Zdravniki so prevladovali tudi v javnih komentarjih afere. In kot bi hoteli nadoknaditi dolga dva tedna, ki sta minila od inkriminiranega dogodka do seznanitve javnosti z njim, so pohiteli z izdelavo Poročila o izrednem nadzoru in tudi s sankcijami tistih, ki naj bi napačno ravnali. Sankcije naj bi doletele tri ljudi, zdravnika, ki je dejanje načrtoval, in dva njegova nadrejena, ki sta bila odgovorna za pomanjkljiv nadzor. Že to, da vsaj za dva od njih vemo, da se ne čutita kriva, pove, da je verjetno pred nami pravna bitka, ob kateri bo imela javnost priložnost marsikaj premisliti.

Subordinacija medicinske sestre

Eden od aspektov afere, ki so bili doslej zanemarjeni, je status in vloga medicinske sestre. Že od vsega začetka nam je bilo rečeno, da dr. Radan svojega namena ni izvršil sam, temveč je izvršitev naročil medicinski sestri, toda za to se sprva nihče ni zmenil. Vsa pozornost je bila usmerjena v razrešitev dileme, ali je dr. Radan namenoma povzročil smrt svojega pacienta ali je ta namen le uprizoril. Dr. Možina je v Odmevih pojasnil, da je pri dejanju sodelovala tudi medicinska sestra, vendar – je poudaril – je odgovornost za poseg lahko le zdravnikova. Poročilo ad hoc komisije za izredni interni strokovni nadzor, javno dostopno v anonimizirani obliki, takole povzema pričevanje sestre: »Rekel ji je (zdravnik, op. I. P.), da spet pripravi morfij v prefuzor in da pripravi 100 ml KCl na črpalko. XX je poudarila, da ga je dvakrat vprašala, če res misli dvomolarni čisti KCl, in dr. XY ji je pritrdil. Pojasnila je, da je nato KCl nastavila in črpalko aktivirala na 999, kot ji je naročil dr. XY.« Iz tega pričevanja, ki ga potrdi tudi dr. Radan, izhaja, da je sestra izvršila Radanovo namero. To Poročilo omeni mimogrede in se s tem sicer ne ukvarja. Obravnava morebitne soodgovornosti medicinske sestre za posledice dejanja, pri katerem je sodelovala, je zunaj njegovih okvirov. Skladno s temi miselnimi izhodišči ni znano, da bi medicinsko sestro doletela kakšna sankcija. Strinjanje zdravnikov, da je bilo ravnanje sestre moralno neoporečno, je torej popolno. Ali se temu mnenju lahko pridružimo?

Obrisi zdravniškega razmišljanja, ki sestro ekskulpira, gredo nekako takole. Zdravniki so usposobljeni za postavitev diagnoze in terapije, imajo veliko več znanja od sester. Te so njihove pomočnice in uresničevalke njihovih odločitev. Zdravniku, zlasti v kriznih situacijah, kakršne so nenehno v intenzivni negi, so nujno podrejene in dolžne poslušnost. Dvom ali omahovanje pri uresničevanju zdravnikovih odločitev sta za bolnika lahko tudi usodna. Takšen pogled sestre zvede na nekakšno podaljšano roko zdravnika, oropa jih svobodne volje, sposobnosti avtonomne strokovne in moralne presoje in jim posledično vnaprej odreka vsako odgovornost za storjeno – če je to le skladno z odločitvijo zdravnika. Subordinacija medicinskih sester zdravniku se tu močno približa vojaški med vojnim spopadom.

Toda ta pogled ni sprejemljiv in je zazrt v preteklost. Kot vsi prištevni odrasli ljudje so tudi sestre avtonomne moralne osebe in so zato tudi pravno in moralno odgovorne za svoja dejanja. Tudi strokovna vednost sester je danes neprimerno višja od nekdanje, lahko se približa zdravnikovi in jo kdaj pa kdaj tudi preseže. Prav sestre, zaposlene na oddelkih za intenzivno nego, so strokovno visoko usposobljene – tako zelo, da je v naročilu infuzije s kalijevim kloridom za pacienta, pri katerem so, kot ugotavlja Poročilo, ugotovili tudi hiperkaliemijo, medicinska sestra lahko z zelo veliko gotovostjo predvidela usodne posledice svojega dejanja za pacienta. Vnos kalija v srce je primerljiv s smrtonosnostjo konice noža. Prav zato je nesrečna sestra, ki je prejela zdravnikovo naročilo, kar dvakrat preverila, ali ne gre za nesporazum. Nato je naročilo vseeno izvršila. Vojaška subordinacija v njej je prevladala nad oglašanjem vesti.

