Dr. Jožeta Balažica, ki je nadzor vodil, danes teži vprašanje, ali je bil ta primer edini. Boji se, da odgovore, tudi pri sumih napak pri zdravljenju, vse prepogosto prekrije zemlja. Obdukcije so, opozarja, oster instrument nadzora, ki lahko prispeva tudi k bolj kakovostnemu zdravljenju. Ob razpravah, ki so se sprožile ob dogajanju v največji bolnišnici, ima mešane občutke. Po eni strani je zadovoljen, da smo začeli v Sloveniji bolj razmišljati o odnosu do umiranja in pomenu paliativne medicine, ki blaži stiske umirajočih. Hkrati ga skrbi, da je širša javnost dobila napačno sporočilo in da so razmišljanja o evtanaziji vse prelahkotna.

Poudarjate, da uvajanje možnosti evtanazije ne bi bilo smiselno, tudi zato, ker medicina danes učinkovito lajša bolečine. Ali to res vedno velja?

Bolj ali manj. Odmerek mora biti tako močan, da človeka neha boleti. Za isti učinek ga je treba sicer postopno zviševati, saj se telo na analgetike privaja. Prav tako je treba sproti reševati tudi problem stranskih učinkov, kot so slabost, bruhanje in vrtoglavica.

Spominjam se gospe s hudim revmatoidnim artritisom, ki ni imela volje do življenja in je govorila, da bi kar umrla. Ni bila sicer umirajoča, je pa zaradi kronične bolezni trpela hude bolečine. Z ustrezno protibolečinsko terapijo se je njeno razpoloženje povsem spremenilo, dobila je veselje do življenja. Zato evtanazija ni potrebna.

Pa izjeme? Na nedavni okrogli mizi o paliativni oskrbi ste se razpravljalci dotaknili primera belgijskega najstnika, ki mu medicina ni več mogla učinkovito lajšati bolečin zaradi raka, hkrati pa si ni želel sedacije in posledičnega nezavedanja.

Vendarle menim, da je tudi v takšnih primerih mogoče najti alternativno rešitev. K takšnim bolnikom je treba pristopiti posebej občutljivo, z odkritim pogovorom. Na terenu vidimo, da si nekateri svojci sicer oddahnejo, ko se trpljenje bolnika konča. A ko se začnemo z njimi pogovarjati, včasih ugotovimo, da ni bila težava le bolečina, ampak tudi neoseben pristop zdravstvenih delavcev, ki se ukvarjajo z bolniki, ali pa premajhna podpora svojcem pri skrbi za umirajočega. Družinski zdravniki ne morejo opraviti toliko hišnih obiskov, kot bi jih bolniki potrebovali, saj so že tako preobremenjeni.

V Švico in Belgijo odhajajo umirat tudi ljudje iz držav, kjer je evtanazija prepovedana. Ali ne bi bilo vendarle smiselno njihovim pogledom na kakovost življenja in dostojanstveno smrt priti naproti?

To vprašanje ne more biti prepuščeno posamezniku ali devetdesetim poslancem, o tem se mora odločiti celotna družba in sprejeti odgovoren konsenz. Odločitev ne sme biti sprejeta ad hoc. Evtanazija tudi nikoli ne bi smela postati prisila, ko bi bolniki ali zdravniki čutili, da se morajo tako odločati. Občutek, da si pacienta ubil, četudi te je za to prosil, prizadene. Nizozemski kolega mi je omenil, da je opravil okoli sto evtanazij in da ga ti pacienti preganjajo v snu.

Danes zdravniku zaradi evtanazije, pa naj bo opravljena z bolnikovim soglasjem ali samovoljno, grozi 15 let zapora. Zakaj niso bili v kazenski zakonik vključeni predlogi, da bi za te primere določili nižjo, triletno zaporno kazen?

