Na veliko presenečenje vseh je bila gospa, ki je zaposlena v TIC, še vedno v pisarni in ko jih je videla, je odprla vrata in jih povabila noter. Irma Majerle je bila več kot presenečena: »Čeprav je že opravila službo, se nam je zelo prijazna gospa v celoti posvetila. Zdelo se mi je, da nas je bila prav vesela; najprej nas je vprašala, koliko časa bomo na obisku, potem pa nas je oborožila z vsemi mogočimi podatki in informacijami ter nam razdelila prospekte in brošure oziroma nam povedala, kaj enostavno moramo obiskati in si ogledati.

Ker sta tako olimpijski kot etnološki muzej v bližini, nas je kar odpeljala do tja in bila poleg, medtem ko smo si ogledovali razstavljene predmete. Čeprav se ji je delovni čas že zdavnaj iztekel, nam je obisk v muzeju popestrila z razlagami in zanimivimi zgodbami, vstopnine pa nam sploh ni računala,« je bila hvaležna Irma.

V TIC si je družina Majerle ogledala tudi ponudbo spominkov, za katere so rekli, da so bili vsi po vrsti primerni in lični – od lepih majčk do lesenih izdelkov, dobili pa so tudi darilce, in sicer košček lipe z vžganim napisom Najevska lipa in pesmico o lipi. Pa še nekaj jih je presenetilo: »V TIC so imeli prospekte tudi o Koroški kot pokrajini, pa o Pohorju, celo nekaj brošur je bilo s Kočevskega, z našega konca.«

Irma se je še posebej veselila domače hrane, vendar s tem ni bilo nič. No, skorajda nič. »Ko smo vprašali, kam bi šli jest, so najprej omenili picerijo, ko smo dejali, da bi kaj domačega, pa je gospa iz TIC poklicala na dve turistični kmetiji, vendar so odgovorili, da lahko ponudijo le hladen narezek, saj da gospodinje, glavne kuharice, ni doma. Škoda, ker vem, da bi bilo fantastično, saj imajo zagotovo na vsaki kmetiji klobase, skuto, kislo mleko, domači kruh... Ker smo bili lačni, smo šli v picerijo, kjer je bila pica okusna, najbolj pa sem bila vesela, da smo pokusili njihovo značilno sladico, njihove 'nudlne'. Rekli pa so nam, da se moramo nazaj grede ustaviti v gostilni, ki je že precej zunaj Črne, v gostilni Vida. Ko smo se vračali domov, smo se res ustavili tudi pri Vidi, vendar moram najprej pripomniti, da je gostilna že na Štajerskem, ni več na Koroškem. Sicer so imeli res zelo dobro hrano, vendar s klasičnim jedilnikom in nič koroške lokalne kulinarike ni bilo. Mogoče bo kaj več na tem področju na razpolago v času skorajšnjih dnevov kralja Matjaža.«

Še prej so si šli ogledat najevsko lipo, vendar je bila gozdna cesta tako slaba, poledenela in zasnežena, da so se raje obrnili. Ogledali so si tudi smučišče, ki je pravzaprav v kraju – najbrž bodo prišli sem v času šolskih počitnic. »Središče kraja je eno najlepših vaških jeder, izjemno lep, slikovit je tudi rudarski muzej na prostem, prav fasciniral pa me je vodnjak v središču Črne na Koroškem – voda kot simbol čistosti. Samo voda je, pa tako veliko pove in nam pripoveduje.« Poleg tega in prijaznih domačinov je družina Majerle pohvalila lične lesene oznake za posamezne znamenitosti pa tudi kmetije, urejeno okolico, kilometre in kilometre pešpoti in kolesarskih poti, spet z ličnimi lesenimi tablami, na katerih je več podatkov, tudi dolžina in čas, ki ga bomo okvirno porabili za pohod ali kolesarjenje. »Veseli smo, da smo spoznali Črno na Koroškem.«vav