In glej ga zlomka, strokovnjaki so ugotovili, da smo, ko sedemo za volan, neka druga vrsta homo sapiensa, ki dejansko razume svet po svoje. Ne bi ponavljali, da je to tudi stvar lokalne kulture, civilizacijskih razvojnih poti, evolucije, če hočete, a dejstvo je, da vozimo tako, kot živimo. In slovenski vozniki in voznice se učimo, na trd in predvsem inkasantski način, pa vendarle. Bežen pogled na ceste je vsaj moji malenkosti dal vedeti, da se vozi nekoliko strpneje, mirneje, celo počasneje. Dobro, ta strah pred inkasanti v modrem, rdečem ali kakšni drugi barvi pri nekaterih pripelje do tega, da vozijo tudi prepočasi, nerazumno, naravnost panično. Ali je to v duhu normalnega prometa, bi lahko povedali drugi, a dejstvo je, da represija očitno pomaga na vstopnih vratih na Balkan. Kajti tja sodimo, pa če nam je všeč ali ne. Del Balkana smo ostali globoko v glavah, začenši z okusom za glasbo.

In postali smo nekaj, kar nekoč verjetno nismo bili. Na cesti je vseeno veljalo neko načelo solidarnosti, pa čeprav smo se radi prehitevali v škarje, se pretepali za parkirno mesto, si z žebljem praskali lak z vozila, si nastavljali te iste žeblje pod pnevmatike; k sreči je zaradi zelenih zim izginila gajbičarska rekreacija. In ta solidarnost počasi, a zanesljivo umira.

A bilo je nekaj solidarnosti, nekaj razumevanja za sotrpina. Kajti na cesti smo vseeno, pa če imate najlepši in najdražji avtomobil ali pa do konca zjahano škatlo z milijon prevoženimi kilometri, vsi v isti godlji. Inkasanti v grmovju, beli ali zeleni kangooji, volkswagni upi, renaulti clii ali katera koli druga radarska vozila lovijo vse. Od prvega do zadnjega. In opozarjanje voznikov na nevarnost, to je nekaj, kar Slovencem postaja tuje. Pred nekaj dnevi mi je uspelo voziti dovolj počasi, da sem se izmuznil pasti ob cesti v obliki radarske pištolice, čez nekaj minut pa sem se peljal nazaj. Torej sem vedel, kaj me čaka, in sem opazoval, ali bo kateri od nasproti vozečih dal kakšen znak, da je nekje nekaj ob cesti. Ne, niti eden, pa jih je pripeljalo vsaj deset. Ni kaj, naj tudi sosedu crkne krava.

Pustimo ob strani, ali je to dovoljeno, prepovedano ali kaj, o tem bi lahko dolgo govorili, kajti če voziš počasneje, pa ne glede na vzrok, je to samo pohvalno, kajti radarji stojijo ob cesti samo zaradi varnosti, mar ne? In če na radijski postaji povedo, kje se nahajajo ti poklicni fotografi, oziroma če ti nasproti vozeči voznik pomežikne, delajo samo dobro delo, kajti tam se promet umiri. Cilj pa je dosežen. Razen če ni glavni namen nekje drugje, recimo dobro merljiv v milijonih evrov. A to je že povsem druga zgodba.