Vlada zahteva varčevalne reze v šolstvu, ker da rezerve so. Šolniki trdijo, da jih ni. Kdo ima prav?

Vlada. V šolstvu je res veliko rezerv. A kaj, ko jih išče na povsem napačnih mestih. Reformirati bi morali celoten sistem upravljanja šolstva, ne pa brskati po malenkostih. Marsikaj bi rešili, če bi ravnateljem vrnili svobodo pri razporejanju denarja. Zdaj so žal le nekakšni pomožni računovodje ministrstva.

Zakaj je to tako pomembno?

Šole v zdajšnjem sistemu natančno vedo, koliko ur morajo opraviti po predmetniku. Za to dobijo do centa izračunano vsoto, vsako delo učiteljev je ovrednoteno in izmerjeno, do pol ure natančno. To je neumno in kontraproduktivno. Vodi v konflikte. Bitka, ki poteka med sindikati in ministrstvom glede plačevanja učne pomoči v šolah, je nesmiselna. Učitelje je treba dobro izobraziti za delo z otroki, ki imajo težave, ravnatelj pa mora ure učne pomoči smiselno razporediti med učitelje ter najuspešnejše in najbolj pridne nagraditi. Kot v vsaki uspešni firmi. Prepiranje okoli tega, koliko ur naj učitelj uči, je navadna manipulacija. Učitelj je v šoli zato, da opravi vse, kar je treba opraviti. Otrok z izrazitejšimi učnimi težavami sme seveda v razredu biti le nekaj; učitelj ne sme zanemariti razreda zaradi enega, dveh otrok. To, da je otrok z različnimi težavami ponekod že desetina, pa se mi zdi norčevanje iz zdrave pameti. Po moje bi morali poiskati krivce za to in po hitrem postopku razpustiti komisije, ki so ta absurd dopustile. Ampak pri nas se seveda nič ne da. Ker pristojni ne razumejo problemov ali pa se jih lotevajo z vedno istimi ljudmi. Sistem birokratskega upravljanja šolstva smo razvili do absurda. Kolegi mi povedo, da morajo včasih po več mesecev čakati na dovoljenje ministra, da lahko zaposlijo koga namesto učiteljice, ki je odšla na porodniški dopust. Potem pa so krivi, če jim ne uspe izpeljati programa. Kot da bi se kdo norčeval iz ravnateljev.

Kako naj bi bila finančna avtonomija videti v praksi? Od kod več denarja?

Ravnatelj bi moral biti odgovoren za izvedbo programa. Za kaj nameniti več, za kaj manj denarja, bi moral odločati sam, v skladu z letnim delovnim načrtom. Ob tem bi morali ravnateljem dovoliti, da sami poiščejo dodatni denar – od staršev in sponzorjev. Tako za svojo kvaliteto skrbijo tudi zasebne šole, ki bodo po odločbi ustavnega sodišča v prihodnje financirane stoodstotno. Nič nimam proti, a potem naj se taka šola imenuje, na primer, Javna OŠ Franca Rodeta, državne šole pa naj imajo pri pridobivanju prispevkov staršev in sponzorjev enake možnosti. Sicer bodo še naprej životarile, bogatejši pa bodo svoje otroke vpisovali v zasebne šole, ki bodo financirane iz dveh vreč, državne in zasebniške.

So šole zasebna sredstva pridobivale tudi pred osamosvojitvijo?

Seveda. Sam sem kot ravnatelj od staršev, podjetij, občine dobil za kakšno večjo naložbo tudi po 20 ali 30 odstotkov denarja. Denar sem »nafehtal« tudi za delovanje društev in še za marsikaj. Tako se je steklo v šole precej več denarja. Ne boste verjeli, šole v Celju so v osemdesetih celo posojale denar podjetjem. Obresti so bile namreč tedaj zelo visoke. Zdaj si česa takega ne bi mogle privoščiti niti v sanjah. Vsak najmanjši izdatek mora biti namreč popisan in dokumentiran. Šole se utapljajo v birokraciji, financiranje pa je postalo en sam boj za vsak državni fičnik posebej.

Poleg finančne je pomembna tudi strokovna avtonomija. Tudi te imajo šole premalo, kajne?

Da, vendar je zgodba o strokovni avtonomiji bolj zapletena. Začne se pri oblikovanju vsebin pri posameznih predmetih. Vse dosedanje reforme so bile pri tem vprašanju neuspešne. Vsebino predmetov so določale stroke, ki so imele tudi svoje interese. Najbolj jih je denimo zanimalo, koliko ur bodo dobile v predmetniku, da se bo lahko zaposlilo čim več diplomantov z njihovih fakultet. Zato so pri vsaki prenovi učnih načrtov kje kaj navidezno odrezali, še raje pa pritaknili kakšno novo vsebino, za katero je stal zadaj kakšen strokovnjak na univerzi. Vsebine se zato v učnih načrtih ponavljajo. Rep se nam vleče od reform ministra Gabra, ki je dajal več poudarka izobraževalnim vsebinam kot vzgoji. Ko enkrat sistem zapelješ na stranpot, pa se je težko vrniti na pravo pot. Zaposlenih z določenim številom ur pač ne moreš kar zmetati na cesto.

