Naši in njihovi

So trenutki, ko že agencijske novice osrečijo.

»Na Rdečem trgu v Moskvi je v začetku tedna policija aretirala dva ruska državljana, ki sta z blagoslovljeno vodo škropila mavzolej Vladimirja Iljiča Lenina in poskušala oživiti njegovo balzamirano truplo. Ob tem sta kričala, naj vstane od mrtvih in izgine.«

Oh, ja. Tudi v središču slovanskega sveta so še znaki inteligentnega življenja.

Kdo sta ta tipa, ki gresta za dva tedna v zapor, ker dražita vladavino Vladimirja Putina in hkrati žalita svetinjo polovice laične svetovne zgodovine in rusko pravoslavno cerkev? Naslednjič bosta dve leti preživela v Sibiriji. Ime jima je Oleg Basov in Jevgenij Avilov, pripadata pa skupini umetnikov, ki je od Vasilija Kandinskega prevzela ime Modri jezdec.

Dan pred škropljenjem mavzoleja sta iz bližnje cerkve vzela dva litra svete vode in jo prinesla na Rdeči trg, kjer sta izvedla akcijo »Izganjanje hudiča: onečaščenje mavzoleja«. Policisti so takoj razumeli, da gre za zasmehovanje zavezništva med pravoslavno cerkvijo in Putinom in so ju po 15 sekundah aretirali. Sodita v niz protestnih akcij, ki ironijo uporabljajo za izražanje. Leta 2012 sta bili Nadežda Tolokonikova in Marija Aljokhina iz skupine Pussy Riot obsojeni na dve leti delovnega taborišča v Sibiriji, ker sta v moskovski katedrali Kristusa odrešenika odigrali pesem »Punkovska molitev: Božja mati, preženi Putina«.

Peter Pavlenski se je po njuni obsodbi prikazal v katedrali z ustnicami, ki jih je zašil z žico. Odpeljali so ga v norišnico, kjer so ugotovili, da je popolnoma priseben. Leto kasneje se je na Rdečem trgu gol usedel med Kremelj in katedralo sv. Bazilija in z deset centimetrov dolgim žebljem pribil na tla svoje spolovilo. Au. Ni mu še bilo dovolj. Lanskega februarja je na mostu v Sankt Peterburgu postavil barikado iz gorečih gum v podporo upornikom na Majdanu v Kijevu. Z vseh prizorišč ga je odpeljala policija.

Zakaj je potreben ves ta cirkus? Zato, ker so ruske oblasti postavile tako jasne meje svobodi izražanja v tisku, na televiziji in socialnih omrežjih, da v njih niti s smrtno resnostjo niti z obešenjaškim humorjem ni mogoče izraziti kritike zavezništva med cerkvijo in oblastjo, nezadovoljstvo lahko kritiki izrazijo samo tako, da zanj zastavijo svobodo svojega telesa in jim pokažejo rit. Obe avtoritarni instituciji sta občutljivi za zasmehovanje. Zato sta tudi tako lahka tarča posmeha.

Kakor v nebesih …

V tem nista osamljeni. Avtoritarne institucije se grozno počutijo, če se jih ne jemlje resno. Njihova težava je v tem, da same proizvajajo najbolj okrutne šale o sebi. Katoliška cerkev je med prvaki politične satire na lasten račun. Papež Frančišek rad zbija šale visoko nad oblaki. Tam je najboljše vzdušje. Na poti na Filipine je delal reklamo za boksanje, na poti nazaj pa je govoril o seksu. »Nekateri mislijo, da biti dober katoličan pomeni, da smo kot zajci.« Ne zameriti, ampak če papež reče, da se katoličani množijo kot zajci, to sproži niz asociacij, ki se jim noben satirično navdahnjen pisec ali risar ne more upreti. Od velike institucije z dolgo zgodovino ostaneta samo dva pomenljiva grafična elementa, katoliki in zajci. To je material, od katerega živijo neodgovorni časopisi, kot je Charlie Hebdo, in potem gredo predaleč.

Naprej gre samo od sebe. Kdo so ti »nekateri«, ki »mislijo«? Papež Janez Pavel II.? On je veliko govoril o razmnoževanju, ampak zajcev ni omenjal. Pa bi bil »Razmnožuj se kot zajci« naslov prelepe enciklike o kontracepciji, umetnem oplojevanju in splavu. Procreatae tancuam cuniculi (prev. Google), in predvsem, naj vam ne pade na pamet uporabljati kondome ali kaj še bolj pregrešnega. Človeka kar prsti srbijo. Pisal bi tudi pridige. Bestiarij kardinala Rodeta. Zajci v ikonografiji srednjeveških cerkva na Primorskem in pridigah Janeza Svetokriškega.

