Slovenija je bila od vseh udeležencev sredinega četrtfinala z naskokom najmanj konkurenčna in za bitko proti fizično močnejšemu francoskemu tekmecu preslabo mentalno pripravljena. Namesto da bi Slovenci zavohali kri šele po zmagi nad Makedonijo, ki je v vseh pogledih slabša reprezentanca, so se prehitro zadovoljili s povsem pričakovanim vstopom v četrtfinale. Kapetan Uroš Zorman in soigralci so po nepotrebnem izgubljali energijo s pretirano obremenjenostjo z navideznimi nasprotniki s foteljev in se z neprimernim vedenjem pred kamerami zapletli v javni konflikt z rojaki v domovini. Reprezentanca je za visoko francosko oviro izbrala napačno taktiko, saj so igralci novinarjem v vključene mikrofone začeli celo naštevati, koliko alkohola so spili po zmagi nad Makedonijo, kakor da bi v Katarju potekal mednarodni pivski festival. Odraz slovenske mentalne šibkosti se je pokazal že po desetih minutah, ko je Francija pobegnila na neulovljivo razliko in z lahkoto odločila potnika v polfinale. Ne more biti naključje, da so se Slovencem ravno na najpomembnejši tekmi prvenstva zatresle roke, da jim ni uspelo zadevati s črte, v statistiki strelov na gol pa so bili le 46-odstotno uspešni, čeprav so v konkurenci vseh udeležencev katarskega turnirja v tem trenutku na visokem drugem mestu po številu doseženih golov.
Ne gre pozabiti, da ima Slovenija v svojih vrstah uveljavljene rokometaše, ki igrajo v elitnih evropskih klubih, a je spet zamudila priložnost za odmeven skalp, kar se ji v mandatu selektorja Borisa Deniča neprestano dogaja. Sebastian Skube je poiskal izgovor v tem, da je Slovenija izgubila proti »najboljši ekipi desetletja«, pozabil pa je dodati, da bi se lahko Francozom z več zbranosti v predtekmovanju izognila. Potem ko se je ego Uroša Zormana skoraj razpočil po uvrstitvi v četrtfinale, pa je kapetan zdaj ugotovil: »Nimamo si kaj očitati.« Hja... Mar res?
