KO SLOVAKU V LJUBLJANI CRKNE AVTO

Mimo veleposlaništva

Nedaleč stran, vsekakor še v vidnem polju očesa, je medtem beračil starejši gospod. Klečal je na začetku Ribje brvi. Ko se je dež okrepil, se je umaknil pod balkon bližnje stavbe. Opiral se je na bolniško palico, na sebi je imel bundo in kapo, pod koleni pa nahrbtnik. Mimoidoče je gledal v oči, rahel nasmešek mu je osvetljeval zguban obraz. »Star sem 63 let. Imam 130 evrov invalidske pokojnine. To je premalo za naju z ženo,« je dejal in brez oklevanja pokazal, koliko je do druge ure popoldne zaslužil. V roki je imel blizu pet evrov, iz žepa je povlekel še pest bakrenih kovancev. Kakšno naključje, tudi on je zbiral denar za pot domov in tudi on je bil doma iz Rimavske Sobote, mesta s 25.000 prebivalci na jugu Slovaške blizu meje z Madžarsko. Bil je v Trstu, je razložil. Kaj je tam delal, zaradi jezikovnih ovir ni mogel razložiti.

Je pa pojasnil, zakaj se je znašel v Ljubljani. »Avto kaput, spim v parku pri stadionu,« je dejal. Vtis je bil, da ima pripravljene odgovore na vsa zvedava vprašanja. Ni imel denarja za avtobus. Podobno kot kolegu z druge strani Prešernovega trga tudi njemu ni bilo toliko do hrane kot do drugih dobrin, zaželel si je cigaret, ki jih je spravljal v zavojček za tobak. »V komunizmu je bilo veliko bolje,« se je pridušal, preden je začel razlagati, da je Rom, živeč na območju madžarske manjšine na Slovaškem. Skomigal je z rameni, kot bi želel reči, kaj hočeš, takšno je življenje.

Preden si je privoščil odmor za malico, je k njemu prišla starejša gospa. Bila je zavita v topla oblačila, svetle oči, ki so kukale izpod njih, še niso izgubile žara. Po stopnicah je prikorakala iz smeri Kongresnega trga, za seboj je vlekla moder kovček. Zdi se, da je tudi ona beračila. Kasneje se je izkazalo, da je prišla k svojemu možu, da bi šla skupaj na prigrizek. Po Čopovi sta jo mahnila najprej v pekarno, potem na balkon restavracije s hitro prehrano.

Tam je za isto mizo sedel njun sodržavljan in someščan iz Rimavske Sobote. Malica je hitro minila in še za uro, dve, dokler se ne zmrači, se je bilo treba vrniti na delo. Nato je sledila pot do skupnega začasnega zavetišča. »Stadion«, ki ga je omenil starejši berač, je bila v resnici – dvorana Tivoli. Hodili so skupaj v gosjem redu. Štefan z rokami v žepu in premražen spredaj, gospa s kovčkom za njim, na repu pa šepajoči 63-letnik, ki se je opiral na palico. Prvi v vrsti se je večkrat ozrl levo in desno, pa tudi nazaj. Njihova pot se je končala v Tivoliju. Namestili so se pod manjšim klancem, ki vodi do parkirišča pred športno dvorano.

Glede na to, da so zbirali denar za pot domov in je eden od njih trdil, da je bil okraden, bi pričakovali, da se bodo nesrečneži napotili na slovaško veleposlaništvo. Le nekaj sto metrov jih je ločilo od njega, ko so korakali proti hramu slovenskega športa, a tja niso zavili. Uslužbenka veleposlaništva nam je po telefonu pojasnila, da (oni) k njim nikoli ne pridejo, čeprav vedo, da se lahko obrnejo nanje. Kaj je potemtakem počela slovaška trojica? Indici pravijo, da so se ukvarjali z organiziranim ali samoorganiziranim beračenjem. Za tem se lahko skriva marsikaj, tudi trgovina z ljudmi. Ali so žrtve trgovine z ljudmi, ni mogoče z gotovostjo sklepati. Je pa možno, da so.

