Kako postaneš vrhunski »dribler«?

»Začeti moraš doma. Oče je bil športnik, sicer boksar, a moja prva igrača je bila žoga. Od nje se skorajda nisem ločil, vedno sem jo imel pri sebi. Moj prvi veliki idol je bil Dejan Savičević. Imel je neki atipičen dribling, ki sem ga hotel nadgraditi. Ko je oče kupil videorekorder, smo doma posneli vsako tekmo Crvene zvezde. Gledal sem Savičevića, si zapomnil njegov dribling in šel na igrišče, ki je bilo tik ob našem bloku. Osvojil sem, kar sem videl, se vrnil gledat in spet trenirat.«

Ste kot otrok staršem povzročali težave?

»Bil sem veliko zunaj, a predvsem na igrišču. Obračunavali smo prek nogometa. Med seboj smo igrali oni iz Most, s Tabora, Fužin, iz Šiške… Ker denarja ni bilo veliko, da bi igrali za pice ali kaj več, smo imeli dogovor, da je tisti, ki je zmagal, določil, kam mora iti poraženec rabutat hruške, češnje… Ja, naša ekipa je jedla zelo zdravo. Pojedli smo veliko sadja.«

Na minulem košarkarskem turnirju All Stars, kjer je vaša reprezentančna generacija igrala košarko, smo opazili, da vam gre dobro od rok tudi ta šport.

»Nogometno igrišče je bilo precej zasedeno in mulci smo morali čakati, da smo prišli na vrsto za starejšimi. Ta čas smo igrali košarko. Ker so bila igrišča takrat dosti bolj zasedena kot danes, sem nekaj ur na dan igral tudi košarko. Mislim, da je koristno, da se v otroških letih zaradi koordinacije in motoričnih sposobnosti ukvarjaš z več športi.«

Reprezentanci vselej na voljo

Dobro je, da takrat še ni bilo računalnikov, sicer bi dnevu zmanjkalo ur. Kje ste začeli resno trenirati?

»Pri devetih letih me je videl igrati mali nogomet pokojni Franjo Frančeškin in me pripeljal v Slovana. Izstopal sem po tehniki. Cele dneve sem pilil obvladovanje žoge. Pri šestnajstih sem zaigral za člansko moštvo Slovana. Pred razpadom Jugoslavije sem bil v mlajših selekcijah tudi član te reprezentance.«

Velikokrat slišim, da je prav, da je Slovenija samostojna, da pa je škoda takratne košarkarske reprezentance s Petrovićem, Divcem, Kukoćem, Rađo… Kaj je to pomenilo za vas kot nogometaša?

»Na prvem mestu je seveda samostojna Slovenija, a tudi jaz sem kot mlad nogometaš sanjal, da bom nekoč nastopal za veliko reprezentanco, kot je bila jugoslovanska.«

Zdi se, da je nekoč igralcem veliko več pomenilo nastopati za reprezentanco z državnim grbom kot danes.

»V mojih časih je bilo igrati za reprezentanco velika čast. Sedaj je v nogometu veliko več denarja in mnogim igralcem je v ospredju njihova eksistenca. Bojijo se poškodb. Nekateri izbirajo tekme, na katerih bodo igrali. Mislim, da imajo veliko vlogo pri izogibanju reprezentančnim nastopom njihovi menedžerji. Vendar, ob koncu kariere se običajno vrneš v domovino in ljudje si zapomnijo, kaj je kdo naredil za svojo državo. Velikokrat sem prišel igrat za reprezentanco poškodovan ali pa sem se poškodovan vrnil v klub. To sem čutil kot čast in dolžnost.«

Na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji je prišlo do znamenitega spora med glavnima tvorcema nogometne pravljice Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem. Kako ste igralci takrat doživljali ta neljubi dogodek?

»To nerad komentiram, še misliti ne želim na to. Prepričan sem, da če ne bi bilo tega spora, bi na prvenstvu dosegli boljši rezultat. Veseli me, da sta se pobotala. Ni normalno, da takšna velikana ne komunicirata med sabo. Zahović dela super v Mariboru, Katanec je super trener.«

Kako kot Ljubljančan gledate na uspehe NK Maribora?

»To so fenomenalni rezultati za raven slovenskega klubskega nogometa. Vesel sem, da je Maribor na takšen način predstavljal Slovenijo v Evropi. Želim mu še mnogo uspehov.«

Svoja najboljša nogometna leta ste preživeli v Italiji.

»Takratna prva italijanska liga je bila najmočnejša na svetu. Za Lecce sem odigral tri sezone. Bilo je fantastično. Najprej te gledajo malo postrani, ker si prišel kot neznan igralec, a pomembno je, kaj pokažeš na treningu in tekmah. Poleg tega je bilo moje osnovno pravilo, da zadovoljim navijače. Osredotočal sem se predvsem na dribling. V tem sem užival tudi na treningih. Spomnim se, kako sem našega najboljšega obrambnega igralca Stovinija na začetku treninga podkuril, da bo lahko srečen že, če se bo dotaknil žoge, kaj šele, da bi mi jo vzel. In res, v igri ena na ena mi je šlo tisti dan vse, kot sem želel. Dokler trener ni prekinil mojega izživljanja in dejal: 'Zdaj pa dovolj, ali ne veš, da ima Stovini dva otroka in ženo!?'«

Kot Chuck Norris

V rumenih medijih so vam pripisovali razna dekleta: Sabino Remar, Špelo Predan, Jasno Kuljaj…

»Ah, kaj vse sem že prebral. Tudi ko so imeli v obdelavi pravo osebo, je bilo velikokrat razmerje precej drugačno od zapisanega.«

Kaj pa je z vašimi izjavami? Na spletu je na eni izmed strani celo rubrika »Vici – Chuck Norris, izjave Sebastjan Cimerotič«.

