Na mizi ustavne komisije se je v torek znašel predlog SDS, po katerem predsednika vlade in liste ministrov državni zbor ne bi več imenoval ločeno, temveč bi glasoval o obeh hkrati. Premier pa bi lahko v tekočem mandatu sam razrešil in imenoval do tretjine ministrov; če bi želel prekoračiti ta limit, bi moral po zaupnico v državni zbor. Predlog slovenskih demokratov nikakor ni nov. Prvič ga je SDS v parlamentarno proceduro vložila leta 2001 kot odgovor na pobudo Drnovškove vlade, po kateri bi državni zbor še naprej volil premierja, ministre pa bi na njegov predlog imenoval predsednik republike. Kar je pravzaprav rešitev, ki jo je prinašal tudi osnutek ustave, dokler je niso zaradi utemeljenih pričakovanj Demosa, da bo na predsedniških volitvah zmagal Milan Kučan, tik pred sprejemom ustave spremenili. Bi bila pa takšna sprememba po prevladujočem mnenju ustavnopravnih strokovnjakov najbolj smiselna in najenostavnejša. A SDS na predlog Drnovškove vlade, ki bi povečal pristojnosti predsednika republike, ni pristala. Na Erjavčevi je namreč še vedno sedel Milan Kučan, da bi desnica na prihajajočih volitvah v predsedniško palačo dobila svojega človeka, pa ni bilo pričakovati.

SDS je svoj predlog hitrejšega imenovanja vlade in okrepitve vloge premierja ponovno potegnila na dan leta 2009 in ga uvrstila v zbirko desetih nujnih ustavnih sprememb za oblikovanje druge republike. A ga je kljub pričakovanju volilne zmage in celo napovedanemu rezultatu 50 plus drugim strankam poslala le nekaj tednov pred državnozborskimi volitvami leta 2011. Kar kaže, da mu resnih možnosti za sprejem ni pripisovala.

Strokovni skupini pri ustavni komisiji kakšnih laskavih ocen predloga SDS niti leta 2001 niti deset let kasneje nista dali. Prevladalo je mnenje, da besedilo ni v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti, da je hkratna izvolitev predsednika vlade in ministrov težko uresničljiva, da je predlog nekonsistenten. Pomisleki so se pojavili tako ob zamisli, da lahko predsednik vlade sam zamenja tretjino ministrov, kar bi pomenilo različen način izvolitve članov vlade in posledično njihov različen položaj. Prav tako na odobravanje niso naletele predvidene javne volitve predsednika vlade in ministrske ekipe. Vsaj nenavaden je tudi člen o nezaupnici vladi, ki bi jo lahko državni zbor izglasoval le tako, da bi na predlog najmanj desetih poslancev z večino glasov vseh parlamentarcev izvolil novega predsednika vlade skupaj z listo kandidatov za ministre. Kar bi pomenilo, da bi kandidat, ki bi ga predlagalo deset poslancev, listo ministrskih kandidatov sestavljal, ne da bi za to dobil mandat oziroma bi mu tak mandat podelila kar omenjena poslanska deseterica.

Če je SDS s svojim predlogom, s katerim bi sedanji neobičajni postopek oblikovanja vlade zamenjala s še bolj neobičajnim, pred trinajstimi leti odgovarjala na Drnovškov predlog, pred tremi leti pa je z njim provocirala pred volitvami, je težje razumeti, zakaj si je za njegovo ponovno oživljanje izbrala sedanji trenutek. Spremembe je namreč vložila dva meseca po zadnjih državnozborskih volitvah, ko je Cerar šele sestavljal tokratno ministrsko ekipo, zato bi pričakovanje SDS o skorajšnji zamenjavi vlade v tej potezi težko prepoznali. Poleg tega je bil Janša septembra lani na prestajanju zaporne kazni in kakšen večji optimizem SDS ni preveval. Kljub naklonjenosti ustavnega pravnika Mira Cerarja lažjemu oblikovanju ministrske ekipe in premierjevi prislovični neodločnosti bi tudi težko pričakovali, da bo Cerar pristal na predlog ustavnih sprememb SDS, če v njem ne bo prišlo do pomembnih sprememb. Nenazadnje je koordiniral delo strokovne komisije, ki je pred trinajstimi leti ugotovila, da pobuda slovenskih demokratov »ne odpravlja nobenih bistvenih pomanjkljivosti sedanje ustavne ureditve vlade«. Morda pa si bo v nadaljnjem postopku dogovarjanj in usklajevanj vendarle premislil Janez Janša in sprejel rešitev, po kateri bi ministre imenoval predsednik republike. Sedanji predsednik države Borut Pahor je namreč za Janšo mnogo bolj sprejemljiv, kot so bili njegovi predhodniki Türk, Drnovšek in Kučan. Nenazadnje Pahor v preteklosti ni skrival fasciniranosti nad Janševo močjo in avtoriteto, v drugem krogu predsedniških volitev je bil izvoljen (tudi) s pomočjo desnice, na prvi seji sedanjega parlamenta je pravnomočno obsojenemu poslancu segel v roko... Lahko pa je sedanji predlog SDS preprosto politični marketing, spodbujanje vlade, da se ukvarja z opozicijo, ustvarjanje vtisa, da SDS prevzema iniciativo za spremembe. Skratka, igranje na karto aktivne vloge, ki je ob pasivni vladi še toliko bolj opazna.