Iz pogovora z Nino Stenko Primožič s Slovenske Karitas, ki ponuja krizno namestitev za žrtve trgovine z ljudmi, je bilo razumeti, da je opisano delovanje slovaške skupine vzorec, značilen za nove, vse bolj sofisticirane načine organiziranega beračenja. Če sta bili nekoč značilni predvsem dve vrsti beračenja, žicanje hudomušnih možakarjev za liter vina in prisilno beračenje na podlagi fizičnega nadzora, je danes oblik več. »V teh časih je večina prisile psihološke, kajti ljudje smo postali senzibilni za nasilje in nas moti, če je kdo pretepen. Šefi so sposobni takšne manipulacije z žrtvami, da so te prepričane, da je njihov gospodar vseprisoten in da bo vse izvedel. Če imaš dovolj močno psihološko orodje, s katerim izsiljuješ človeka, niti ne potrebuješ fizičnega nadzora,« je Nina Stenko Primožič nakazala eno od možnih razlag zgodbe o treh slovaških beračih. »Kaj pa, če je šef eden od njih?« je vprašala. Tudi to ni izključeno. Ko je pogovor stekel o tem, da mlajši velikokrat izkoriščajo starejše osebe šibkega zdravja in invalide, sem se spomnil prizora proti Tivoliju namenjene trojice, ko je mlajši kričal na starejša dva, ki sta mu z zadržanim korakom sledila. Sogovorničino vprašanje se je zdelo še bolj smiselno.

Invalidi kot poslovna priložnost

Medtem ko ni mogoče z gotovostjo sklepati, ali za usodo (vsaj na videz) treh nesrečnih Slovakov stoji še kdo ali pa je bil veliki brat eden od njih, gospa Stenko Primožič pozna zgodbe, ki ne puščajo dvoma, da so bili ljudje prisiljeni v beračenje, kar je ena od oblik kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Primerljivo je s prisilno prostitucijo. Od leta 2006, ko je Slovenska Karitas odprla center za krizno namestitev, se naša sogovornica ukvarja z žrtvami trgovine z ljudmi. V tem času so obravnavali 71 primerov, od tega pet primerov prisilnega beračenja. Vseh pet je bilo moških slabega zdravja iz Slovaške. »Ti ljudje niso le zlorabljeni, ampak so po navadi tudi drugače prizadeti. Storilci kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ki ljudi silijo v beračenje ali na kakšen drug način manipulirajo, da beračijo za njih, izbirajo šibke osebe. V naših primerih je šlo predvsem za invalide. Ker smo do njih vsi bolj sočutni, ti naberačijo več denarja kot zdravi mladi fantje.«

Žrtve poiščejo v ranljivih skupinah. Kjer je koncentracija revščine in brezposelnosti največja, stopnja izobrazbe pa nižja. Med najbolj ogrožene skupine spadajo Romi, »kar je povezano tudi s stigmatizacijo«, ugotavlja Polona Kovač iz društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi. Aleš Bučar Ručman in Danijela Frangež, avtorja obširne analize trgovine z ljudmi, ki jo je naročil urad vlade za komuniciranje, ugotavljata, da »so nekatere žrtve najprej prodane za izkoriščanje v eni obliki, nato pa ponovno prodane z namenom izkoriščanja še v drugih oblikah. Tako so na primer prvotno prisiljene v beračenje, nato pa so, ko odrastejo ali se ne 'izkažejo' v tej obliki zbiranja finančnih sredstev, prisiljene še v prostitucijo.«