Ta predlog je potegnil vzporednice z detomorom, kjer gre prav tako za kaznivo dejanje v posebnih okoliščinah. Evtanazija bi bila prav tako milejša oblika umora. A medicinska stroka je dvomila, da bi bil takšen pogled na evtanazijo smiseln, saj bi zdravnikom pošiljal nejasna sporočila.

Filozof Igor Pribac je opozoril, da o teh vprašanjih ne bi smela odločati zgolj medicinska stroka. Zakaj je po vašem medicinsko stališče bolj legitimno od stališč filozofije ali prava, ki se z dilemami evtanazije prav tako že dolgo izčrpno ukvarjata?

Filozofi lahko na evtanazijo gledajo drugače od zdravnikov, ker vedo, da se jim z njo nikoli ne bo treba neposredno ukvarjati. Nikoli jim ne bo treba vbrizgati smrtonosnega pripravka bolnikom, ki bi jih za to prosili. Zdravnikom pa bi z evtanazijo naložili težko breme. Ljudje pravijo, da se človek vsega privadi, a v resnici se ne. Tudi na Nizozemskem in v Belgiji se del zdravnikov odloča za ugovor vesti, tamkajšnje zdravniške organizacije pa opozarjajo na neustreznost zakonske ureditve, ki na strokovnjake prelaga preveliko breme. Večina širše javnosti je tudi v Sloveniji za možnost evtanazije, a ljudje tako razmišljajo le, ker se jih to vprašanje ne dotika. Ko je človek sam v koži umirajočega, se oklepa vsake bilke upanja.

Zdaj lahko, kažejo ugotovitve nadzora v UKC Ljubljana, odločitve o skrajšanju umiranja ljudje sprejemajo za štirimi stenami, včasih tudi brez privolitve bolnika in predvsem brez nadzora. Je šlo po vašem za edini tovrstni primer v Sloveniji?

Razmišljal sem o tem, ali se je kaj podobnega že zgodilo, in to me bega in muči. Povsem mogoče je, da primer ni bil osamljen, a zagotovo tega ne moremo vedeti. Dogajanje sproža tudi vprašanja o nadzornih mehanizmih v bolnišnicah. Slabo je urejeno spremljanje smrtnosti po oddelkih oziroma zdravnikih. Sam bi se že zato, da se zaščitim pred morebitnimi očitki, na mestu zdravnikov in predstojnikov teh oddelkov pogosteje odločal za obdukcije. Zdaj se dogaja ravno nasprotno – na intenzivnih oddelkih od obdukcij odstopajo kot po tekočem traku. V veliki meri gre sicer za finančno vprašanje, saj je v zadnjih letih primanjkovalo denarja tudi za druge stvari, ki so se zdravnikom morda zdele pomembnejše.

A takšno množično odstopanje od obdukcij pomeni tudi, da na oddelku ne bodo dobili pomembnih odgovorov, kaj je šlo narobe in kako delati bolje. Obdukcija je oster inštrument nadzora. Pred leti smo na inštitutu primerjali klinične diagnoze, ki so jih postavili po bolnikovi smrti, z obdukcijskimi. Skoraj polovica se ni ujemala. To pomeni, da je v bolnišnicah nekaj narobe.

Razumem, da včasih koga z reševalnim vozilom pripeljejo na internistično prvo pomoč, bolnik pa po nekaj minutah umre in diagnoza ni povsem jasna. A na intenzivnih oddelkih to ni razumljivo. Velika večina kliničnih diagnoz je na začetku res hipotez, ki pa bi jih bilo treba potrditi ali ovreči. Da zdravniki hipoteze očitno pišejo na mrliške liste in človeka zatem pokopljejo brez obdukcije, pa da misliti. Zato na koncu ne gre le za problem denarja, ampak tudi odnosa. Tako pomembnih vprašanj ne bi smeli jemati z levo roko.

Ali ni takšno dogajanje vsaj delno tudi posledica pomanjkanja zaposlenih na intenzivnih oddelkih, kakršen je tudi nevrološki v UKC Ljubljana?

