“Privatizacija bo povečala neenakost v družbi!”

Predvideni vzorci neuspeha

Soavtorja istega dela Marica Frangakis in Jörg Huffschmid pišeta, da je privatizacija sredstvo komodifikacije – če naj bo javno dobro ali javna storitev podvržena trgu in tržnim zakonitostim ter privatizirana, jo je treba razumeti izključno kot blago s ceno. »Evropska komisija in sodišče EU sta postala pomemben motor privatizacije. Ta je bila že dosežena na področju storitev, vezanih na nacionalna omrežja, novo področje liberalizacije in privatizacije, kamor se EU podaja, pa so socialne storitve.«

Pregled privatizacij v zadnjih letih v Grčiji, na Portugalskem in Cipru, pa tudi v Španiji in Italiji, kaže jasne vzorce. Države so se prisiljene umakniti iz podjetij za dobavo električne energije in v energetskem sektorju, iz letalskih operaterjev in letališč, železnic in cest, podjetij, ki se ukvarjajo z igralništvom ali loterijo, s telekomunikacijami in poštnimi storitvami ter zavarovalništvom. Hkrati se želi doseči odprodajo vsega nepremičninskega premoženja v lastni države.

»Na znanstveni osnovi ni mogoče potegniti jasne črte in reči, kaj je ali kaj naj bo javna storitev in javno dobro, kaj pa privatna storitev,« pravi prof. Christoph Hermann. »Zgodovinsko gledano je obseg javnih storitev posledica političnih odločitev, prioritet, ki si jih postavijo ljudje in politika. Družbe bi se morale skupaj, na kolektiven in demokratičen način odločiti, za katere storitve želijo, da ostanejo v državnem, javnem, skupnem upravljanju. Tako bodo država in ljudje imeli besedo pri tem, kako naj bo storitev izvajana, kaj naj zagotavlja in koga vse mora vključiti. Če storitev prepustimo zasebnemu sektorju, bo podvržena le motivu zasledovanja največjega dobička. In na podlagi znanstvenih raziskav lahko trdim, da bosta liberalizacija in privatizacija povečali neenakost v družbi. Veliki porabniki in pomembne stranke si lahko izpogajajo ugodnejše cene, običajni porabniki in gospodinjstva pa plačajo več. Najbolj očitne pa so posledice v zdravstvu. Če pride do liberalizacije, so tisti, ki imajo denar, privilegirani, saj lažje pridejo do zdravstvene oskrbe, ki jo potrebujejo. Tisti, ki denarja nimajo, tudi izbire nimajo,« opozarja prof. Hermann.

Zahteve po privatizaciji so v ospredje pozornosti trojke – evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada – stopile šele v drugem koraku, ugotavljajo v študiji iz leta 2013 (EU-IMF assistance to euro area countries: an early assessment) ekonomisti Jean Pisani-Ferry, André Sapir in Guntram B. Wolff iz think-tanka Bruegel. Prej se je govorilo o pomenu fiskalne konsolidacije, zmanjšanju proračunskega presežka in dolgov. S postopnim umikom teh terminov iz politične govorice pogojevanja se je razrasel govor o privatizaciji, ki je bila poleg strukturnih reform centralna tema drugega paketa pomoči Grčiji.

Do leta 2015 naj bi grška državna blagajna dobila 50 milijard evrov kupnin s privatizacijo. V zadnjem poročilu je predvideni izkupiček celotne privatizacije popravljen na okoli 22,3 milijarde evrov do leta 2020. Cilj, da bi do konca leta 2012 s privatizacijo zbrali 15 milijard evrov, je splaval po vodi, saj je bil načrt uresničen le desetinsko. Privatizacijski postopki tečejo počasi ali sploh ne, okoliščine za prodajo so slabe. Prilivi iz privatizacije leta 2013 so prispevali le 0,2 odstotka bruto domačega proizvoda, mrvico glede na znesek grške zadolženosti.

