strasti in dnevnopolitične polarizacije.

Na primer, ustavno sodišče je odločilo, da ni prisiljujočega razloga, zaradi katerega bi redke zasebne šole, ki se jim je država odločila podeliti koncesijo (privilegij) za izvajanje javno veljavnega vzgojno-izobraževalnega programa namesto državnih šol in za državo, bile deležne proračunskega sofinanciranja v obsegu (le) 80 odstotkov sredstev, kot jih prejmejo javne (državne) šole. Nič posebnega, nič šokantnega, prav nič nerazumljivega, predvsem pa nič ustavno nesprejemljivega. A dnevna politika in javni mediji so poskrbeli, da je v javnem prostoru završalo, v smislu »ukinja se javno šolstvo, ustvarjajo se elitne šole za bogate in vplivne, cerkev prevzema vzgojo in izobraževanje, otrokom v javnih šolah se jemlje denar, ki bo šel v zasebne žepe« ipd. Skrajno nedostojna politizacija ustavnosodne odločitve in manipulacija s pravnimi dejstvi.

Ali pa, kot drugi primer, ponovni val miselne preproščine, s katero se do vprašanj učiteljskega poklica in plač v vzgoji in izobraževanju opredeljujejo tisti javni komentatorji, ki pri učiteljskem delu opazijo predvsem »dva meseca počitnic«. Le kako naj se ob tako deplasiranih pomislekih v javnem prostoru sploh razvije umna javna razprava o sistemu vzgoje in izobraževanja?

V takšnih političnih in družbenih okoliščinah pomembna in bolj zapletena vprašanja sistema vzgoje in izobraževanja seveda ne morejo biti niti evidentirana v javnem prostoru. Še posebej ne tista, ki zadevajo položaj in delovanje univerz, univerzitetnih učiteljev in nacionalni sistem znanstvenega raziskovanja. Teh pa je veliko.

Najverjetneje bi težko našli razmišljujočega pripadnika slovenske družbe, ki bi v ciničnem vzkliku »izprazniti in prodati vse šole« prepoznal moment za resno politično razpravo o tem, ali to storiti ali ne. Vseeno pa se vse pogosteje zdi, da je postalo iskanje najmanjšega skupnega imenovalca nacionalnega konsenza glede politike vzgoje, izobraževanja in raziskovanja, ki bi znatno presegal takšno vzklikajočo opazko, neobvladljivo podjetje. Tega pravnega, političnega, filozofskega in moralnega problema ni mogoče reševati brez univerzalne družbene razprave. Razpravo bi bilo treba usmeriti v kratkoročne kakovostne izboljšave. Ali to, ali pa še naprej vse bolj nevarna hoja po robu intelektualnega zloma nacije in njenega kulturnega propada.

Kaj je v glavi in prsih pristojne ministrice?

Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.