Naj mi vesoljna Slovenija oprosti, če sem eden tistih, ki ob imenu Črna na Koroškem ne pomisli najprej na Tino Maze, ampak na marsikaj drugega, kar sooblikuje bogato kulturno dediščino in sodobno življenje tega dela Slovenije. Črne na Koroškem se spominjam še iz nekdanjih turističnih časov v prejšnji družbeni ureditvi, saj so v tem kraju menda med prvimi organizirali tradicionalni turistični teden s pestrimi vsebinskimi oblikami. Zame Črna nikoli ni bila na koncu sveta, ampak je bila vedno le del slovenskega sveta. Tudi izvidnika iz Belgije, ki sicer nista kaj veliko pričakovala od obiska Črne, posebej še zato, ker je turistična spletna stran spet samo v slovenskem jeziku, sta na koncu le ugotovila, da se splača v Črno vsaj zaradi dveh vsebin: zaradi podzemlja Pece in raznih načinov doživljanja mežiškega rudnika ter kakovostne hotelsko-gostinske ponudbe v gostišču Delalut. Izkušnje slovenskih izvidnikov so bile tokrat manj zanimive in jih ne bom komentiral, razen skupne stične točke z izkušnjami belgijskih izvidnikov, ki so povezane s ponudbo na turističnih kmetijah. Slovenski izvidniki so pač imeli smolo, saj »gospodinje, glavne kuharice, ni bilo doma«, belgijskima pa so v TIC sporočili, da se je treba za obisk na tamkajšnji turistični kmetiji predhodno naročiti. Domnevam, da na tem delu Slovenije ni ene same turistične kmetije. Poleg tega nas ta primer ponovno opozarja na vprašanje nudenja prehrane na turističnih kmetijah. Med njimi je v Sloveniji kar nekaj takih, ki so se razvile že v prave »gostilne«, na drugi strani pa je skupina tistih, kjer se je treba posebej naročiti ali pa imajo ponudbo usmerjeno na konec tedna. Noben od navedenih modelov ni najpravilnejši oz. ni skladen s tistim, kar naj bi predstavljala prehranska ponudba na turistični kmetiji. To pomeni, da bi morale ponujati jedi in jedilne obroke, ki jih tudi družine na turističnih kmetijah uživajo v posameznih dnevih. Seveda pa to pomeni, da se bodo morali zlasti slovenski gostje navaditi, kaj pomeni obisk turistične kmetije in posebni načini uživanja hrane, ki se pač razlikujejo od gostilniških ali restavracijskih. Tako so se gostje iz Slovenije morali zadovoljiti s picerijo, gosta iz Belgije pa sta bila navdušena nad kulinarično ponudbo v gostilni in hotelu Delalut. Tu so se tudi izkazali z nudenjem informacij in rezervacijo sobe. Naslednje njuno navdušenje je bilo povezano s kolesarjenjem po mežiškem rudniku oz. po podzemlju Pece, kjer sta tudi spoznavala strukturo rudnika, orodja, načine dela v preteklosti idr. Zalo zanimivo je bilo mnenje enega od izvidnikov, da bi »takšne stvari morale biti del učnega programa v šolah«. Samo pritrdim lahko njegovemu mnenju. V časih, ko razmišljamo v Sloveniji o krčenju raznih programov v šolstvu, še toliko bolj! In še na eno zadevo bi moral opozoriti v zvezi z njuno izkušnjo s kolesarjenjem po rudniku. »Zanj se res splača priti v to dolino,« je dejal. Da, zaradi ene same posebnosti, da ne rečem atrakcije, lahko nek kraj postavimo na turistični zemljevid. Saj ne potrebujejo vsega, dovolj je ena sama vsebina ali »produkt«. Pomembno je, če ga znamo približati turistom in iz njega navsezadnje narediti tudi posel. Oba belgijska izvidnika sta povedala, da sta »videla ogromno«, od jamskega lesa, ki odmira na poseben način, do prikaza nekdanjega dela otrok in žensk v rudniku. Nič posebnega, bi marsikdo oporekal. Zares nič reflektorjev, režiserjev, velikih plakatov in povork, ampak le strokovno pripravljen prikaz s pripovedmi ali zgodbami. Celo spominkarsko ponudbo sta pohvalili obe izvidnici, torej belgijska in slovenska. In tudi tukaj brez velikih besed, le pozitivna omemba, da kupiš lahko majico z angleškim napisom »I Love Črna«. Ob vsem doživetem in povedanem bi bilo v prihodnje treba razmisliti tudi o lokalni kulinarični ponudbi. Lokalna restavracija v Črni premore le pice in špagete z bolonjsko omako, v prihodnje bi bilo dobro, če bi ponudili tudi kaj koroškega. Dovolj je le ena jed, ne cel meni. Vendar mora ta jed dobiti posebno mesto, posebno stran v jedilnem listu in »opremljena« mora biti z zgodbo. Navdušen sem bil tudi nad primerjavo doživetij belgijskih izvidnikov v barih na Prevaljah in v Železni Kapli v sosednji Avstriji. Primerjava zelo nazorno pokaže, kako malo je potrebno za turistični uspeh nekega kraja in predvsem tudi to, da sicer pogosto v Sloveniji zlorabljeni rek Turizem smo ljudje, še kako drži.

Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija

Na Koroškem imajo z rudniškim podzemljem Pece in celotnim paketom aktivnosti izdelano turistično ponudbo, ki je lahko aktualna vse leto. Tu dobita kolesarjenje in veslanje novo dimenzijo – svet rudarstva in močna zgodovinska nota sta namreč neprecenljivi in inovativni turistični izkušnji. Vredni ponovnega obiska. Manko hotelske ponudbe in kost v grlu, kar se tiče kulinarike, so stvari, ki jih morajo odgovorni za turizem še popraviti. Še posebej, če želijo bolj ambiciozno tržiti svoje produkte. Pica sredi pokrajine, kjer so doma tolsti grumpi, klocovi nudlni in mežerli, je nedopustna izbira! Prav tako je nerazumljivo, da je spletna stran samo v slovenskem jeziku – Koroška je namreč svetovna destinacija za kolesarski turizem, da pohodništva niti ne omenjam. Zakaj torej na poceni malenkostih zgubljati dragocene goste? Pri slovenskih gostih sem dobila vtis, kot da je uslužbenka na TIC razkrinkala naša izvidničarja. Čemu sicer (zelo všečna gesta) zastonj vstopnine? Drži pa, da so Korošci odprti do turistov in da jih – sploh če jih začutijo – vzamejo za svoje, za domače. Žal mi je zato, da izvidničarji niso doživeli kulinarične izkušnje in ambienta na eni izmed turističnih kmetij. Tu se mi zdijo tako ljudje kot pokrajina najbolj iskreno doživeti. Izkušnje s terena namreč kažejo, da imajo doline na koncu sveta okna v svet široko odprta.

Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat

Turistična predstavitev Črne na Koroškem je zasnovana v okviru občinske strani. Kot smo že večkrat videli, to večinoma ni dober obet in tudi tokrat je tako. Tako že na ravni uporabniške izkušnje in izostrenosti sporočil hitro postane jasno, da resnega poslovnega modela pospeševanja turističnega obiska ni v ambiciji spletne predstavitve. Kar je presenetljivo, saj je sicer občina dobro prisotna v družbenih omrežjih, posebej facebook profil je soliden in interaktiven, nekoliko manj twitter račun. Moti nepovezanost vsebin in multimedije z aktivnostmi in potencialnimi cilji obiska, ki bi ga na spletnih straneh utegnili imeti turisti. Odsotnost osredotočenosti na resničnega turista se čuti in izkusi tudi v nepremišljeni integraciji, sicer na nekaterih področjih precej zanimivih tekstovnih vsebin s kontaktnimi informacijami, povezavami do ponudnikov posameznih segmentov ponudbe, multimedijo. To se kaže tudi v tem, da fotogalerije, ki so sicer prisotne, niso opremljene s pripisi in jim umanjka celovit dramaturški lok nagovora turistov. Rekel bi, da morda Črna na Koroškem podcenjuje svoj potencial, kar deloma potrjuje tudi začetno opisano pričakovanje tokratnih izvidnikov. Vendar je to prednost, saj prav na spletu destinacija lahko doseže večjo prepoznavnost in seznanjenost turistov s ponudbo in posebnostmi. Tako na primer je glede na opise turistov skorajda nepredstavljivo, da na primer muzej Podzemlja Pece ni podrobneje in interaktivnejše predstavljen, saj velja za eno zanimivejših in privlačnejših ponudb na Koroškem. Kajti meja v glavah turistov ni... In je torej integracija ponudbe, vsaj na spletu, nujna. Sicer je optimizacija za iskalnike solidna, več poudarka je potrebno nameniti notranjim povezavam med prispevki znotraj objavljenih vsebin. Nujno je potrebno vključiti tudi več vsebin na temo aktivnosti, na primer kolesarjenja, ki je v teh koncih precej popularno, pa ga na spletu pravzaprav ni opaziti. Povsod pa manjka t. i. prodajni lijak, to je kako turista pripeljati od začetnega zanimanja do realnega obiska s pomočjo spletnih vsebin in orodij. Skratka, celostno gledano je potreben razmislek, kako od tu naprej. Nekaj vsebinskih zametkov in nekaj ambicije, da bi se Črna na Koroškem na digitalnem turističnem zemljevidu predstavila in delovala aktivno, predstavlja odlično platformo za resno začrtanje spletne prisotnosti in njeno upravljanje v korist razvoja Črne na Koroškem kot turistične destinacije.

Vito Avguštin, Dnevnik

Benny de Kimpe, naš belgijski izvidnik, je ob koncu obiska v Črni na Koroškem izjavil: 'Opuščeni rudniški kompleks v Mežici je z vso svojo ponudbo vsekakor vreden ponovnega obiska. Pravzaprav se je v kombinaciji s poletjem, pohodništvom in turistično kmetijo vredno vrniti na ta konec sveta.' Lepšega stavka si nekdo, ki dela v turizmu, skorajda ne more želeti, dopolnjuje pa ga očitno gostoljubje in prijaznost, lični spominki, dobre in prav posebne oznake vsake znamenitosti in kmetije... Zato je prav škoda, da nekaj malenkosti, v resnici malenkosti, kvarijo sliko.

Najprej spletna stran. Naši izvidniki so dobili nalogo, da se odpeljejo na izlet v Črno na Koroškem, zato so seveda že pred odhodom zbirali informacije in podatke, kaj se splača videti, kaj obiskati. Ker večina turistov, ki se mudi za dan ali teden v Sloveniji, ne dobi denarja od naše časopisne hiše, da obišče točno določeno mesto, se seveda niti sekundo ne ukvarjajo s kraji, ki na spletni strani nimajo nič napisanega v vsaj enem od svetovnih jezikov – zdaj je vse, kot sta povedala izvidnika Benny in Bart, zgolj v slovenščini.

Druga stvar je kulinarika. Če turisti že pridejo do Črne na Koroškem, pa v TIC, čeprav so tam res vsi prijazni, ne zmorejo zagotoviti dvema Belgijcema ali pa štiričlanski družini pristnega domačega kosila na eni od turističnih kmetij, je nekaj hudo narobe. Po izjemni in pozitivni izkušnji v rovih Mežice ali ogledu muzejske zbirke ali ogledu muzeja rudarstva na prostem ali sprehodu do najevske lipe je pravi greh pojesti za kosilo pico, ko pa bogata tradicija ponuja toliko znanih jedi, ki so že prestopile lokalne meje, pa tega ne znajo izkoristiti. Pa da bo jasno: pica je jed, ki je lahko izrazito okusna, zato je tudi tako priljubljena, vendar si povprečen zemljan pico zaželi v Amalfiju ali na Rivierie, se pa na pico nikoli ne bi odpeljal v celinsko alpsko okolje koroškega hribovja.