Po 76 letih kamniški Svilanit, ki je v naši zavesti prepoznan kot legendarni proizvajalec brisač, kopalnih plaščev in kravat, zapušča svoje rodno mesto, odpušča zaposlene in proizvodnjo seli v Turčijo. Kdaj bo dokončno ugasnil, nismo izvedeli. A kot kaže, zelo kmalu, saj je v njihovih prostorih na Perovem komaj še koga najti. »Nekako pač delamo. Neke posebne volje in elana pa več nimamo, saj smo že odpuščene,« nam je zaupala trojica šivilj, ki še vztrajajo v ogromni šivalnici, kjer so njihove besede, kljub temu, da so bile izrečene zelo pritajeno, zaradi gluhosti zidov glasno odmevale. Med nje smo, čeprav si tega nismo želeli, vstopili nepovabljeni. A drugače ni šlo, saj ni bilo nikjer drugje žive duše, ki bi nam vstop dovolila ali bi nam lahko vsaj odgovorila na vprašanje, ali so morda proizvodnjo že preselili v Turčijo? Tako smo skoraj strašljivo zapuščeno dvorišče tudi zapustili – ne da bi se kdor koli za nas sploh zmenil.
Šivilje, ki bodo z odpovedjo v žepu šivale mehke rumene in vijolične brisače v Kamniku še do sredine februarja, niso vedele, kdaj jih bodo dokončno zamenjale turške roke. Prva dama Svilanita Mojca Šubic pa nam tudi že dan poprej ni želela ničesar več pojasniti niti pisno. Delavke, ki so v Svilanitu delale po 33, 26 in 13 let, so še pristavile, da so vsak dan bolj sprijaznjene s svojo usodo, a spati kljub temu ne morejo, saj jih še v sanjah preganja misel, kje si bodo poslej služile denar. »Za upokojitev smo premlade, za novo službo pa prestare,« sta razkrili žalostno resnico starejši šivilji. Mlajši delavec, ki mu preostaja zavod za zaposlovanje, je skomignil z rameni: »Vsi smo na istem, za nas ni več dela, saj na vsako službo čaka sto in sto mlajših in bolj izobraženih.«
Šivilja, ki še ni dobila odpovedi, je le prosila, da je v nič ne mešamo, saj je v njej upanje, da je ne bodo odpustili, še vedno tlelo. O nizkih plačah, ki so jih poprej prejemali, niso rekli nič, saj se je, kot so dejali, težko posloviti tudi od najskromnejših dohodkov. »Vsaj redni so bili!« se zdaj še bolj zavedajo odpuščeni, ki upajo, da bodo dobili vsaj odpravnine. Pred njimi so jih vsi dobili, ampak enkrat bo lahko tudi tega konec, se bojijo.
Z odpravnino do računalnika
»Odpravnine smo dobili,« pošteno prizna tudi delovna invalidka, ki je bila odpuščena med prvimi že ob koncu lanskega leta. Misel – kdo ve kaj bi se še lahko zgodilo, če preveč poveš – je ostala v zraku, ko nas je prosila, naj ne zapišemo njenega imena. Neizrečena. A dovolj otipljiva, da si lahko začutil podzavesten strah nemočnih. »Najhuje je bilo, da nismo ničesar slutili. Še pred letom, ko smo praznovali 75-letnico, so nam vsi samo rožice trosili; češ kako gre vse na bolje in da se nam za delo ni treba prav nič bati. Pa ni bilo nič res! Že oktobra se je začelo govoriti o enajstih odpuščenih, a so odpustili le štiri. In ko smo že spet začeli verjeti, da smo se znova izvlekli, je sredi dela prišla po nas šest delovnih invalidk poslovodkinja in nas odpeljala v pisarno. Mislila sem, da me bo kap, ko smo sklonjenih glav kot v strelskem vodu korakale v pisarno. Nismo hotele verjeti, a smo vseeno vedele, da je konec tudi z dostojnim življenjem, ko smo si lahko še same s svojim delom služile kruh,« je z grenkim priokusom povedala šivilja, ki je v Svilanitu pustila dobra tri desetletja svojega dela.