Posledice so za žrtve katastrofalne. V kako hudi stiski se znajdejo, je Stenko Primožičeva ugotovila ob pogovoru z njimi, ko so ji počasi začeli zaupati svoje zgodbe. »Pretreslo me je, ko sem uvidela, da lahko s človekom manipuliraš tudi na zelo intimen način. Mlajši moški je izkoriščal precej starejšega moškega, ki je bil boter njegovemu otroku. Ko smo prišli do sodišča, je starejši moški rekel: 'Kako naj pričam proti njemu, če je oče mojega krščenca.' Ta človek je izkoriščal družinsko vez,« je dejala. Srečala se je tudi s sladkornim bolnikom, ki ni imel inzulina, z moškim, ki ga je šef zaradi uporništva pretepal, in z invalidom brez nog, ki so ga kaznovali in nadzorovali tako, da so mu odvzeli invalidski voziček. Pa z invalidom, ki ga je njegova družina prodala v beračenje. »Si predstavljate, kakšno sled pusti na človeku, ko te družina zavrže, ker si invalid? Ta rana ostane.« Večina beračev živi na ulici dalj časa, tudi po več let, kajti iz krempljev izkoriščevalskih šefov se je težko izviti. Zaradi psihičnega in fizičnega maltretiranja si žrtve ne upajo pobegniti, te možnosti ne vidijo ali je ne poznajo, nekatere pa preslepi večji zaslužek, kot so ga imeli v domači državi. »Čeprav so žrtve prisiljene v delo in jim je večina zaslužka odvzetega, se lahko zgodi, da je njihov ekonomski položaj boljši kot doma in zato vztrajajo v takšnih razmerah,« navajata Bučar Ručman in Frangeževa.

Nina Stenko Primožič pravi, da žrtve k pobegu ali prijavi po navadi spodbudi reakcija okolice. Opazila je še eno pomembno posledico, ki kaže na večletno življenje na ulici in odraščanje v šibkem socialnem okolju. »Te osebe so imele tako hude težave z zobmi in čeljustmi, da so jedle bolj ko ne zmečkano hrano. Predstavljajte si, kako je z zobno higieno, če živiš na ulici, gospodar pa ti da sem in tja le nekaj suhe hrane, ravno toliko, da preživiš.«

Slovaška, Bolgarija, Romunija

Tovrstna trgovina z ljudmi je težko dokazljiva. Policisti se pri svojem delu srečujejo s podobnimi dilemami, kot so se zastavljale nam v primeru trojice slovaških beračev. Težko je namreč ugotoviti, ali gre za prostovoljno (samo)organizirano beračenje ali za prisilno beračenje. Za kriminalne združbe, ki organizirajo prisilno beračenje, je značilno, da so mobilne, selijo se iz mesta v mesto in so v določenih obdobjih leta bolj aktivne kot v drugih. Najbolj prepoznaven vzorec prisilnega beračenja je, ko nekdo berače pripelje na kraj beračenja in jih od tam tudi odpelje.

Po podatkih policije je Slovenija za kriminalne združbe tranzitna država, predvsem na poti v Italijo, Avstrijo in Francijo, medtem ko določen delež beračev izbere za cilj prav Slovenijo. V večjih slovenskih mestih je sezona beračenja poleti in decembra. Organizatorji beraških skupin so napredni in inovativni, žrtve pa nezanesljive priče, ki jim neredko odvzamejo potni list, izročijo pa fotokopijo za primer policijskega preverjanja, in na splošno izkoriščajo njihovo nevednost o pravicah, ki jim pripadajo. Glede na razmere, v katerih se znajdejo izkoriščani (pogosto grozijo tudi njihovim družinam v domovini), je razumljivo, da si utegnejo premisliti, ko je treba pričati pred sodiščem, obenem pa se večina niti ne prepozna kot žrtev trgovine z ljudmi. »Če hočemo dokazati organizacijo združb, o katerih je govor, potrebujemo oškodovanca. Problem je, da oškodovanec ne bo priznal, da je bil v beračenje prisiljen, ampak vedno trdi, da je beračil sam,« je razložil Vinko Stojnšek, predstavnik za odnose z javnostjo na policijski upravi Ljubljana. V slovenskih mestih je največ tujih beračev iz Slovaške, Bolgarije in Romunije. K seljenju beračev po Evropi je pomembno pripomoglo odpiranje meja oziroma prost pretok ljudi znotraj Evropske unije, s čimer se je ogroženost ranljivih oseb povečala. Na generalni policijski upravi pravijo, da policija pri rednem delu ugotavlja povečano problematiko beračenja, kriminalisti pa razpolagajo s podatki, da v Sloveniji deluje več skupin in posameznikov, ki se ukvarjajo z organiziranim beračenjem, preiskujejo pa tudi sume prisilnega beračenja.

