Zadeve se bom sam lotil s pravnega zornega kota, ki mi je blizu. Etičnim, filozofskim in političnim premislekom pa se tudi pri pravni obravnavi ni mogoče izogniti. V tem članku bom zavzel močno občuteno stališče v obrambo svobode govora. Svobode (tudi) smešiti, zavračati in ironizirati verske avtoritete in celo religiozne simbole, skupaj s samimi božanstvi in božjimi odposlanci.

Nekateri avtorji (dr. Čeferin, dr. Smrke) so – sicer nehote – vsaj pri meni s svojimi pisanji zbudili vtis, da je pomor novinarjev sicer žalosten, da pa so si novinarji CH vsaj malo »sami krivi« za to, kar se jim je zgodilo. Objava spornih karikatur v CH naj bi bila nepotrebno žaljivo izražanje o objektih verskega prepričanja muslimanov, ki ni v ničemer prispevala k razpravi o temi, ki bi bila pomembna za javnost. Smešenje islamskih verskih simbolov naj bi bilo izraz napačnega razumevanja svobode izražanja. Karikature lahko med muslimani sprožijo hude frustracije, katerih posledica je nasilje.

Iz takih stališč logično izhaja, da objavljanje provokativnih karikatur preroka Mohameda ni pravno varovano s svobodo govora iz 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) oziroma s svobodo izražanja iz 39. člena ustave. Če pa je tako, novinarjev CH resda ni dopustno izvensodno ubijati, morda pa bi jim bilo mogoče prepovedati objavo karikatur, zapleniti časnik, izreči denarne kazni, ugoditi civilnim odškodninskim tožbam užaljenih muslimanov.

S tem se kategorično ne morem strinjati. Po praksi evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je svoboda izražanja tudi svoboda izražanja idej, ki žalijo, šokirajo ali vznemirijo državo ali del prebivalstva. Zato se v temelju strinjam z našim velikim filozofom Žižkom, ki meni, da je treba pariške poboje nedvoumno obsoditi kot napad na samo bistvo naših svoboščin, in to brez vsakega prikritega svarila v slogu »CH je kljub vsemu preveč provociral in poniževal muslimane«. Žižek se spotoma posmehne tudi v Sloveniji prisotnim lažnim levičarjem, za katere je vsaka kritika islama izraz zahodne islamofobije (dober primer je filozof dr. Samo Tomšič).

Povsem očitno je, da večina evropskih muslimanov želi mirno živeti v naši družbi, vzgajati otroke, razvijati kariero, bivati v sožitju s sosedi in tako dalje. Tega ne moremo postavljati pod vprašaj, kakor se verjetno lahko tudi vsi strinjamo, da je z demagoškim brskanjem po svetih knjigah in z iz konteksta iztrganim citiranjem določenih pasusov prav vsako religijo mogoče prikazati (a) kot religijo miru in ljubezni ali (b) kot nasilni kult smrti, odvisno od motivov pisca. Ne more biti sporno, da se muslimanski priseljenci (tudi druge in celo tretje generacije) na zahodu pogosto soočajo s šovinizmom in težkimi socialnimi razmerami, ki mnoge mlade seveda vodijo naravnost v objem radikalnih pridigarjev. Nenazadnje pa večino žrtev džihadističnih fanatikov tvorijo prav muslimani.

Poleg tega je jasno, da lahko pri vsaki veliki religiji, ki je v nekem zgodovinskem obdobju izvrševala ali izvršuje velik družbeni in politični vpliv, izpostavimo njene duhovne, občečloveške in humane plati, ali pa fizično in psihično nasilje, ki so ga s sklicevanjem na boga izvrševali nekateri njeni pripadniki (pogosto ob močni podpori ali vsaj molku vodilne duhovščine). Kot pravi Tomaž Mastnak, so islam, judaizem in krščanstvo agresivne in nasilne religije, za katerimi se v zgodovini vleče krvava sled. Pri krščanstvu mislim na katoliško inkvizicijo, zatiranje nezakonskih mater, pogrome nad avtohtonimi prebivalci tretjega sveta, križarske vojne, zaviranje znanstvenega napredka in svobode misli, zaščito pedofilov, vatikansko pranje denarja, pravoslavne pope, ki blagoslavljajo havbice nad Sarajevom in v Moskvi grmijo proti gejevski paradi, odpor proti gradnji džamij, podpihovanje kolaborantskih in drugih najbolj nazadnjaških skupin, sodelovanje z nacizmom, antisemitizem...