»Verjetno veste, koliko je resnice glede podvigov Chucka Norrisa. Približno toliko so resnične moje izjave. Kakšen lapsus se mi je že zgodil, ne rečem. O tem sva se pred kratkim pogovarjala s prijateljem, nekoč vodjo skupine Green Dragons, sedaj športnim novinarjem Markom Miklavičem in tudi njemu ni jasno, od kod so se vzele vse te izjave. Verjetno je najenostavneje zanimive, tudi izmišljene izjave pripisovati enemu človeku.«

Katera pa je kljub vsemu vaša? »Rad bi se zahvalil staršem, predvsem mami in očetu«, »Imel sem dvosobno garsonjero«, »Bolel me je komolec na roki«…

»Nikoli me ni bolel komolec, imel sem težave s tetivo. Tudi za druge ne vem, da bi jih kadar koli izrekel.«

Katerih nogometnih dni se ne spominjate s prijetnimi občutki?

»Ko sem leta 2005 podpisal finančno zelo dobro pogodbo za korejski klub, so se začela izsiljevanja, grožnje nekih kvazimenedžerjev z Balkana. V klub so prihajali ljudje, ki sem jih prvič videl, in mi naročali, koga vse moram poklicati. Grozili so mi prek elektronskih sporočil, zahtevali denar in mi obljubljali lomljenje nog. Čeprav sem sezono začel zelo dobro, vzljubili so me navijači, s soigralci sem se ujel, teh pritiskov nisem mogel več zdržati. V klubu so mi sicer ponudili dva varnostnika, a si nisem upal več tvegati. Bilo me je strah in kmalu po začetku sezone sem se poslovil. Kljub temu da sem imel v primeru igranja zagotovljeno lepo plačilo. Nato sem odšel v splitski Hajduk.«

Tam se niste bali izsiljevalcev?

»Ne, niso imeli povoda za izsiljevanje. Tam sem namreč igral skoraj zastonj. Hajduk ni imel denarja. Povedal sem jim, da me denar ne zanima in da mi je glavno, da igram.«

»Mašina« Brane Oblak

Na derbiju v Zagrebu ste Dinamu zabili zmagoviti gol. V Splitu so vas po tekmi čakali navdušeni navijači, vi pa ste iz Zagreba odšli domov.

»Trener nam je dal dva dni prosto in odšel sem k svojim kolegom in staršem v Ljubljano. Zdaj mi je nekoliko žal, da se nisem udeležil slavja. Tam vsi živijo za Hajduk. Veliko so mi pripovedovali tudi o Branetu Oblaku, same velike stvari. Brane je bil mašina.«

Leta 1974, ko ste se rodili, je bil Oblak uvrščen v najboljšo enajsterico svetovnega prvenstva…

»…in Johan Cruyff je bil izbran za najboljšega nogometaša prvenstva. Mislim, da je on najboljši v Evropi vseh časov. Zaradi njega nosim številko 14.«

Kaj boste počeli v prihodnje?

»Zdaj sem pri Olimpiji trener fantov do 15 let. Narediti želim čim več dobrih igralcev, jim omogočiti čim boljšo pot do uspeha. Veseli me, da imajo izjemno voljo do treninga. Ravno berem knjigo o Draženu Petroviću. Vsak mlad fant bi jo moral prebrati, da bi videl, kolikšna so bila njegova prizadevanja. Treniral je zjutraj pred šolo, dodatno je ostajal sam v dvorani še pozno po večernem treningu.«

Si fantje zaželijo, da jim pokažete skrivnosti svojega preigravanja?

»Ja, to še posebno radi vidijo.«

V kakšnem stanju je Olimpija?

»Mislim, da smo na pravi poti. Poleg dela z mladimi se stvari pozitivno premikajo tudi v članski ekipi. Vzgojili smo nekaj dobrih igralcev. Eni odidejo na višjo raven tekmovanja, drugi ostanejo.«

Vedno sem vas želel vprašati, kako je prišlo do vaše kandidature za občinski svet na lokalnih volitvah leta 2002. Kdo vas je nagovoril?

»Hm, pojma nimam, kako sem se znašel na tistem seznamu. Morda mi je kdo kaj na hitro predstavil.«

Kandidirali ste za SDS in dobili največ posamičnih glasov izmed vseh kandidatov v Sloveniji.

»A res? Ne vem, nikoli se nisem želel opredeljevati za kakšno politično stranko. Takrat sem igral v Italiji. Sem športnik in želim, da me poznajo po mojih športnih uspehih.«