Prava pomoč ne zahteva v zameno nič

27-letni akademski kipar je predvsem ljubitelj lesa, a tudi vseh drugih materialov. Je umetnik, ki ga lahko vsak dan vidite po mestu na kolesu tovoriti razne zadeve. No, osnovni razlog za pogovor je bila razstava, ki si jo je moč ogledati v galeriji Kljub vsemu. Gre za stvaritve, narejene iz raznih odpadkov, tudi iz smeti, kot uporabnih elementov likovnih del – od deščic do strganega športnega copata.

Nad odzivom sem presenečen. Vsa dela so iz lanske zime, pomladi in poletja, ravno iz časa, ko sem v Rogu urejal telovadnico in bentil nad težavami z njo. No, v vlogi kustosa je eksponate izbral Davorin Slana, ki je imel povsem proste roke. Saj ne, da imam takšen presežek del, vseeno pa je imel na voljo kar precej materiala.

Časovno je v tem primeru trajalo nekaj dlje zaradi postranskih opravkov, sicer pa ne dolgovezim. Ko padem noter, delam precej hitro. Nočem se zanašati na lenobo, če pa jo že uporabim, je to takrat, ko še nočem priti do konca zadevi. Na konkretni stvaritvi bi lahko dorisal na posamezne deščice stripovske zgodbice. Kot detajl. Tega nisem naredil, vendar niti ne obžalujem.

Imel sem slučajno barvo na čopiču, pa sem pobarval. Za improvizacijo gre. Večina mojega dela je improvizacija, ki sem se je v osnovi učil v gledališču oziroma v šolski impro ligi. Zdajle seveda lahko trdim marsikaj, vendar mora biti odnos do dela spraven do sebe.

Da se ne slepiš. Saj lahko uporabljam trike. Umetnost jih je polna. In to znanih. Ne samo pri tehniki, temveč tudi glede tega, kako posredovati dela. Vsa elita je dojela, da je treba s triki drezati, medtem ko jih sam nočem uporabljati. Gre za delanje na spektaklu, na vznemirljivosti lastnega početja. Vsi vemo, da smo, ko delamo, skriti, potem se pa moramo pokazati. Vprašanje je, kako se pokažemo. Imaš ljudi, ki o tem razmišljajo od samega začetka, že od trenutka, ko gredo v trgovino kupit točno določen material, ki naj bi zagotovil določen učinek – in je potem v primeru neuspeha seveda razočaranje veliko.

Temu se ni moč izogniti. Ne glede na to, v katerem kontekstu in v katerem mediju boš ustvarjal. Družba si želi nekaj doživeti in izvedeti izjemno hitro. Vse ima opraviti s hitrostjo. Na neki način se nočem zavedati svoje vpletenosti; lahko bi bil bolj šokanten, a za zdaj se mi ne zdi, da to potrebujem.

Postala bo cvetlični lonec za teraso. Seveda se zavedam, da tudi s tem prenašanjem ustvarjam zgodbo, a nočem zraven še vzklikati. Tega sem se naučil iz svoje družine, ki je povsem preprosta. V osnovni šoli sem imel na začetku težave odnašati stvari s kosovnega odpada, češ, kaj če me bo pa kdo videl. Vendar sem to občutje uspel limitirati, ko smo začeli delati skate park na Koleziji. Ko nam mesto ni ponudilo pomoči, smo se zavestno odločili, da bomo ukradli material gradbenemu podjetju, ki je imelo gradbišče v soseščini in je itak sodelovalo z mestno občino. Nihče nam ne more zameriti tistih tramov.

Ko narediš nekaj tako javnega, kot je skate park, se moraš sprijazniti z vandalizmom. Z objestnostjo nekoga, ki je bil »fovš« in je z veseljem, ker je nekaj spil, potešil to jezo in razbil steklenico, ki jo moraš ti naslednji dan seveda najprej pomesti. Tudi sam sem kdaj, seveda ne pri sebi, kaj razbil, vendar sem šele na Koleziji videl težo, ki jo nosi človek v tem surovem malem užitku, in kako lahko s tem zagreni življenje komu drugemu. Precej drugih takšnih zadev je še bilo. Od tega, da poleti ni bilo samoumevno, da bo tam voda. S seboj sem jemal po tri plastenke vode in jasno je bilo, da se bodo vse tri spile. To ni požrtvovalnost. To je zgolj nekaj, kar te je zmotilo prejšnjič, nekdo pa tega ni odpravil, pa je še vedno tvoj prijatelj. Podobno gledam tudi na umetnost. Če se žrtvuješ, se žrtvuješ zaradi kupa drugih stvari. Marsikdaj je treba popustiti in iti naokoli, da bo nekaj ustvarjeno. Tudi moja dela na razstavi so v bistvu bolj rezultat nekega konstantnega početja, ki nima neposredne povezave z umetnostjo. Kot na primer, kako popraviti pipo, da bo tekla voda, da lahko pomiješ tla; kako pospraviti prostore, da ni tako zoprno tukaj. To je ta sprava. Ljudi bolj ali manj zanima samo zadnji produkt, mene pa zanima, da ljudi nekaj zanima. Da ljudje, ki bi sobivali s teboj, pokažejo dejanski interes. V športu je to sicer drugače, tam je jasno, da moramo biti ekipa.

Reciva, da govorim o zdravem rekreiranju. Na področju umetnosti si pa samoten volk, kar se mi zdi na neki način zgrešeno, po drugi strani pa niti ne vem, kako bi izboljšal zadevo. Ne moreš kazati s prstom na nekoga, ki ga nekaj sploh ne zanima. V tem smislu so avtorji na slabšem. Če ne bo človek, ki mu je največ do nečesa, večine dela opravil sam, ga ne bo nihče drug.

Da – in če že izpolni svojo dolžnost, mu bodo naložili še dodatne odgovornosti. Za umetnost sem se že odločil, da s tem verjetno ne bom mogel preživeti.

Povsem črno sicer ni. Zdaj se sprejema nacionalni program za razvoj mladih umetnikov. V tem vidim možnosti. Ne samo zase, ki bom kmalu star. Prihajajo mladi, vsako leto, in ne bo jim mogoče reči: ni vas. Če bi si pomagali med seboj, bi bilo veliko lažje – pa ne samo zaradi boljših odnosov. Poleg tega morata biti dva, da si lahko pomagata, oba zelo izurjena. Imam kolega, ki je pri sošolkah zapisan kot človek, ki pomaga. Govori mi nore zgodbe. Mule ga kličejo, češ, a še ni narejeno, čeprav gre za njihovo lastno delo.

Ja! In enako se je dogajalo meni. Ne tako očitno, a vseeno.

Rekel bi, da še. Prava pomoč je tista, kjer ne zahtevaš v zameno nič. Moja naloga je, da ne zavržem iskrenosti in spoštovanja.