V četrti oceni trojke o napredku Grčije pri izpolnjevanju »prilagoditvenega programa« je omenjena privatizacija državne loterije, ki je bila julija 2013 za dvanajst let predana v upravljanje zasebnemu mednarodnemu konzorciju. Še pred tem je bil grško-češkemu konzorciju prodan tudi 33-odstotni delež v igralniškem podjetju OPAP.

Poleti je 66-odstotni delež v grškem dobavitelju zemeljskega plina DESFA kupilo azerbajdžansko državno energetsko podjetje SOCAR, a je jeseni evropska komisija napovedala preiskavo, ali je bil nakup izveden v skladu z zakonodajo EU, in tako ustavila postopke dokončnega prenosa lastništva.

V razpredelnici 26 »subjektov prodaje« v Grčiji v letih 2011 do 2014 so atenski in solunski vodovod, ceste, železnice, letališča, posamezna letala. Večina podjetij na privatizacijo še čaka. Septembra 2013 se je začel proces privatizacije železniškega operaterja Trainose, za katerega naj bi se zanimali francosko in romunsko podjetje. Lani jeseni je pristojno grško ministrstvo sklenilo pogodbo med Trainosom in kitajskim ladijskim prevoznikom COSCO, ki je dolgoročni upravljalec kontejnerskega dela pristanišča v Pireju in eden od ponudnikov za nakup deleža v atenskem pristanišču. Novi železniški dogovor zagotavlja prednostni prevoz kitajskega blaga v centralno Evropo. Prodaja se tudi grški ponudnik železniških storitev Rosco. Temu je dodanih deset nepremičninskih sklopov objektov in zemljišč, za katere trojka želi, da jih grška vlada proda. Grški novinar Yiannis Baboulias je lani opozoril na obljubljeno privatizacijo plaž ter na prodajo 28 stavb za 355 milijonov dolarjev, ob tem, da bodo vse te stavbe naslednjih dvajset let oddane v najem grški državi. Eden glavnih kupcev je bila hčerinska družba Eurobanke, ki bo za 14 stavb prejemala več kot 19 milijonov dolarjev na leto. Še vedno neprivatizirano je podjetje z naravnim plinom DEPA, prav tako je sindikatom, delavcem in prebivalcem uspelo upočasniti privatizacijo javnega elektro podjetja (PTT), ki ga je vlada nameravala prodati letos.

Privatizacijska mrzlica in vse večji dolg

Situacija na Portugalskem je popolnoma drugačna. Tam se je država privatizacije lotila s takim zanosom, da obljub ni le izpolnila, ampak tudi presegla. Francoskemu podjetju Vinci je prodala 100-odstotni delež v letalskem prevozniku ANA. Različni investitorji so kupili 6,11-odstotni delež v telekomunikacijskem operaterju PT Telecom. Novembra 2012 je brazilskemu podjetju Amil prodala podjetje za zdravstveno oskrbo Hospitais Privados de Portugal. Decembra 2013 (70 odstotkov) ter lani septembra v preostalem deležu je bila privatizirana tudi pošta (Correios de Portugal, CTT), katere lastniki so zdaj mednarodni skladi in institucije. Popolna privatizacija komunalnega podjetja za odvoz in predelavo odpadkov Empresa Geral de Fomento (EGF) je bila končana septembra lani, navkljub protestom lokalnih oblasti. Letos so stekli tudi postopki za ponovno privatizacijo nacionalnega letalskega prevoznika TAP Air Portugal, katerega prodaja je bila leta 2012 ustavljena. Koncesije naj bi se podelile tudi za upravljanje mestnega potniškega prometa v Lizboni in Portu, kot tudi za pristanišča. Prav tako nameravajo podeliti koncesijo za železniški promet na progi Lizbona–Cascais. Na privatizacijo pa še vedno čaka železniški operater CP Carga, ki ga je vlada prvič nameravala prodati leta 2012 in od tedaj večkrat prestavila nameravano privatizacijo z namenom optimizacije stanja v podjetju pred prodajo. Za zdaj popolnoma ustavljena pa je privatizacija nacionalne radiotelevizije RTP.