Gre za psihološko in fizično najtežji segment medicine. V teh enotah je odločno premalo tako zdravnikov kot medicinskih sester. A štejeta tudi vzdušje in organizacija. Medicinske sestre morajo na primer misliti s svojo glavo. Če ne smejo, bodo zgolj delale in ubogale, tudi ko bodo navodila morda sporna.

Nasploh pa skrb za kakovost zahteva nadzor in popravljanje napak, brez tega lahko govorimo le o šlampariji. Slovenske bolnišnice so sicer že pridobile mednarodne akreditacije ali pa jih še bodo, a je treba za dobro delo poskrbeti še v praksi. Potrdila in certifikati, ki visijo na stenah, še nič ne pomenijo.

So vas svojci pokojnih z nevrološkega ali kakšnega drugega oddelka opozorili na še kakšno sumljivo smrt?

Sedanje stanje pri svojcih pokojnih zbuja sume po dolgem in počez. V zadnjih dneh sem dobil ogromno elektronskih pisem. Ljudje me prosijo, naj raziščem, ali so zdravniki ubili tudi njihovega sorodnika. Mislim, da smo vsi, od medijev do predstavnikov medicine, krivi, da se je sprožil tak plaz nezaupanja. Dogajanje bi morali obravnavati bolj premišljeno.

Na množično sumničenje, da pri umrlih svojcih nekaj ni bilo v redu, pa vpliva tudi to, da se ljudje do zadnjega oklepamo upanja, da bolezen vendarle ni neozdravljiva. Nedavno sem se na primer pogovarjal z ženo pokojnika, ki je do zadnjega dneva spraševal, ali so že odkrili kaj, kar bi mu pomagalo. Hudo bolni od medicine veliko pričakujejo, a je včasih še vedno nemočna, poleg tega je smrt na koncu za vsakogar od nas neizogibna. Zbuja pa v ljudeh nelagodje. Študentom razlagam, naj se smrti ne bojijo in da to ni poraz njihovega dela. Tudi ko naredimo vse, gre narava na koncu svojo pot.

Medicina iz leta v leto podaljšuje človeška življenja. Kje so meje?

Zagotovo starosti ni mogoče zviševati v nedogled. Narava hitro najde obvod mimo naših prizadevanj, tudi medicina pa se pogosto razvija v loku. Včasih so življenjsko dobo bistveno skrajševale nalezljive bolezni, z odkritjem penicilina pa je bilo nenadoma mogoče pozdraviti večino bakterijskih okužb. Sledilo je obdobje pretiravanja, ko so antibiotike zdravniki predpisovali za vsako figo, a so bakterije postale odporne, antibiotiki pa so vse manj učinkoviti. Medicina je tako prisiljena v iskanje drugačnih poti. Trenutno je na primer aktualno pripisovanje vseh težav genom, medicina pa išče možnosti, da bi te gene popravila. Ko bo to zmogla, kar še ni tako blizu, se bo življenjska doba zagotovo podaljšala. A s staranjem prebivalstva se bodo pojavljali novi problemi, ki jih bo vse več. To se pač zgodi pri starejšem organizmu.

Sloveniji gre glede na mednarodne primerjave dobro pri obravnavi srčnega infarkta, precej slabše pa pri kapi. Od kod razlike?

Pri možganih je precej manj možnosti kot pri srcu – pri še tako obširnem infarktu kot zadnji izhod ostanejo presaditve srca, pri katerih je Slovenija celo najuspešnejša na svetu. Tudi nevrologija je v zadnjih letih strokovno zelo napredovala, a bo treba rešiti tako kadrovske kot organizacijske težave. S tem se bo morala začeti ukvarjati tudi politika. Ljudje danes niso motivirani za zaposlovanje v najbolj zahtevnih enotah, kjer je delo zares garaško. To bi morali načrtno stimulirati na državni ravni, saj plačna uravnilovka ne vodi nikamor.

Približno polovica bolnikov umre v bolnišnicah. Kaj je po vašem pripeljalo do tako visokega deleža?

