Divjaški napad na škofa Vovka

Rim, januar.

Iz Slovenije prihajajo nova poročila o poostritvi terorja proti katoliški Cerkvi. Dne 20. januarja t.1. se je škof Vovk podal iz Ljubljane na pastirski obisk v Stopiče pri Novem mestu. Na novomeškem kolodvoru ga je obstopila gruča ljudi, ga surovo napadla, obmetavala s kamenjem in ga končno polila z bencinom ter mu zažgala obleko. Kljub zadobljenim poškodbam je škof strgal raz sebe gorečo obleko, vendar je utrpel težke opekline, posebno na glavi. Napadalci so tudi preprečili škofu, da bi se zatekel v tamošnjo bolnico po zdravniško pomoč, in tako je moral čakati pet ur na mrazu na vlak, s katerim se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil sprejet v bolnico. To so gola dejstva, kot jih je poročalo tukajšnje nekomunistično časopisje.

Ker je ta sramotni napad na cerkvenega kneza zbudil splošno ogorčenje, so jugoslovanske titovske oblasti izdale uradni komunike, ki trdi, da je tiste dni v Novem mestu vladalo splošno ogorčenje proti duhovščini zaradi nedavne obsodbe nekega duhovnika zaradi »kolaboracije med vojno in protidržavne delavnosti po vojni«, škofa Vovka so, kot pravi uradno sporočilo, spoznali nekateri svojci med vojno ubitih partizanov (ki so se seveda – slučajno zbrali baš tisti dan na kolodvoru, in so tudi – slučajno imeli pri rokah bencin, ki ga sicer v Jugoslaviji hudo primanjkuje! Op. pisca). Uradno sporočilo tudi pravi, da je tudi škof Vovk med vojno bil ozko povezan z »belogardističnimi izdajalci«. Tako bi naj bil, kot zaključuje beograjsko komunistično glasilo »Borba«, glavni krivec za napad – napadeni škof Vovk sam!

Vsakdo, ki količkaj pozna razmere, ve, da so gornje trditve izmišljotine, kajti če bi komunisti mogli škofa česa obdolžiti, so imeli dosedaj 7 let časa, da ga postavijo pred sodišče, a tega niso storili, ker so se bali podobnega poloma kot v primeru nadškofa Stepinca, in so zato izbrali drugo pot. Že dalj časa so skušali škofa Vovka ukloniti z grožnjami, obrekovanjem po časopisju ter s vsemogočimi ovirami in šikanami.(...)

Značilno je, da so za oblasti napadalci ostali »neznani«, kot pravi uradno sporočilo – ki pa istočasno ve povedati, da so to bili svojci partizanov! Res čudno je, da titovska policija, ki sicer zna izslediti vsakega še tako skritega »špijona«, »protidržavne elemente«, »reakcijonarje« in druge, je v tem primeru tako popolnoma odpovedala?(...)

Glasilo slovenske komunistične stranke »Ljudska pravica« z dne 15. dec. 1951. pa piše, da je pouk katekizma težek zločin ne le, kadar se vrši izven cerkve, ampak tudi v cerkvi sami, ker »širjenje praznoverja je zločinstvo, ki se kaznuje po zakonu«.

Slepo nasilje v Novem mestu je sad stalne obrekovalne gonje in podžiganja k sovraštvu, o katerih lahko navedemo mnogo zgledov, malih in velikih, čeprav sedaj – Msgr. Vovk je namreč zadobil težke poškodbe na glavi – oblasti skušajo zmanjšati pomen tega, kar se je zgodilo.

Potem pa trdijo in ponavljajo, da se vse to dogaja v okviru neke »demokratske svobode«, ki da jo ustava in zakoni jamčijo državljanom. To zatrjujejo z velikim poudarkom in nekateri celo to verjamejo, ali pa se vsaj delajo, kot da verjamejo. Napad, ki ga sedaj zaman poskušajo potlačiti, pa kaže pravi pomen besed.(...)

Bati se je pa, da bodo vesti o tem sramotnem napadu ostale omejene samo na ozek krog ljudi, ki se iz kakršnega koli razloga podrobneje zanimajo za razmere v Jugoslaviji, a široka ameriška javnost bo morala še naprej prebirati po časopisih in poslušati po radiu hvalnice »zavezniku« Titu ter prepričevanja, kako dobro ameriški dolarji, dani Titu, služijo – ohranitvi svobode in miru na svetu! Istočasno bodo pa ameriški davkoplačevalci – med katerimi so tudi milijoni katoličanov – še naprej prispevali svoj pošteno prisluženi denar za to, da bodo nekje škofe pretepali, polivali z bencinom in jih žive zažigali – v imenu svobode in demokracije.

Slovenska država (Kanada), 20. februarja 1952

Incident s škofom Vovkom v Novem mestu

Dne 20. januarja se je generalni vikar in zastopnik ljubljanske škofije Anton Vovk odpeljal v spremstvu kanonika dr. Kimovca in župnika Campe z vlakom v vas Stopiče pri Novem mestu zaradi neke cerkvene svečanosti. Na postaji v Novem mestu so škofa Vovka spoznali sestra in nekateri sorodniki žrtev, ki so padle v vojni po zaslugi izdajalske vloge in aktivnosti nekaterih duhovnikov iz tega kraja. Okrog teh sorodnikov se je kmalu zbrala množica okrog 150 oseb, ki je začela škofa psovati zaradi reakcionarne dejavnosti duhovščine. Množica je bila tudi pod neposrednim vtisom dejstev s procesa, ki je bil štiri dni prej zoper prodekana Širaja iz Trebnjega in na katerem je bilo odkrito, da je Širaj ovajal pristaše osvobodilnega boja, od katerih so štiri ustrelili Italijani, devet pa so jih internirali. Razen tega je škof Vovk znan kot človek, ki je bil med vojno povezan z izdajalsko »belo gardo«.

Pri demonstraciji proti Vovku je prišlo do grdega ravnanja, tako da sta bila laže ranjena škof kakor tudi zastavnik Ljudske milice Ivan Tavčar, ki je ščitil škofa. Organom oblasti je uspelo Vovka potegniti iz množice in ga zaščititi. Škofu so takoj nudili zdravniško pomoč. Oblastva so izvedla preiskavo.

Dolenjski list, 1. februarja 1952