»Vaterpolisti hvaležni in zvesti sinovi ne ljubijo nikdar zaman,« so prve vrstice besedila Vaterpolisti zasedbe Lačni Franc. Zelo točen tekst Zorana Predina. Vaterpolist je v njem metafora za najboljšo vrsto moškega potomca, kar si ga mati lahko želi. Za poba premočrtnega razmišljanja, ki ne izstopa iz pričakovanj ter konvencij okolice. Zakaj omenjam vaterpolo, če je pa Vori rokometaš? Seveda zato, ker ob vsakem rokometnem prvenstvu, torej tudi ob pričujočem svetovnem v Katarju, lahko pomisliš na vaterpolo. In obrnjeno. Kajti vaterpolo in rokomet sta primerljiva.

Podobno plečati fantje ga igrajo. Fantje, ki so zrastli in se znajdejo v primerljivem brezvladju. Kajti tako kot pri vaterpolu težko prepoznaš, zakaj je sodnik piskal prekršek nad sidrašem, torej tistim najmočnejšim in največjim igralcem, ki čaka na žogo tik pred golom, podoben izostanek prepoznavnega pravnega reda velja pri rokometu. Sploh pa v primeru pozicije pivota. Sidraš in pivot sta sploh podobni funkciji. Oba igrata s hrbtom, obrnjenim proti golu, oba se morata pretepati z nasprotniki in v obeh primerih je nadlegovanje intimnih predelov malodane sestavni del igre. Pri vaterpolu nemara še bolj, ker je večina telesa skrita pod vodo. In do te točke je nemara še vse v redu.

Zaplete se, ko primislimo še eno sorodnost obeh iger. Da gre prav tako pregovorno za športa malih okolij, torej okolij, ki pa po definiciji težje prenašajo drugačnost oziroma drugačne usmeritve, med katere pa spada tudi homoseksualnost. Ko nedolžni očividec sešteje vse te značilnosti, se mu odprejo izjemne možnosti za špekulacije. Tudi o tem, da je nekaj, kar je na prvi pogled videti paradoks, dejansko zgolj izhod. Priložnost za javno manifestiranje drugačnosti v malem okolju.