Kljuvajoče vprašanje

Pa ne bi smela. Časi, ko je bil ideal medicinska sestra, ki brez pomislekov izpolnjuje ukaze nadrejenih, so preteklost. Kot drugod po svetu imajo tudi slovenske medicinske sestre svoj etični kodeks (Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije, sprejet leta 2014), ki jim narekuje, da »odklonijo vsak poseg, ki bi bil po njihovem strokovnem prepričanju za pacienta lahko škodljiv ali ni v skladu z načeli poklicne etike«, »uveljavljajo ugovor vesti« (4. načelo), »pacienta ščitijo pred nestrokovnim, neetičnim ali samovoljnim ravnanjem svojih sodelavcev, prepoznavajo, preprečujejo in zmanjšujejo vse vrste nasilja nad pacienti«. »Sodelovanje pri takšnih ravnanjih, njihovo podpiranje ali toleriranje je nedopustno« (vse 5. načelo). Določbe kodeksa so enoznačne, sestre na oddelkih za intenzivno nego UKC so visoko usposobljene, in vendar je kalij vseeno stekel. Če je vest zdravniške sestre klecnila tu, ali to pomeni, da se v manj zahtevnih okoljih Slovenije to zgodi s še manj odpora? Vprašanje kljuva.

Dobro iztočnico za odgovor nanj je ponudil novinar, ki je v tretjem tednu po izbruhu afere dejal, »da je dr. Radan dal kalij pacientu« (Dogodki in odmevi, 26. januarja). Priznajmo si, v naši sredi redkokdo pričakuje, da bo sestra ugovarjala zdravniku, in mnogi tej možnosti celo nasprotujejo. Sprejeli smo tradicionalno pojmovanje odnosa med zdravnikom in sestro, zelo obremenjenega s seksistično in kulturno zaznamovanostjo obeh vlog, in imamo resne težave misliti sestro kot avtonomen etični subjekt s pravico ugovora vesti. Zdravniški etični kodeks kujemo v nebo, sestrskega smo ob tej aferi poteptali.

Ima pa kodeks medicinskih sester ob sicer sodobno oblikovanih določbah tudi resno pomanjkljivost. V njem zaman iščemo pojem zdravnika in opredelitev standardov v delovnih odnosih med sestrami in zdravniki. Ko govori o »sodelavcih«, se zdi, da izključuje zdravnike. Konflikt dveh zavez medicinske sestre, zaveze pacientu in zaveze zdravniku, tako ni predmet njegove obravnave in v njem zaman iščemo določbo, da mora v tem konfliktu prednost imeti dobrobit pacienta, ki zavezuje oba, tudi zdravnika. S tem ko ta ključna poklicna relacija ostaja v meglicah, nastaja prostor za nemoten vdor tradicije. Stoletne kulturne vzorce je težko spreminjati. Neka referenčna raziskava na oddelku za intenzivno nego v tujini je pokazala, da 21 od 24 zdravnikov in 25 od 26 sester opaža strokovne in etične konflikte med sodelavci, toda medtem ko je 21 od 25 sester konflikte zaznavalo v odnosih z zdravniki, je le en zdravnik zaznal konflikt v odnosu s sestro. Ob pomočniški vlogi, ki jo sestre večinoma imajo v odnosih z zdravniki, dejansko težko razvijajo etično avtonomnost in zavest, da na etični ravni niso nikomur podrejene. Kjer tega tudi širša družba od njih ne pričakuje, so zelo ranljive, če to vseeno počnejo – zdravniki jim lahko življenje zagrenijo precej bolj, kakor ga lahko one njim.

Če res želimo etično neodvisne medicinske sestre, sposobne lastnih presoj o tem, kaj je prav, bi jim morali priskočiti na pomoč in si prizadevati za njihovo etično opolnomočenje. Kje začeti? Morda tudi s prevetritvijo učnih vsebin etike v njihovem izobraževanju. Če sestra zdravniku tako težko reče ne, kakor se zdi, je nekaj najbrž narobe tudi v procesu formacije. Če bodočim sestram etične vsebine podajajo njihovi bodoči nadrejeni zdravniki, je lahko njihova etična avtonomija že v kali strta. Ali jih družba lahko pokliče na odgovornost drugače kakor prek zdravnikov?

Po treh tednih, odkar je dogodek v UKC postal javen, je sestra, ki je bila v njem udeležena, za javnost še vedno brezimna. Ohranjanje te brezimnosti njej in vsem njenim sestram v orožju sporoča, da za družbo kot avtonomne osebe ne obstajajo. Vsem njim je vzelo dostojanstvo osebe.