Zadnja leta za mizerno plačo, a kdo bi danes o tem. Danes, ko pod prsti nič več ne more občutiti mehkobe njej tako ljubega frotirja, saj se zdaj uči tipkanja na trdi računalniški tipkovnici. »Z odpravnino sem si kupila računalnik, da si bom pomagala z njim najti novo službo in sploh imela kaj početi,« pove in nadaljuje, da se ji zdi vse, kar jih učijo na tečaju, kako si najti službo, sprto s pametjo. »Pravijo nam, da na službo ne smeš čakati, da se moraš ponujati, da moraš sam v podjetje in se osebno predstaviti. Sploh pa ne smeš takoj povedati, da si invalid, ker je s tabo konec,« pripoveduje odpuščena šivilja in doda, da so jim svetovali, naj se ne pustijo odgnati vratarjem in naj se v podjetje, če jih ta ne spusti, vtihotapijo takrat, ko gre vratar na toaleto ali se za trenutek zamoti s kakšnim opravilom. »Ja, še marsikaj se bom morala naučiti, tudi vse o podjetjih, kamor bom pošiljala prošnje,« se zaveda šivilja, ki si ne dovoli, da bi se je polotilo malodušje, ki je ves čas na preži in jo spremlja kamor koli gre. Zato se tudi trudi z različnimi prostovoljnimi aktivnostmi v kraju, ki zapolnijo dušo, denarnice pa ne. Tej je za zdaj še najprijaznejši domač vrtiček. V Svilanit pa bi se takoj vrnila, če bi jo le potrebovali, še pove in pojasni, da rada dela in zelo pogreša tako svoje delo kot sodelavke. »Pa nismo delale malo. Nasprotno, imele smo zelo visoke norme, ki so jih postavljali tuji naročniki. In tudi za svoje stare stroje smo lepo skrbele, da so gladko tekli, čeprav so se ob obisku še Kitajci čudili, kako lahko na njih sploh še kaj naredimo,« še pove odpuščena šivilja.
Brez dobre zgodbe ni dobre blagovne znamke
Povsem drugačno zgodbo pripoveduje Ivana Skamen, ki je v Svilanitu dočakala upokojitev. Začela je kot glavna tajnica, a se kmalu ob delu izšolala za socialno delavko. Služba ji je bila, kot pravi, pisana na kožo, razmere v podjetju pa do napovedi prve likvidacije v letu 2004 in z njo povezanih odpuščanj na tako visoki ravni, da si današnji delavci tega preprosto več ne morejo predstavljati. »Plače niso bile nikoli bajne, a jih je več kot odtehtal družbeni standard, skrb za zaposlene in dobri odnosi,« pove Skamnova, ki je, kot pravi, gorela in žarela za Svilanit. Tudi večina drugih je čutila močno pripadnost in povezanost s podjetjem, ki jim je rezalo kruh, še pravi in začne naštevati, kaj vse je sodilo v delavski standard, ki je bil v največjem razcvetu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko jih je v Svilanitu delalo že skoraj blizu tisoč zaposlenih. »Imeli smo okrog 40 kadrovskih stanovanj, prav vsak, ki je gradil hišo, je lahko dobil ugodno posojilo. Urejeno smo imeli počitniško letovanje v domovih, apartmajih in prikolicah na morju, v zdraviliščih in smučarskih središčih. Vsako leto smo na desetdnevno preventivno okrevanje poslali v zdravilišče vsaj 40 delavcev, skrbeli smo za redne preventivne zdravniške preglede, zlasti delavcev v barvarni in tkalnici; imeli smo svojo zobno ambulanto, kamniškim vrtcem smo odstopili prostor za enoto, kjer so imeli otroci zaposlenih prednost pri vpisu, še na višji ravni pa je bilo izobraževanje, saj so šolali tudi lastne kadre, našteva Skamnova in zažari, ko se v mislih dotakne njihovih športnih podvigov in dosežkov. S kolesarkami je prekolesarila tudi Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo... pa kegljanje je bilo priljubljeno in šah, med malico so redno igrali odbojko, opoldne pa imeli vsak dan 15-minutno vodeno telovadbo ob glasbi. »Svilanit je izjemna blagovna znamka, saj je za njo vedno stala izjemna zgodba,« sklepa svoje misli in doda, da se boji, da bo zaradi selitve zdaj zbledel tudi lesk blagovne znamke, saj za njo nič več ne stoji dobra zgodba.