Privatiziralo se je tudi energetski sektor, kjer je, tako kot v Italiji in Grčiji, s krizo postala bolj vidna prisotnost Kitajske kot investitorke. V Italiji, kjer je bila privatizacija osredotočena na lokalne javne službe, je prišlo do uspešnega in množičnega upora proti privatizaciji lokalnih vodovodov. Vladni program iz aprila 2013, da bi letna privatizacija dosegla vrednost enega odstotka BDP do leta 2018, se je izkazal za pobožne sanje. Uradne razlage navajajo slabo stanje gospodarstva in spremembe v vodstvu številnih podjetij. Hkrati ugotavljajo, da velika razprodaja državnega premoženja ne bi pomagala pri zmanjšanju javnega dolga. Tako so na borzi ponudili v prodajo le ladjedelniško podjetje Fincantieri. Junija lani pa so Italijani 35-odstotni delež v energetskem podjetju CDP Reti prodali State Grid Corporation of China. Ta je že februarja 2012 kupil 25-odstotni delež v portugalskem Redes Energéticas Nacionais, ki je bil istočasno v 15-odstotnem deležu prodan omanskemu državnemu podjetju Oman Oil. Kitajci so na Portugalskem kupili tudi 80-odstotni delež v zavarovalnici Caixa Seguros. Že konec leta 2011 pa je China Three Gorges kupila 21-odstotni delež v energetskem podjetju EDP – Energias de Portugal.

Profesor Christoph Herman opozarja, da privatizacija pogosto pomeni, da nekdanji javni dobavitelji preidejo v tujo last, koncentracija tržnih deležev pa ostane. »Pri poštnih storitvah smo videli, da ni prišlo do obljubljenega znižanja cen. Za običajna gospodinjstva so se stroški celo povečali. Nekdanji monopolisti še vedno obvladujejo trg, le da gre za zasebnike, ki jim ni mar za javni interes. Še huje je v sektorju elektro storitev, kjer imamo štiri ali pet velikih podjetij, ki obvladujejo evropski trg električne energije. Predvsem majhne države morajo o posledicah tujih nakupov nekdanjih državnih monopolov resno razmisliti,« opozarja avstrijski profesor. Živi v državi, ki je v večini podjetij obdržala nadzorni delež lastništva. »Če se privatizira sisteme, ki temeljijo na javnem omrežju, pogosto preide v zasebno last tudi javna infrastruktura. Ali si tega res želijo ali ne, je prvenstveno vprašanje, na katerega morajo odgovoriti ljudje.«

Portugalska ima danes vsej privatizaciji navkljub še vedno veliko težavo. Njen javni dolg je večji kot kadarkoli prej. Če je leta 2011 znašal 111,1 odstotka BDP in leta 2012 124,8 odstotka BDP, se je konec leta 2013 povzpel na 128 odstotkov BDP, v drugem četrtletju lani pa dosegel 129,4 odstotka BDP.

V čigavo korist?

»Poglejte, evropska komisija morda trdi, da bo liberalizacija zagotovila več delovnih mest, a to ni res,« poudarja prof. Christoph Hermann. »Rast zaposlenosti ni ena od posledic liberalizacije. V mnogih državah in sektorjih, predvsem v industrijah, ki temeljijo na javnih omrežjih, so rezultat privatizacije številna izgubljena delovna mesta. Liberalizacija in privatizacija povzročita tudi poslabšanje delovnih pogojev in kakovosti zaposlitve. Ker je najpomembnejša konkurenčnost, se naredi vse za zmanjšanje stroškov. Ljudje so na poštah včasih imeli stabilno službo in kariero za vse življenje, tudi če je šlo za delavce z nižjo izobrazbo. Danes po Evropi zaradi liberalizacije in privatizacije prevladujejo samozaposleni poštarji in poštni delavci, ki delajo pogodbeno, za kratka obdobja, morda za skrajšan delovni čas, in plačani so mnogo manj, kot so bili nekoč kot javni uslužbenci. Liberalizacija je celotni sektor, ki je nekoč zaposlenim omogočal gotovost in dostojno življenje, spremenila v sektor nizko plačanih in negotovih delavcev. Pomembne so tudi posledice liberalizacije v zdravstvenem sektorju. Zaradi zmanjševanja stroškov, recimo z outsourcingom čiščenja, ni prišlo le do poslabšanja položaja čistilk in čistilcev, ampak se je poslabšanje njihovih delovnih pogojev prevedlo v nižjo kakovost zdravstvenih storitev za paciente. To velja za vse socialne storitve. Njihova kakovost je močno odvisna od delovnih pogojev, od tega, kakšen odnos imajo delavci do svojega dela in kako se jih obravnava. Vpliv privatizacije na motivacijo delavcev je velik in škodljiv.«