Kdaj pa kdaj ste kakšnemu ministru tudi kaj svetovali.

Sem, Igor Lukšič me je na primer prosil za pomoč. V delovno skupino sem pritegnil pet upokojenih ravnateljev in pet še dejavnih. Marsikaj smo mu predlagali, deloma smo bili uspešni. V osnovni šoli je drugače uredil prehrano, ni izpeljal združevanja vrtcev v konglomerate in podobno. A večino predlogov so povozili administratorji na ministrstvu, na zavodu za šolstvo, na Pedagoškem inštitutu, na vseh teh vzporednih institucijah, ki živijo od šolstva, ne pa tudi za šolstvo. Vsak predlog, ki je dregnil v njihove interese, je bil povožen. Šole so tako postajale »programi«, namesto znanja smo dobili »kompetence«… Ena sama megla. Sistem upravljanja v šolstvu je kot letalonosilka. Lahko jo torpediraš in obstreljuješ s križark, mirno bo plula naprej. Sam sem kot ravnatelj preprosto nehal hoditi na sestanke na zavodu za šolstvo, ker sem se naveličal čenčanja. Če bi na primer kdo predlagal ukinitev kakšnega predmeta v gimnaziji ali radikalno krčenje ur, bi ga »sežgali na grmadi«. Predmeti in vsebine so sveti. Zapovrh so učiteljem predpisali, kaj morajo naučiti otroke. Sicer ti ne morejo opraviti eksternih preizkusov. Ampak neustvarjalen učitelj ne more biti dober učitelj.

V šoli so dobri in slabi učitelji, tega ne morete zanikati. Ali ni tako, da šole in učenci z eksterno maturo in nacionalnimi preverjanji znanj vendarle dobijo tudi koristne povratne informacije o svojem znanju?

Pred maturo smo na srednjih šolah imeli zaključne izpite, ki so jih opravljali dijaki na šolah. Učitelji so jih spraševali tisto, kar so jih naučili, pri tem so jim lahko dali vso svojo širino. Če povem po smučarsko: lahko so vozili slalome med vsebinami, zdaj pa lahko vozijo le smuk. Razlike v znanju po šolah tudi niso bile takšne, da s kakšne šole dijaki ne bi mogli uspešno študirati tistega, kar jih je veselilo. Hočem reči, da je težnja po preverjanju in nadzorovanju včasih sama sebi namen. Zame je bila uvedba eksterne mature slaba odločitev. Učitelji so sicer, kot pravite, dobri in slabi. Toda 90 odstotkov učiteljev je dobrih, radi delajo z otroki. Nesmiselno je, da zaradi desetih odstotkov slabih uničujemo šolstvo. Bolj bi zaleglo, če bi imel ravnatelj možnost, da slabega učitelja hitro odpusti. Tudi med ravnatelji je 90 odstotkov dobrih.

Če so dobri, zakaj se tako redko kritično oglasijo? Pa še takrat, ko se, praviloma branijo svoje plače ali kolege, ki se znajdejo pod pritiski staršev ali oblasti.

Ne vem, in to me res skrbi. Enega samega ravnatelja poznam, ki si upa jasno, brez dlake na jeziku javno povedati, kaj je v šolstvu narobe. Dušana Merca (ravnatelj OŠ Prule, op. p.). A da ne bom krivičen: recimo, da se jih deset oglaša. Ampak samo osnovnih šol je v Sloveniji več kot 400! Se pravi, da je nekaj narobe s sistemom, da ta duši kritičnost.

Ravnatelji so tiho, ker se bojijo, da sicer ne bodo ponovno imenovani?

Mislim, da gre prav za to. In vendar bi lahko dobri, samozavestni ravnatelji veliko premaknili. Če bi jim pustili bolj proste roke, bi veliko lažje reševali tudi vzgojne probleme. Sam sem vodil zelo veliko šolo. Letni načrt je bil dolg kakšnih deset strani, vzgojnega načrta, ki ga ima sedaj vsaka šola in je po moje ena navadna oslarija, pa sploh nismo imeli. Probleme smo kljub temu dobro reševali. V vseh letih nisem izključil niti enega dijaka, ukor pa sem napisal, ko sem presodil, da bo zalegel. Na srečo se mi pri tem ni bilo treba ozirati na zakon o upravnem postopku, ki ga je šolam v njihovo škodo in korist svoje stroke vsilil minister Gregor Virant. V vzgojni načrt sploh ne moreš napisati vseh situacij, do katerih pride v šoli. Kaj moraš storiti, veš, ko vidiš otroka pred sabo. Ko mu pogledaš v oči. Seveda je treba delati tudi s starši. Sam sem se na začetku šolskega leta srečal s starši vsakega razreda posebej in jim povedal, kaj pričakujemo od njih in kaj je naša naloga. Zdaj pa starši marsikje ravnatelja sploh ne spoznajo.