A tudi islam ni brez greha. Genocid oziroma pokol več kot milijona Armencev, podrejen status kristjanov v otomanskem imperiju, množično trgovanje z belimi sužnji, ki so jih zajeli berberski pirati na obalah evropskega Sredozemlja, odvzemanje otrok za janičarje, natikanje upornih balkanskih kmetov na kole, opisano v romanih Iva Andrića, grozljivo znašanje nad Kopti v Egiptu, brisanje »ostankov ostankov« kristjanov v današnji Siriji in Iraku, pretresljiv pokol otrok v Beslanu, množica terorističnih napadov na mehke civilne tarče, brutalno podrejanje žensk, absolutna prepoved gradnje cerkva v Savdski Arabiji, smrtna kazen v Pakistanu za »zločin« bogoskrunstva, obešanje homoseksualcev v Iranu itd.

Zakaj vse navedeno niti ni odločilno za tezo mojega članka? Zato, ker v njem ne postavljam na zatožno klop nobene religije in prav vsaki vnaprej priznavam, da v temelju bogati ta svet. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je naslednje: ali je dopustno priklicati sankcije pravosodnega sistema nad tiste, ki mislijo drugače in ki bi delček svoje zajamčene svobode govora želeli izrabiti za ostro smešenje in kritiziranje katerekoli religije, tudi islama? Menim, da to ni dopustno. Gre namreč za vprašanje: ali si želimo živeti v družbi, v kateri ima katerikoli miselni, ideološki, verski ali filozofski sistem status nedotakljive svete krave?

Pravnik, ki rešuje konflikt med svobodo izražanja ter verskimi čustvi oziroma versko svobodo, si lahko privošči, da ni strokovnjak za zgodovino, teologijo in metafiziko. Celo to si lahko privošči, da ga ne zanima, kateri zločin v imenu vere je posledica socialne zapostavljenosti, kolonialne nadvlade, šovinizma v evropskih družbah, kateri pa je posledica domnevne nasilne narave samih verskih učenj... Vsa ta vprašanja se namreč razčiščujejo v živi in dinamični javni debati. Dovolj je zavzeti brezpogojno in absolutno stališče, da mora biti prostor za tako debato odprt. To pa pomeni, da mora biti zagotovljeno, da participanti v debati lahko svoja stališča izražajo svobodno, sproščeno in odprto, ne da bi bili na tleh mesta, ki je Evropi dalo človekove pravice, na grozljiv način pobiti. Dobro, s kaznovanjem umorov se seveda vsi strinjamo. A kaj naj naredimo s tistim zoprnim šepetanjem, da bi bilo prav zločine, kot je bil ta v Parizu, preventivno preprečiti tako, da bi zaprli usta novinarjem in karikaturistom?

Nedopusten bi bil zaključek, da bi se bilo treba umakniti in obmolkniti pred tistimi, ki so zaradi izgovorjene besede ali narisane karikature pripravljeni umirati in ubijati. Pa čeprav se ta molk in umik taktično prikažeta kot (recimo) izvajanje zakonodaje, ki omejuje svobodo izražanja zaradi javnega reda in miru ali zaradi zavarovanja verskih čustev. Osebno kategorično trdim, da tako stališče (tudi v primeru karikatur preroka Mohameda) nikakor ni pravilno. Ko enkrat meje dopustnosti kritike religije pomaknemo nazaj le za centimeter, se nikoli ne bodo nehale pomikati nazaj. Postavljeni bomo v položaj, ko bodo meje naše svobode izražanja začrtane z vsakokratno napadalnostjo in agresivnostjo tistih, ki se čutijo zaradi kritike prizadeti.