Ljudje se včasih bojijo smrti svojca v domačem stanovanju ali hiši in vztrajajo pri prevozu v bolnišnico. Poleg tega zlasti v Ljubljani veliko starih ljudi živi samih. Velikokrat smo se pri ogledih, ki jih opravljamo na inštitutu, srečali s primeri, ko so ljudi našli šele več dni zatem, ko so umrli v svojem stanovanju. Spominjam se gospe, ki je živela le ulico stran od svoje hčerke. Ker nista bili v rednem stiku, je ta mamo našla šele kakšen mesec po smrti.

Do neke mere osip stikov z ostarelimi starši sicer razumem, saj ljudje vse več časa preživijo v službi. Hkrati pa je kriza prinesla še en, prav tako skrb zbujajoč pojav. Zaradi finančne stiske mladi jemljejo iz domov ostarele sorodnike, kronične bolnike, ki pa jim ne zmorejo nuditi ustrezne nege. Zdravstvo in sociala ne moreta vedno nadomestiti oskrbe v domu.

Potrebovali bi tudi obvezne oddelke paliativne nege. Iz bolnišnic danes ljudi preselijo v domove za ostarele, ki so, čeprav za to nimajo povsod pravih možnosti, postali jedro paliative v Sloveniji.

Družinski zdravniki si želijo, da bi v paliativno oskrbo bolj vključevali tudi socialne delavce. Menda gre velik del stisk umirajočih tudi na račun skrbi, kot so nepreskrbljeni otroci, dolgovi ali krediti, ki jih puščajo za sabo... Ali drži, da včasih to celo odloži smrt?

Včasih drži. Ljudje pravijo, da še ne morejo umreti, in medicina ta pojav že razume. Močna volja sprošča endorfine, kar lajša bolečine in trpljenje, dokler človek ne uredi, kar je želel. Notranji mehanizmi lajšajo težave in včasih s tem tudi podaljšajo življenje.

Ob razpravi o umiranju in paliativni oskrbi, ki se je vnela ob dogajanju v UKC Ljubljana, se je povečalo zanimanje za obrazce o vnaprej izraženi volji. Te izjave v papirnati obliki hranijo na območnih enotah Zavoda za zdravstveno zavarovanje, skupnih in v vsakem trenutku dostopnih evidenc pa ni. Kako gledate na to, da je celo uvajanje pravice, o kateri je bil v družbi konsenz, ostalo na pol poti?

Če smo pravico pacientom dali, je treba poskrbeti, da jim bo zmerom dostopna. Bolniki so s temi obrazci dobili veliko besede pri tem, do katere mere se sme nadaljevati zdravljenje, ko svoje volje ne morejo več sami izraziti. To je zelo pomembna pravica, zanjo pa so se zavzeli ravno zdravniki. Pri svojem delu bi morali imeti v vsakem trenutku dostop do podatka o pacientovi volji, tako kot velja za podatke o darovalcih organov. Ko imajo pred seboj človeka, pri katerem se morajo odločiti, ali ga oživljati ali ne, ni časa za telefoniranje in iskanje informacij o obrazcih.

Zakon o pacientovih pravicah je predvidel, da bi te izjave zbirali v centralnem registru na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, takrat še Inštitutu za varovanje zdravja. A v nadaljevanju te rešitve niso uveljavili. Dopolniti pa bi bilo treba tudi sam obrazec, da bi bila volja še natančneje zapisana. Vse to je mogoče hitro rešiti, tako kot smo nedavno v Sloveniji rešili dilemo glede pokopa ploda do 22. tedna nosečnosti. Tudi v tem primeru so staršema pokop preprečevale birokratske ovire, za rešitev pa je bilo potrebne le malo dobre volje. Žal pa razmisleke očitno sproži šele to, da nekdo javno opozori na konkreten problem. Nasploh je s smrtjo tako, da se zdi ljudem zelo daleč, zato se z njo uradniki nočejo ukvarjati.

