In ta vojaška primerjava ni niti najmanj pretirana: v filmih o ameriškem vojaškem drilu smo že lahko videli kakšnega mladega vojaka, ki se je psihično zlomil, zelo redko pa, da bi kdo tako krvavel kot ta Andrew Neimann (Miles Teller), mladi bobnar, ki toliko vadi, da mu brizga kri iz žuljev na roki. Poleg te vojaške se vsiljuje še ena primerjava, namreč s tistim neoliberalističnim japijem v Glengarry Glen Ross (filmu Jamesa Foleyja po Mametovi drami), ki v neki nepremičninski agenciji uveljavi princip neizprosne konkurenčnosti, okrepljen z grožnjo izgube službe: ali je Fletcher kaj drugačen, ko je vsakega mladega glasbenika v svojem orkestru, še posebej pa Andrewa, pripravljen takoj zamenjati z drugim, če mu kaj ni všeč? Bobnarja, na primer, je zamenjal z Andrewom samo zato, ker ni mogel igrati brez partiture, ki se je v odmoru nekje izgubila (če je ni izmaknil sam Fletcher). Skratka, če je ta Fletcher kakšen glasbeni pedagog, je to bolj kot srhljivi polbog, ki učenje jazza utemeljuje na strahospoštovanju, poniževanju, žaljenju in preziranju učencev.

V New Yorkerju in britanskem Guardianu sta se oglasila jazz glasbenika in povedala, da pri jazzu in v glasbeni umetnosti sploh »ne gre tako«, čeprav se režiser Damien Chazelle najbrž ni hotel znesti toliko nad poukom jazza kot nad nekim pedagogom, kakršnega naj bi sam poznal, ko se je učil bobnanja, igralec J. K. Simmons pa naj bi samo potenciral njegove lastnosti. Fletcher nekajkrat upravičuje svojo »metodo« s sklicevanjem na anekdoto o mladem Charlieju Parkerju, ki naj bi mu bobnar Jo Jones zalučal činelo v glavo, ker je igral po svoje, Parker pa naj bi šel domov in celo leto trdo vadil. Toda zgodovinarji jazza vedo povedati, da ta anekdota ne drži: Jones je res zalučal činelo, toda ob tla, ne pa v Parkerjevo glavo, in Parker je res šel domov, toda ne zato, da bi ostal tam zaprt in nenehno vadil igranje saksofona. Toda iz Fletcherjeve interpretacije te anekdote izhaja njegovo fantazmatično pojmovanje »velikega glasbenika«, do katerega vodi pot le skozi »hudo trpljenje in samožrtvovanje«. In mladi Andrew je ravno prav obseden z idejo, da bi postal velik glasbenik, da se povsem podredi tej Fletcherjevi fantazmi in iz nje izvirajoči tiraniji – celo do te mere, da zapusti svoje dekle, vadi do krvavih žuljev in se v hitenju na koncert (Fletcher mu je zagrozil, da ga bo zamenjal, če bo zamudil) skoraj smrtno ponesreči. Sicer pa je neki nekdanji Fletcherjev študent že storil samomor. Ampak če ima kdo za vzornika Buddyja Richa, kot ga ima Andrew, niti ne preseneča, da pristaja na tehnični dril, čeprav se Andrew na koncu Fletcherju vendarle upre z imenitnim improvizacijskim solom. Ne le za ljubitelje jazza in glasbenike, tudi za navadnega gledalca je včasih prav mučno spremljati to pedagoško torturo, še posebej, ker J. K. Simmons tako vražje dobro uteleša glasbenega (m)učitelja, da je skoraj v vsakem kadru toliko napetosti, znoja in strahu, kot da je današnji glasbeni konservatorij kakšna srednjeveška mučilnica.