Karikature, ki so bile objavljene v časniku CH, je ob spoštovanju avtorskih pravic dopustno objavljati, ponatisniti, razširjati in distribuirati. Brez pogojev, ovir in omejitev. Pri tem spomnimo, da je šlo za precej provokativne, celo neokusne risbe preroka Mohameda, ki ga menda v islamu že v načelu ni dopustno upodabljati (Mohamed se poljublja z nekim moškim, islamski terorist obglavlja Mohameda, goli Mohamed itd.).

Omejitve svobode izražanja, ko gre denimo za spodbujanje nasilja proti ranljivim skupinam, temeljno javno moralo, nepooblaščene posege v zasebnost ali golo nerazumno žaljenje in zmerjanje, so seveda dopustne tako po ustavi kot po EKČP. Vendar pri prerokovih karikaturah ne gre za take primere. Kritiziranje močnih in vplivnih političnih, ideoloških ali verskih miselnih sistemov z velikim svetovnim vplivom je po definiciji vedno dopustno. Pa čeprav je – tudi glede islama – res manj simpatično, ko to počnejo Helmut, Jovica in Charlie (ne pa tako rekoč »od znotraj« Elvis, Hasan in Elvira).

Drugače povedano, včasih stvari so take, kot se zdijo na prvi pogled. Pokositi s puško nekoga, ki se bori s peresom, je zlo. In pika. Evropskim progresivnim intelektualcem ne bi padla krona z glave, če bi pokol novinarjev CH brezpogojno obsodili brez običajnega refleksnega ponižnega dvournega opravičevanja za vse resnične in namišljene, pretekle, sedanje in bodoče, evropske zgodovinske grehe. Ti so sicer nesporni. Nesporno pa je tudi to, da je od Voltaira do Chaucera, od Moliera do Marka Twaina, od Jonathana Swifta do Monthy Pythona, stara in častitljiva evroameriška tradicija smešenja in satiriziranja tistih, ki svoje male človeške slabosti skrivajo za pompoznimi frazami in gesli, tistih, ki z mrkimi obrazi ubijajo vsako sled humorja in veselja do življenja v svojih ovčicah, tistih, ki slavijo revščino, medtem ko se valjajo v zlatu, svili in brokatu, tistih, ki zatirajo vedoželjnost, ker so v dva tisoč let starih bukvah menda na voljo vsi odgovori, ki jih posameznik potrebuje za življenje...

Skratka, brez pravice ostro, kritično in žaljivo govoriti o organizirani religiji in duhovščini (katerikoli!) ni sodobne evropske civilizacije, to nam je menda jasno? Religiozni sistemi namreč niso na primer osebna in intimna dejstva in spomini (glede katerih bi verjetno v delikatnih situacijah morali prepovedati smešenje). Zgodovinsko so med drugim tudi velika in močna orodja gospostva, obvladovanja in zamegljevanja. Kot taka jih mora biti, tistim, ki to želijo, dopustno smešiti, razgaljati in zasramovati.

In to nas pripelje do sodbe ESČP v zadevi Otto-Preminger-Institut proti Avstriji (1994), na katero se je skliceval tudi dr. Čeferin. Vprašanje je sicer, ali bi sedanja sestava ESČP potrdila to sodbo, vendar si oglejmo njeno temeljno načelo: kdor izvršuje svobodo govora, se je dolžan, kolikor je mogoče, izogibati izražanju, ki grobo prizadene verska čustva in nikakor ne prispeva k javni razpravi, sposobni pripeljati do napredka v družbenih zadevah.

A sporne Mohamedove karikature so bile v resnici naslovljene le na fundamentaliste in so jim sporočale: poglejte si te karikature. Žalijo vas, tako je, kot da bi vas sekale. Karikature se norčujejo iz vaše nasilnosti, vaše slepe dogmatičnosti, vaših izklopljenih možganov, vašega strahu pred goloto in homoseksualci. Dobro si poglejte karikature. Le z njimi smo lahko pritegnili vašo pozornost. Le z njimi smo vam nastavili zrcalo.

Če te karikature niso prispevale k pomembni javni razpravi, potem ne vem, kaj prispeva.