Zakon o pacientovih pravicah je skupaj s kasnejšim pravilnikom določil tudi najdaljše še sprejemljive čakalne dobe, ki pa jih v bolnišnicah stalno presegajo. Je glede na stalne kršitve sedanja oblika zahtev še smiselna?

Aparati za magnetno resonanco bi lahko povsod delali v treh izmenah, a v zdravstveni blagajni ni bilo dovolj denarja za plačilo vseh posegov. Pred desetletji je bilo denarja sicer prav tako malo, a ni bilo čakalnih vrst, saj smo se v zdravstvenih ustanovah po potrebi organizirali in dodatno delo opravili ob sobotah. Morda se motim, a čakalne dobe vsaj v nekaterih primerih vidim tudi kot umetni produkt. Stroke tekmujejo za denar v zdravstvu. Hkrati pa denar še vedno ne sledi bolniku. Mnogi bi radi šli v klinični center, a tam dodatnih preiskav ne dobijo plačanih, v zdravstveni blagajni namesto tega denar namenjajo oddelkom, ki so med bolniki manj priljubljeni. Zakon o pacientovih pravicah je sicer zelo moderen, tudi v primerjavi z zakonodajo v drugih državah. Treba bi ga bilo le bolj dosledno uporabljati.

Ustavno sodišče bo na pobudo poslancev presojalo o zakonodaji, ki samskim ženskam od leta 2000 dalje onemogoča oploditev z biomedicinsko pomočjo. Ginekologi in zdravniki, ki se ukvarjate s področjem medicinske etike oziroma deontologije, ste takrat med drugim poudarjali, da medicina ni namenjena zdravljenju zdravih ljudi. Zakaj na enak način ne oporekate estetski kirurgiji?

Možnost oploditve zdravih samskih žensk se mi je zdela absurdna. S tem zdrave ženske naredimo za bolnice, in še vedno tako mislim. Marsikdo ima marsikakšno željo, zdravniki pa mu nismo dolžni vedno ugoditi. To velja tudi za estetsko kirurgijo pri zdravih posameznikih. Spominjam se fanta, ki je želel postati podoben Michaelu Jacksonu. Ljubljanski estetski kirurgi so ga odklonili, zato je šel v zasebno kliniko čez mejo. Imel je smolo, da je bil nagnjen k brazgotinjenju, na Michaela Jacksona pa je tudi po operacijah spominjala le njegova frizura. V obeh primerih se sprašujem, ali sme medicina storiti vse, kar zmore. Sam mislim, da ne. Res pa se bo morala o tem odločiti družba.

Pobude za spremembo zakonodaje izhajajo s stališča, da družba ne sme predpisovati zgolj ene sprejemljive oblike družine, vseh drugih pa označevati za nepopolne. Podobno vprašanje je bilo tudi v osrčju referenduma o družinskem zakoniku. Sami ste mu v skupni izjavi z zavodom Iskreni.net in Centrom za avtizem nasprotovali s pojasnilom, da bi lahko odraščanje v istospolni skupnosti psihološko slabo vplivalo na otrokovo samopodobo. Toda številne raziskave tega ne potrjujejo.

Osebno sem doživel primer, ko je otrok rekel, da ima dve mami. A mama je lahko samo ena, prav tako ne moreta biti dva očeta istega otroka. Dvomim, da lahko kot družba sprejmemo, da bi bilo lahko kako drugače.

Otroci, kot je ta deček, že živijo v istospolnih družinah. Zakaj bi jim odrekali enake pravice kot drugim otrokom?

Strinjam se, da je treba status teh otrok urediti. Tudi tu pa bomo morali, naj mislimo tako ali drugače, sprejeti prihodnje odločitve družbe.

Za dopuščanje različnih pogledov se je zdravništvo nedavno odločilo v primeru homeopatije. Kaj bo po vašem prinesla združljivost zdravniškega dela z zdravilstvom?

