A tudi če bi Slovenci danes morali pripravljati kovčke za pot domov, selektor Boris Denić še zdaleč ne bi bil pod takšnim pritiskom in kritikami medijev ter nezadovoljnih navijačev, kot so selektorji v drugih moštvenih igrah. Pritiski na selektorje v moštvenih športih so v Sloveniji premo sorazmerni s pomembnostjo, prestižnostjo in globalno odmevnostjo panoge.
Seveda je najbolj na udaru kritik nogometni selektor Srečko Katanec. Slovenija ima dva milijona selektorjev in najbolj vročekrvni navijači bi ga zamenjali že zaradi napačne podaje ali zastreljane priložnosti igralca na igrišču. Tudi košarkarski selektor Jure Zdovc je pod posebnim drobnogledom, saj si tudi sam postavi zelo visoke tekmovalne cilje, ko brez oklevanja govori o kolajni. Za nameček mora krmariti med interesi menedžerjev, posameznikov z velikimi egi in bratskih navez v reprezentanci. Ker je hokej slovenski nacionalni šport še iz časov nekdanje Jugoslavije, je Matjaž Kopitar razpet med željami, neverjetnimi uspehi, kot je bilo sedmo mesto na olimpijskih igrah v Sočiju, in kruto slovensko realnostjo s sedmimi drsališči in klubi, ki drvijo v amaterizem in bankrot.
Čeprav je bila rokometna reprezentanca že dvakrat na olimpijskem turnirju, je selektor Boris Denić pod precej manjšim stresom kot selektorji v treh paradnih ekipnih športih. Za selektorjem trdno stoji vodstvo Rokometne zveze Slovenije s predsednikom Franjem Bobincem na čelu, ki mu zaščiti hrbet tudi ob neuspehu in noče slišati o morebitnem odstopu. Novinarska peresa v rokometu so z redkimi prebliski precej manj ostrejša kot v drugih športih, priročno opravičilo za neuspeh pa so napake in zarote sodnikov v škodo Slovenije. Pritiska (nezadovoljnih) navijačev trenutno ni nobenega. Tribune na letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju so prazne, zato je vzdušje kot na kakšnem prijateljskem turnirju. Ko ne grmi s tribun, je avtomatično manj želje, srčnosti in borbenosti.