Poskus privatizacije zdravstva je bil v zadnjih letih najočitnejši v Španiji, kjer je naletel na učinkovit in vztrajen upor. Madridske lokalne oblasti so želele prepustiti vodenje šestih bolnišnic trem privatnikom, kar je bilo dogovorjeno septembra 2013. Sledili so protesti, okupacije, stavke, referendum in tožbe. Madridsko sodišče je razveljavilo delno privatizacijo in januarja lani so protestniki dokončno slavili, saj so oblasti odstopile od svojih namer. Sprožene pa so tudi že preiskave zaradi domnevnih podkupovanj in korupcije v poskusu privatizacije.

Španija je sicer s privatizacijsko kampanjo začela pomladi 2011 pod socialistično vlado, a se je vse zaustavilo, konservativna vlada, ki je bila izvoljena novembra 2011, pa je privatizacijske načrte spet privlekla na plan pred kratkim. V začetku lanskega leta je prodala 7,5-odstotni delež (od 68-odstotnega lastništva) v banki Bankia in kmalu zatem odprla možnost za vožnjo privatnih vlakov po nacionalnem železniškem omrežju. Prodaja se več kot deset tisoč nepremičnin. Lani naj bi se prodal 49-odstotni delež upravljalca letališč AENA, pri čemer bo Španija ohranila večinsko lastništvo. Prodaja, ki so jo nekateri videli kot privatizacijski posel leta v Evropi, je bila novembra prestavljena na začetek leta 2015. Nacionalna loterija ostaja v državni lasti, pri čemer je že leta 2011 tedanja finančna ministrica Elena Salgado dejala, da bo za Španijo bolje, če obdrži podjetje, ki dobro zasluži, in to radodarno vsako leto da tudi nazaj državi.

Zadnji, ki je bil deležen posredovanja trojke in diktata iz Bruslja, je bil Ciper. Ta teden so sporočili, da so za finančnega svetovalca pri prodaji ciprskega telekomunikacijskega operaterja (CyTA) izbrali Citigroup. Ciprska vlada za leto 2015 predvideva še privatizacijo ciprske pristaniške službe (Cyprus Ports Authority), ki skrbi za največji pristanišči. Ciper je bil prisiljen v privatizacijo, saj je trojka izplačilo tretjega dela 10 milijard evrov pomoči pogojevala prav s sprejetjem ustrezne zakonodaje o privatizaciji v začetku lanskega leta. Protesti, spopadi s policijo in stavke na koncu niso imeli učinka. Poleg omenjenih podjetij naj bi po diktatu trojke prodali tudi glavno električno podjetje EAC in druga manjša podjetja v državni lasti. Do leta 2016 naj bi s privatizacijami nabrali 1,4 milijarde evrov kupnin.

»Praviloma se privatizirajo uspešna, dobičkonosna podjetja,« opozori prof. Hermann. »Ta vsako leto prispevajo nekaj k družbenemu bogastvu in v proračun. S privatizacijo je tega konec.« Spomni na javnomnenjsko anketo, ki so jo v okviru projekta naredili v šestih državah EU. »Ljudje z višjimi dohodki so najbolj naklonjeni privatizaciji, tisti z nižjimi pa ji nasprotujejo. Zdi se, da ljudje, morda čisto po intuiciji, ne da bi poznali vse študije in številke, vedo, da večini privatizacija ne bo koristila.«