V predpostavke homeopatije, kot je spomin vode, ne verjamem. Nenaklonjen sem tudi temu, da bi to metodo v isti osebi združevali z zdravniškim poklicem. Med drugim se zastavlja vprašanje, kakšna bo odgovornost, ko bo šlo kaj narobe. Po smrti bolnika po zdravljenju malarije s homeopatijo, zaradi katerega je kasneje zdravniška zbornica zdravnici odvzela licenco, nam je sodišče naročilo analizo homeopatskih zdravil. V njih na inštitutu nismo mogli dokazati nobene osnovne substance. Tudi sicer študije ne kažejo, da bi presegala učinek placeba.

Pri bolnikih z rakom in drugih hudih boleznih je lahko zamuda zaradi zdravljenja z alternativnimi metodami tudi usodna. Homeopati se, kolikor sem seznanjen, sicer ukvarjajo z blažjimi težavami, a tudi tu gre lahko kaj narobe. Angina ali vnetje srednjega ušesa pri otroku sta lahko zelo nevarna. Bo homeopatija reševala gnojne meningitise, v katere se lahko vnetje razvije? Bojim se, da se to mehčanje odnosa do neznanstvenih metod ne bo dobro končalo, po prvem incidentu pa bo sledilo vnovično uvajanje strožje ločnice. Tudi kot tožilec zdravniške zbornice sem zaradi teh sprememb zelo zaskrbljen.

Ravno pri razpravi o homeopatiji pa ste bili tudi sami deležni očitkov zaradi kopiranja iz prispevka drugega avtorja brez navedbe vira.

To se mi je zgodilo po pomoti, v veliki časovni naglici in ob preobremenjenosti. Seveda mi je bilo žal. Avtorja sem navedel na prosojnicah, ne pa tudi v osnovnem besedilu. Avtorju sem se opravičil in mu ponudil materialno odškodnino, a jo je odklonil. Skrival nisem nič. Za nazaj človek seveda razmišlja, kako bi se izognil takim napakam, a se jim vedno verjetno ne moremo.

Sodelovali ste pri preiskavi smrti deklice med operacijo prsnega koša v ljubljanskem UKC in mnogih drugih odmevnih preiskavah sumov strokovne napake. Ste zaznali kakšno skupno točko ali okoliščine, v katerih gre pogosteje kaj narobe?

Rdeča nit so bili zaposleni, ki so imeli premalo izkušenj za to, kar so delali. Če je zdravnik neki pristop videl dvakrat ali trikrat, to ni dovolj, da se bo s tem uspešno samostojno ukvarjal. Od začetnikov ne moremo pričakovati enakega dela kot pri nekom, ki je opravil tisoč takšnih operacij. Nadrejeni bi morali razumeti tudi, da niso vsi zdravniki enako sposobni za vsa področja. Če nekomu nekaj izrazito ne leži, ga tja nima smisla siliti, saj bodo rezultati slabi.

Vodstva na oddelkih ali klinikah bi morala stalno in sistematično ugotavljati, v kateri vlogi se bodo podrejeni najbolje znašli. Če zdravnika premestiš drugam, to ne pomeni degradacije, ampak skrb za kakovostno delo. A s tem se je treba aktivno ukvarjati. Upoštevati je treba tudi, da niso vse generacije enake. Današnji mladi, ki so odraščali v dobi interneta, se usmerjajo ožje in so morda manj samoiniciativni, kot so bili njihovi starejši kolegi.

Ob ravnanju ljubljanskega zdravnika Ivana Radana ter njegovih nadrejenih in nekaterih sodelavcev, ki se nanj niso pravočasno odzvali, se znova pojavljajo ideje o dodatnem filtru za vpis na medicinsko fakulteto ali delo z bolniki. So pa vašem srednješolske in maturitetne ocene zadostno merilo?

