No, sedaj se s prijatelji Bosanci, kljub slovenskemu državljanstvu so ohranili humor, delamo norca in si izmišljujemo duhovite variacije na »prisrčna hvala, pa brez zamere«. Z Bosanci nas, po Đurovem, druži tudi navdušenje nad bosanskimi štosi. Njih zabava humor na lasten račun, nas pa na njihov. Enostavno. Đuro je kaj kmalu ugotovil, da slovenska percepcija humorja nima globine, praktično gledano se mu ni bilo treba zelo truditi po prvih prodorih, da je ohranil sloves. Ponudil je manj, kot zmore, in uspel. Razmišljanja o slovenskem humorju so večkrat stereotipna. Kot slovenski humor. Na prvo žogo. O blondinkah, župnikih in seveda Bosancih. Pa seks in politika morda. Tovrstni humor je bolj kot ne obramba psihološke meje še sprejemljivega. Brez oznake humor bi bile zgolj navadne žaljivosti. Vljudnost in humor povezujem tudi z izgovorom »samo šalil sem se«. Ste opazili, kako se tisti, ki povejo slab štos, potem neizvirno in dolgočasno izvijajo z vljudnim opravičevanjem »samo šalil sem se«. Bolje je povedati slab štos vljudno kot dobrega s kakšnim koloritom. Ohranijo pa tako cenjeno in prosojno slovensko vljudnost. V ozadju mi ponovno odzvanja »prisrčna hvala, pa brez zamere«.

Nekaj (ne samo slovenskih) komedij sem gledala tudi v Špas teatru. Takoj ko nekdo na odru izreče eno od maloštevilnih in suhoparnih slovenskih kletvic, se vsi režijo. Zakaj? Ker ta beseda sicer ni lepa, vljudna, ampak če jo izreče nekdo drug v varnem zavetju odra, je pa ok. Če nadaljuje v narečju, je absolutni zmagovalec. Slovenceljni se tako lahko sprostijo in si dajo duška. Meni je pa dolgčas in utelešam znano karikaturo o gledališkem kritiku, na kateri se vsi okoli njega krohočejo, on pa ves namrgoden sedi in črno gleda. Fenomen odrskih komedij, ki ga nikakor ne razumem, je, da se praviloma vlečejo v neskončnost. Humor očitno povezujemo tudi s trpljenjem. Nasmejiš se trem štosom in potem čakaš, da dolga predstava mine. Ker niso imeli kaj prida povedati, so to počeli dve, tri ure.

Bolj kot humor, se zdi, cenimo vljudnost. Ker je to lepo. Četudi v zavednem in manj zavednem švigajo nevljudne misli, morda stališče o isti temi večkrat kdo zamenja samo zato, da ustreže sogovornikom. Da jim ne kontrira, da se ne razplamti debata, da se ne bi morda celo skregali. Ampak dokler se lepo obnaša in lepo govori, je v redu. Če imaš stališče, ga poveš brez olepšav in okraskov v mirnem tonu, to ni lepo. Raje hinavščina kot odkritost. Tudi zato morda prevladuje bolj duhovičenje kot duhovitost. Volumen nas daje. Štos na lasten račun.

Radio ga ga, Diareja, Rolanje po sceni, večni Marko Zorko, Butnskala, izpuhteli Grejpfrutovci, pa še kdo bi se našel, sicer manjšino spremljajo in oplajajo. Vedno znova me pretresejo v globine telesa in možganov. Priporočam jih bolj kot redno telesno vadbo. Pa vendar bi težko zagotovo zatrdili, da so slovenski humorni ali satirični pečat. Sašo Hribar je nekoč dejal, da ga najbolj nasmejejo intelektualci, ki to niso, in se jim med pripovedovanjem povsem resnih stavkov zatakne. Da ga ni boljšega štosa, sploh če kaj takšnega bleknejo v prime-timu na eni izmed teve postaj. Pa vendar omenjeni niso naš blagovna znamka, kot recimo Top lista nadrealista ali celo Monty Python. Še sami prav dobro ne vemo, kako bi se do naših humoristov, satirikov obnašali. Smo jih veseli, jih imamo radi, smo nanje ponosni, nam je nerodno? Kdo bi vedel.

Omenjeni vrhunci so očitno bolj zanimivi za (peščico) nas kot preostali del sveta. Občasno žalimo rimskokatoliško versko skupnost, ostalih niti ne. Morda smo zaradi tega varnejši. Slabo razvita ali zatrta samoironija, črni humor, satira nas dela manj zanimive za druge in tako bolj varne. Pariški Charlie se nam ne more zgoditi. Dolgčas nas varuje. Časopis Pavliha, z vsemi njegovimi verzijami vred, je ostal na smetišču zgodovine in slovenskega humorja. Naklada je padala, oživitev ni uspela. Na spletu sem našla pismo Janeza Janše iz leta 1985, ko se je prijavil na uredniško mesto Pavlihe. Verodostojnosti nisem preverjala. Se je pa zabavno poigrati z mislijo, »kaj pa, če bi bilo res«. Morda bi hitreje evtaniziral usihajoči slovenski humor, morda bi ga v želeni službi rešili pred politiko. Morda je bil nekoč celo duhovit, ali pa morda ni vedel, v kaj se podaja. Samo službo je hotel. Žal Pavlihe ni več, nam je pa ostal kandidat. Tudi zaradi njega se morda raje kregamo, kot smejimo. S slovenskim humorjem vsekakor ni enostavno. Še manj zabavno. Prisrčna hvala za pozornost, pa brez zamere.