Za žetone je vsak izmed nas zamenjal za tisoč tolarjev čeških kron, dogovor pa je bil, da zabava traja, dokler vsega ne zapravimo. Tako smo zakorakali v razkošni salon slavnega hotela, neprimerno razcapani, z drobižem v rokah, a z ravno dovolj mladostniške vzvišenosti, da smo se na vse to požvižgali in si pri šanku naročili dve veliki pivi in tri kozarce.

Bilo je sredi tedna in bleščeča igralnica je žalostno samevala. Le za eno od miz je sedel debelušen možakar srednjih let, v beli srajci z odpetima zgornjima gumboma. Lasje so se mu lepili po robovih potnega in zabuhlega obraza, motne oči pa so izdajale, da v njegovem dvodecilitrskem kozarcu ni bila voda.

Njegova miza je bila prekrita z žetoni. Kadar se je ruleta ustavila, so nekaj kupčkov pobrali, nekaj pa mu jih vrnili. Možakar je izgubljal in dobival hkrati, srkal vodko in se potil, njegov obraz pa je ves ta čas ostajal brezizrazen. Celo takrat, ko so skoraj vsi žetoni izginili z mize, je le segel v srajčni žep, potegnil ven bel žeton, ga porinil h krupjeju in že je bila miza spet polna. Potem je zadel. Zajeten kup žetonov je položil na ničlo in zadel. Njegov obraz pa je ostal nespremenjen. Moral je zadeti več deset, morda celo sto tisoč evrov, a je le srknil še malo vodke in nadaljeval z igro.

Medtem smo za sosednjo mizo pili pivo in počasi izgubljali svojih tri tisoč tolarjev, se ob tem zabavali, glasno smejali in poskušali izvleči čimveč iz večera. V nekem trenutku se je možakar ozrl k nam in me ošvrknil s svojim pijanim pogledom. Takrat sem za hip, kakor v zrcalu, zagledal sebe z njegovimi otožnimi očmi.

Videl sem študenta iz neke tranzicijske ovčkojebnice, odraslega v državnem stanovanju, odhranjenega s plačama državnih podjetij, študenta brezplačne, državne fakultete, ki brezplačno snema svoje študentske filme, da lahko potem za drobiž obiskuje od češke države sponzorirane festivale.

In vendar sem točno tak paglavec, s svojimi tisoč tolarji žepnine, zdaj stal za sosednjo mizo in izkušal isto kot on, ki je za svojo goro denarja iz sebe iztisnil na tone potu in bržčas tudi nekaj kapelj krvi; ki je preigral, prelisičil, prehitel ali preprosto pregazil vse sebi podobne nadebudneže; ki si je z lastnim znanjem in pogumom in vztrajnostjo in trmo in neprizanesljivostjo izboril preživetje na neusmiljenem trgu; ki si je s svojima dvema rokama izgradil svoj svet na pogorišču nekega drugega, slabšega sveta; ki je tvegal vse in še več; ki je živel pod brezkončnim stresom, v nenehnem strahu pred končnim porazom, ki ga, vedel je to, potrpežljivo čaka onstran njegovih neštetih zmag. In ki je zdaj za nagrado sedel za igralniško mizo in zapravljal, kar si je v življenju priboril.

Zlahka sem razumel, da me je v tistem trenutku sovražil bolj kot jutranjo telovadbo in brezalkoholne pijače. Razumel sem bolečino reveža, ki je imel vse, a je moral svoj svet še vedno deliti z menoj, razvajenim socialističnim pamžem, ki me je pomotoma naplavilo v njegovo bližino. Razumel sem, da je bilo krivično, da sva skupaj v dvorani, kjer bi moral biti prostor le zanj in Bonda, Jamesa Bonda. Razumel sem tudi, zakaj bi morali privatizirati državni podjetji mojih staršev, uvesti visoke šolnine in ukiniti javno televizijo, razumel sem, zakaj bi morali zmanjšati subvencije za kulturo in število kulturnih dogodkov, zakaj bi morali storiti vse, da bi petelinčkom, kot sem jaz, pristrigli nezaslužena krila. Razumel sem njegovo željo, da bi bil svet bolj pravičen in bi vsakomur pripadalo le toliko, kolikor je zaslužil.

Enakost je, razumel sem, neskončno krivična, je krivica, ki se godi neenakim, vsem boljšim, bolj pridnim, bolj drznim, bolje rojenim. Enakost je krivična do ljudi, ki vsemu bogastvu navkljub ne morejo imeti svojih dubrovnikov in benetk, svojih piramid in eifflovih stolpov, ki še svojih igralnic včasih ne morejo imeti. Mi, drugi, imamo namreč še vedno preveč, še vedno imamo lahko babice, ki imajo hiše z najlepšim razgledom na Jadransko morje, še vedno lahko kot študentje najemamo jadrnice in se z njimi zasidramo v kornatskih zalivih, še vedno se lahko spuščamo po vseh snežnih strminah, še vedno lahko gledamo istega Lea Messija in poslušamo istega Placida Dominga kot oni.

Razumel sem, vse sem razumel. Utopična želja po absolutni pravičnosti je sorodna komunistom in neoliberalcem in oboji radi iz povsem istega razloga podpisujejo peticije za boljši svet. In če sem lahko nekoč razumel norost prvih, zakaj ne bi mogel zdaj razumeti še norosti slednjih. Princip je tako in tako isti, vse drugo so nianse, sem pomislil, spil pivo do konca, položil vse naše žetone na rdečo sedmico in rekel kolegoma: »Gremo. Pustimo reveža, da v miru uživa v svojem bogastvu.«