Ko sem se sam vpisoval na medicinsko fakulteto, je bil obvezen tudi razgovor z izkušenimi zdravniki. Ta razgovor je bil smotrn, saj je dal mlademu veliko snovi za razmišljanje o poklicni poti, veliko pa je povedal tudi tistim, ki so imeli besedo pri vpisu. Poleg tega so bodoči študenti takrat opravljali sprejemne izpite. Zdaj štejejo le točke, mlad človek pa morda za zdravniško delo nima pravih kvalitet, niti ni zanj nadarjen. Nekateri se žal za medicino odločajo tudi, ker se to dobro sliši, ker so to od njih ob dobrih ocenah pričakovali domači, ali pa zato, ker je v družini že takšna tradicija. Že v prvem letniku pa se pokaže, kdo je zares poklican za medicino oziroma zdravniško delo.

Številne televizijske serije in filmi forenzično medicino prikazujejo kot razburljivo reševanje ugank. So kaj vplivali na predstave študentov, ki se zanjo odločajo?

Pri nekaterih to drži. V teh serijah forenzika pri umorih in drugih kaznivih dejanjih vse razreši sama in vse se razjasni zelo hitro. V praksi to traja bistveno dlje in ni tako bleščeče. Žal pa se včasih za sodno medicino odločajo tudi bodoči zdravniki, ki jim morda ni uspelo priti na želeno specializacijo iz kirurgije ali česa drugega. Enako velja za vsa področja medicine – zdravnik, ki si pravzaprav ne želi biti kirurg, sodni medicinec ali družinski zdravnik, tega dela ne bo opravljal tako dobro kot tisti, ki jih to res zanima. Mislijo si, da se bodo že privadili, a če človeka v nekaj ne vleče, je to slabo. Medicina ne sme biti navada. Kar predstavljajte si, kako je, če človek vse življenje nekaj počne z odporom.

Strokovnjaki za sodno medicino se pogosto srečujete z nasilnimi smrtmi in drugimi posebej bolečimi primeri. Se lahko po koncu delovnika od njih odmaknete?

Sam se vedno znova spominjam Hude jame. Vstopil sem v polmrak in zagledal galejo skeletov, nekateri so se držali za druge. Eden od ubitih se je skušal ven prebiti s kosom železa. Včasih zaprem oči in znova zagledam te podobe. To te pretrese do dna duše, saj se zaveš, kakšnega zla je človek zmožen. Zelo me prizadenejo tudi smrti otrok in mladih ljudi. Vse to se usidra nekam globoko v možganske vijuge.

Naše delo je sicer zelo raznoliko, pogosteje kot z mrtvimi se ukvarjamo z živimi, od testov očetovstva do pregledov pri telesnem nasilju. Zdravnikom s sodne medicine vedno svetujem, naj se ne identificirajo z žrtvami, sicer tega dela dolgoročno ne bodo zmogli. A to vedno ne gre. V človeku ni tipke, s katero bi lahko kot besedilo na računalniku izbrisali spomine. Tudi travmatologe, s katerimi se pogovarjam, na primer zelo prizadene, ko kljub trudu niso mogli rešiti življenja.

Bi zdravniki pogosteje potrebovali psihološko pomoč, ki jo danes dobijo predvsem ob ekscesnih dogodkih, kot je tudi smrt bolnika v sumljivih okoliščinah?

Absolutno. Klinični psihologi so za to usposobljeni. Ljudje težave radi zanikamo, a vsak bi kdaj potreboval strokovno pomoč. Ravno na intenzivnih oddelkih, kjer so stiske posebej velike, bi lahko to pomagalo zaposlenim, posledično pa tudi bolnikom. Na inštitutu smo na primer organizirali trening za izboljšanje komunikacije, a žal se mnogi niso odzvali, češ, zakaj bi pa to potrebovali. Med zdravniki je žal preveč ošabnosti, prepričanja, da so že sami dovolj pametni in lahko vse razrešijo. S pravilno in pravočasno pomočjo bi se lahko v zdravstvu izognili marsikateremu ekscesu.