Večjo prisotnost beračev iz tujine so zaznali tudi slovenski brezdomci in drugi poznavalci dogajanja na ulici. Še posebno v času visoke sezone je središče Ljubljane polno prosilcev za evro ali dva, kar med njimi ustvarja konkurenco. To je opazila 23-letna prodajalka Kraljev ulice: »Maja 2013, ko sem začela prodajati revijo, je bilo na ulici precej manj ljudi kot zdaj. Lani poleti in decembra jih je bilo ogromno.« Dodala je, da pride včasih tudi do konflikta med domačini in tujci v boju za prostor delovanja na ulici.

Izgon

Medtem ko je lovljenje organizatorjev prisilnega beračenja podobno lovljenju mokrega mila, je manj izmuzljivo vsiljivo beračenje, ki pa je zgolj prekršek, za katerega je zagrožena globa. Podobno kot pri prisilnem in organiziranem beračenju tudi pri vsiljivem prednjačijo tuji državljani. Na območju policijske uprave Ljubljana je bilo na primer v lanskem letu obravnavanih 219 prekrškov zaradi vsiljivega beračenja, večina beračev je bila tujcev (159), od tega 107 Romunov, 34 Slovakov, pet Bolgarov… Trend je v upadanju (v primerjavi z letom 2013 se je zmanjšal za 21,22 odstotka). Berači so v prekršku tudi, kadar nabirajo prostovoljne prispevke brez dovoljenja: leta 2014 so jih obravnavali 84 (20 odstotkov manj kot leto prej).

Uslužbenka slovaškega veleposlaništva je postregla s podatkom, da se je lani policija na njih obrnila s primerom vsiljivega beračenja v Mariboru, zaradi česar je moral slovaški državljan zapustiti Slovenijo. Predvsem kadar tuji državljan naredi isti prekršek v več mestih, je več možnosti za izgon iz države. V neskladju s stereotipi po podatkih policije ter pričevanju nevladnih organizacij in prič Slovaška spada v vrh te problematike. Na slovaškem veleposlaništvu teh podatkov nimajo, zato jih niso komentirali, medtem ko Polona Kovač iz društva Ključ pravi: »Slovaška je zanimiva. Izkazala se je kot država izvora za delovno izkoriščanje.«

Vprašanje, iz katerih dežel ti ljudje prihajajo, je še najmanj pomembno, ko se dotaknemo edine zares pomembne stvari – človeškega dostojanstva. Mnogim so ga ukradli. Kako jim ga povrniti? Številnim ga ne bo nikoli mogoče povrniti, tiste, ki jim uspe pobegniti in se dokopati do ustreznih ustanov, pa čaka naporno delo. »Šele sčasoma bodo zgradili notranji odnos do sebe, zavedanje, da so vredni spoštovanja. Toda najprej jim moramo to pokazati mi,« meni gospa Stenko Primožič. Ampak tako lahko delujejo na institucionalni ravni. Kaj pa ljudje v vsakdanu? »Ne dajajte jim denarja in obveščajte policijo.« Ne bo škodilo niti, če vam uspe na kakršenkoli način pokazati, »da niso spoštovanja vredni zato, ker so lepi, pametni ali čisti, ampak zato, ker so ljudje«.