Enourna pravljična opera v šestih slikah Pastir skladatelja Petra Šavlija, ki jo bodo jutri obnovili v novi postavi, je premiero v ljubljanski Operi doživela novembra 2010 z dvema solističnima zasedbama. V prvo zasedbo so postavili uveljavljene hišne pevce, v drugo pa mlado generacijo pevcev, v glavnem še študente ljubljanske Akademije za glasbo. Zanimivo je bilo, da »mladi pevci niso v ničemer zaostajali za že uveljavljenimi pevci«, kot se danes spominja dirigent predstave Igor Švara. Takrat se je govorilo celo, da so mladi prekosili profesionalce.
Razkriti številni talenti
Nekateri so se izkazali tako zelo, da so danes redni člani ljubljanskega opernega ansambla, recimo tenorist Martin Sušnik in basist Peter Martinčič, tudi Nina Dominko in Barbara Sorč sta redni gostji v Operi, nekaterim pa je uspelo celo v tujini, kot recimo sopranistki Elviri Hasanagić. Jure Počkaj se je zdaj po več letih študija v ZDA vrnil domov in se že postopno priključuje opernemu ansamblu, občasno se pridruži tudi Klemen Šiberl.
Na neki način še skrito generacijo je takrat na plan potegnil prav maestro Švara, bil je namreč hišni dirigent v Operi ter profesor ansambelskega petja na akademiji. Ta za začetke sodelovanja Opere z mladimi pevci šteje legendarni koncert Opera obeta, ki ga je organiziral leta 2010. Na njem se je predstavilo štirinajst mladih in prav vsi so danes uveljavljeni pevci. Drugi korak je potem storila ljubljanska Opera, ki je pri skladatelju Šavliju naročila novo opero. »Moramo skrbeti za mlade, moramo jih pravočasno vključevati med izkušene pevce, kajti vemo, da so bili v preteklosti ti rezi, preskoki iz ene generacije v drugo zelo boleči, ne samo za nas zaposlene v Operi, ampak tudi za poslušalce. Tistega vmesnega prehoda, ko so mladi še dozorevali, starejši pa že omagovali, ni bilo, glavna zasluga za premik v tem razumevanju skrbi za podmladek pa gre prejšnjemu vodstva hiše,« še pravi Švara.
Vmes se je sicer že upokojil, vseeno pa je (prostovoljno) obdržal mentorstvo nad mladimi pevci v Opernem studiu, ki je po prvem poizkusu pred štirimi leti zamrl iz finančnih razlogov; novi zasedbi Pastirja bo dirigiral tudi jutri in še na šestih ponovitvah v februarju. Sicer pa so takrat priložnost izkoristili tudi drugi, denimo Simon Krečič, ki je bil ob prvi postavitvi Pastirja asistent dirigenta, danes pa je umetniški vodja mariborske Opere, Rocc, sedanji umetniški vodja ljubljanske Opere, pa se je podpisal pod režijo, scenografijo in kostumografijo, takrat še angažiran v Narodnem gledališču v Brnu kot dramaturg in pomočnik umetniškega vodje.
Prihajajo novi upi
»Upam si trditi, da imamo tudi v tem trenutku v Sloveniji močno generacijo pevcev,« ocenjuje Rocc, ki je prisostvoval avdiciji za Operni studio. Izbrali so sopranistke Mojco Bitenc, Evo Černe in Štefico Stipančević, mezzosopranistki Sabino Gruden in Inez Osina, tenorista Klemna Torkarja, basista Matijo Bizjana in Aljaža Slokarja ter baritonista Roka Bavčarja. Nekateri od njih so zdaj dobili priložnost tudi v novi postavitvi opere Pastir. Naslovno vlogo bo jutri odpel Torkar, vlogo Kraljične bo pela Stipančevićeva, vlogo Čarovnice pa Osina. Pripovedovalec bo Bavčar, vlogi Kralja in Glavnega rokovnjača bo zasedel Slokar, vlogi Kmeta in Škrbastega rokovnjača pa Bizjan. Od mladih pevcev iz Opernega studia bo pozneje dobila priložnost še Grudnova.
Pevci so študenti Akademije za glasbo, za vez med akademijo in operno hišo pa skrbi profesorica solopetja Pia Brodnik. »Ideja o tem, da naši študenti dobijo priložnost v profesionalni ustanovi, je seveda živela ves čas, ni bilo pa neke kontinuitete, trdne osnove, predvsem seveda finančne,« pravi. Opera nima sredstev za produkcije, akademija pa poleg sredstev tudi ne primernih kapacitet, in združevanje je v tem smislu za vse dobrodošlo. Bodo pa na akademiji v prihodnjem študijskem letu tistim, ki bodo sprejeti na avdiciji za Operni studio, pripravili poseben program kot izbirni predmet, ki so ga oblikovali skupaj z umetniškim vodjem ljubljanske Opere, študenti pa bodo s tem pridobili kreditne točke. »S tem bodo tudi oni za svoje delo dobili plačilo,« še pravi profesorica.
Na akademiji jim je hitro jasno, kdo od pevcev kaže afinitete do opere, zato profesorica zagotavlja, da se ni bati, da bi kakšnega pevca prezrli, hkrati pa se bodo skupaj z operno hišo trudili, da bi vsako leto postavili produkcijo, v kateri bi dobili priložnost mladi.
Projektno, honorarno, asistenca
Pred časom so se vse tri ljubljanske umetniške akademije že povezale v skupni produkciji Orfej in Evridika, opere na svoj način postavljajo tudi znotraj akademije, nazadnje opero Vojna in mir, iščejo še druge priložnosti z gledališči in ustanovami iz javne sfere, da v teh težkih časih iz »istih« sredstev naredijo kaj skupnega, kar koristi vsem. »To se mi zdi edini način, da na akademiji v tej smeri kaj premaknemo,« je še poudarila Brodnikova.
Operne studie pozna mnogo svetovnih opernih hiš, kjer po navadi mladim poleg prvih izkušenj s profesionalnimi produkcijami nudijo tudi zaposlitev za določen čas. V Ljubljani očitno toliko denarja ni, je pa Rocc pojasnil, da operni studii delujejo po dveh principih; eni so visoko profesionalni, kot recimo tisti pri Züriški operi, kjer kot člani studia mladi že postanejo tudi člani opernega ansambla. Druga smer, v katero korakajo tudi pri ljubljanski Operi, pa je nekakšna izobraževalna, izpopolnjevalna smer, ki poteka v tesnem sodelovanju z akademijami. V prvi vrsti jih želijo motivirati za profesionalni oder, skušajo pa jim zagotoviti tudi honorar za nadaljnja uprizarjanja.
»Osrednji problem vsega je nezmožnost zaposlovanja mladih članov v tej hiši,« še pravi Rocc. »S tem opravljamo zgolj neko prehodno fazo k njihovi profesionalni poti, žal pa nobenemu ne moremo zagotoviti, da bo kdaj dobil redni angažma v opernem ansamblu.« Zato pa razmišljajo o nekakšnih eksternih projektnih pogodbah za operne soliste, »to se zdi edina možnost rednega sodelovanja z mladimi pevci ta hip,« je še povedal. Mladim v tem času lahko ponudijo tudi redne ali študijske alternacije v rednih produkcijah, angažirajo že tudi mlade dirigente in režiserje kot asistente, omogočajo nova korepetitorstva, edini dramaturginji Tatjani Ažman pa se je nedavno priključila tudi muzikologinja Sara Košuta, sicer na podiplomskem študiju, ki jo nekoč vidijo kot redno sodelavko.
