Po polovici letošnjega odprtega prvenstva Avstralije v tenisu je Primorka Andreja Klepač tudi po zaslužku najbolj uspešna od kar številnega slovenskega zastopstva. Že z uvrstitvijo v četrtfinale v kategoriji ženskih dvojic s Poljakinjo Klaudio Jans-Igancik in z zmago v prvem kolu med mešanimi pari z Avstralcem Chrisom Guccionejem je zaslužila bruto okoli 40.000 avstralskih dolarjev.
Je pa tudi po številu igralk in igralcev pod slovensko zastavo letošnja udeležba v Melbournu rekordna, saj ob Poloni Hercog, Blažu Roli, Blažu Kavčiču in Aljažu Bedenetu, ki so se že poslovili, ostajata ob Katarini Srebotnik in Andreji Klepač v turnirju še dve mladi igralki v mladinski konkurenci, 17-letna Ljubljančanka Manca Pislak in 18-letna Ptujčanka Nina Potočnik, ki skupaj nastopata tudi v igri parov. Obe mladi igralki je na južno poloblo pripeljal izkušen slovenski trener, tudi sam nekoč igralec tenisa Grega Sok, sicer šef Teniškega centra Ljubljana, ki ima svoja igrišča ob atletskem stadionu v Šiški.
Manca Pislak, odlična dijakinja tretjega letnika Gimnazije Bežigrad, se je na mladinski grand slam v Avstraliji uvrstila skozi kvalifikacije in v prvem krogu premagala domačinko Chloe Hule, medtem ko se je Nina Potočnik, dijakinja športne gimnazije Ptuj, uvrstila neposredno v glavni turnir, vendar v prvem kolu izgubila proti razpoloženi nosilki Čehinji Miriam Kolodzijovi.
V Melbournu vlada prava žalost zaradi prehitrega izpada Rogerja Federerja, kar najbolj objokujejo veliki sponzorji, kajti z reklamnimi panoji z njegovim likom in svojimi izdelki so dobesedno preplavili Avstralijo. Ne gre pozabiti, da je na peti celini še vedno zelo veliko povpraševanje po dragih in uglednih evropskih izdelkih od ur do avtomobilov in vrhunskih šampanjcev. Mogoče razen Novaku Đokoviću, ki igra, kot bi bil z drugega planeta, ni nobenemu drugemu igralcu ali igralki zagotovljeno mesto v finalu. Kdor bi bil rad rahlo vzvišen nad konkurenco, se bridko osmodi, kar se je zgodilo tudi Švicarju, ki je na igrišču nekajkrat pokazal, da se bo z Italijanom Andreasom Seppijem le hitro poigral, nato pa je prepričljivo izgubil. In bil potem povsem v šoku. Podobna evforija je zagrabila Avstralca Bernarda Tomića, po očetu hrvaških korenin, ki se je po zmagah v prvih dveh kolih že videl v finalu. Ob »bodočem zmagovalcu« so se takoj zbrali bučno ožje in širše sorodstvo, prijatelji, specialisti za BBQ (avstralski roštilj) in Bernardovi mladi prijatelji z Gold Coasta, ko je priprave na veliko slavje razblinil Čeh Tomas Berdych, ki sicer na igriščih v Melbourne parku še ni pokazal kakšnega briljantnega tenisa.
Vprašanje, ali je domače prizorišče prednost ali preveliko breme, si je zastavil tudi Škot Andy Murray in priznal, da mu godi, da avstralski navijači zanj navijajo bolj razumno kot z nacionalnim nabojem prežeti Angleži v Wimbledonu, kar je potrdila tudi njegova trenerka Amelie Mauresmo, ki je na Roland Garrosu vedno igrala slabše, svoja dva grand slam turnirja pa leta 2006 osvojila v Avstraliji in v Wimbledonu in takrat dobila tak zagon, da je vsemu svetu oznanila, da ima rada prijateljico.
Eden največjih džentelmenov tenisa Patrick Rafter, ki zdaj pri Teniški zvezi Avstralije skrbi za ugled in primernost nastopanja igralk in igralcev, zagovarja stališče, ki bi ga morda veljalo upoštevati tudi v slovenskem športu – športnik, ki prisega na fair play, ne uporablja dopinga, spoštuje nasprotnike in se zna obnašati tako na tekmovališču kot zunaj njega, si sam zagotavlja prave navijače, vrhunske trenerje in dobre sponzorje.