Zajci imajo v krščanstvu resno mesto. V srednjem veku so verjeli, da lahko zamenjajo spol, v renesansi pa, da zajčja samica lahko skoti zarod brez samca, in je zajklja postala simbol brezmadežnega spočetja Device Marije. Moderne referendumske teme. Poglejte Tizianovo Madono z belim zajcem ali portal sv. Zena v Veroni. Tam … Ne. Bom nehal. Ne znam si pomagati, naj papež pazi, kaj govori. Nenatančne formulacije pripeljejo do situacij, ko ljudje tarnajo, da so užaljena njihova verska čustva. Ampak začel je on.

… tako na zemlji.

Zdajšnjega papeža človek mora imeti rad, že zaradi inspiracije. Z njegovim kolegom Mohamedom so težave. Je dolgočasnež. Rahločutni pripadniki salafistične interpretacije njegovega dela iz Savdske Arabije so tako občutljivi, da jih že podoba preroka na papirju spravi v sveto jezo. Od tam do svete vojne pa je samo še korak. Ker so uradni kleriki savdske monarhije, imajo na voljo neskončna finančna sredstva od nafte, s katerimi financirajo radikalne interpretacije islama v Evropi, ki jih bedaki jemljejo za pravo vero. Evropejci kupujejo od njih nafto, oni pa financirajo pridigarje, ki v Evropi prepričujejo muslimane, da je njihova kmetavzarska interpretacija islama normativna, zavezništvo vere s savdsko kraljevo družino pa sveto. Vsak dvom pomeni smrt.

Dobesedno. Letošnjega oktobra so v Savdski Arabiji na smrt obsodili šejka Nimra Al Nimra. Izrazil je podporo protestnikom iz arabske pomladi, ki so bili kritični do kraljeve družine, in podprl zahteve po reformah. Pogumen človek. To je storil kljub temu, da so od letošnjega poletja vsak dan javno obglavili vsaj enega človeka na dan zaradi oporekanja oblasti, zahtev po reformah, kupovanja mamil, čarovništva, blasfemije in žalitev visokih verskih dostojanstvenikov. Zdaj obglavljajo tudi ljudi, ki so prej z veliko podporo oblasti financirali vzpon Abu Bakra El Bagdadija in kalifata. Dogma se je spremenila. Norčevanje je smrtonosno. Že če kritiziraš zunanjo politiko EU, žališ Mohameda.

Evropejci pa za njimi. »Šli so predaleč,« je stavek, ki je zamenjal identifikacijsko formulo z Wolinskim takoj, ko so Evropejci prišli iz šok sobe. V Savdski Arabiji, domovini užaljenega islama, to dobro poznajo. Bloger Raif Badavi, ki je imel pripombe na savdsko oblast in njene dostojanstvenike in je dobil samo tisoč udarcev z bičem zaradi podpiranja terorizma, jo je poceni odnesel. Ocene o številu obglavitev v Savdski Arabiji v lanskem letu nihajo med 200 in 500. Abu Baker je navado prevzel od Savdske Arabije, ki je na solidarnostni marš v podporo svobode izražanja v Parizu poslala uradno delegacijo. Savdijci so nosili napis Je suis Charlie. Bom jaz zdaj vprašal. Ali res ni nič svetega?

Seveda ni. Nič ne sme biti svetega. Ob francoskih satiričnih časopisih se razpravlja o temeljnih vrednotah in načelih demokratičnega sožitja. To pa so večne reči in živijo v vseh okoljih. Tudi pri nas. Od nekdaj.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sta dva mlada sodelavca revije Mladina pet let na zadnji strani objavljala nesprejemljive, umazane, okrutne in zelo žaljive satirične prispevke o koncu komunizma. Dokler so bili komunisti na oblasti, so bili tarča oni, ko so sestopili in so jih zamenjali demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, so tarča postali ti drugi. Šlo je za bolj ali manj iste ljudi. Zato se je ista metodologija direktnega norčevanja obnesla še naprej.

Hiter pregled arhiva je pokazal, da so ironija, sarkazem in večnost tesno povezani pojmi. Večina prispevkov je še danes popolnoma aktualna in – brez lažne skromnosti – še kar zabavna. Denimo komentar na vprašanje sprave, ki je postalo aktualno leta 1990. To je zares mil in prijazen primer ironije do vsega, kar nam je sveto. Škoda, ker so Iva Štandekerja, enega od obeh avtorjev, dve leti kasneje ubili v Sarajevu med opravljanjem poklicnega dela. Od takrat ima svet eno barvo manj.

Komentar na spravo je bil predlog drobnega pripisa k tedanjim spomenikom, da bi preprečili njihovo rušenje, preimenovanje in podobne neumnosti. Takole je šel:

»Živeli padli borci, njihove nedolžne žrtve, njih neusmiljeni krvniki, okupatorji in domači izdajalci, zavezniki, sile osi, ki ste svoja mlada življenja dali za domovino, vero, socializem, arijsko raso, revolucijo, demokracijo in svobodo. Fusnoto vsem spomenikom v drugi svetovni vojni postavili hvaležni potomci.« Na vogalih pa križ, zvezda, srp in kladivo in kljukasti križ.

Ironija je pravična. Enakopravno seka na vse strani.

* – Naslov je prevzet iz prve številke francoskega satiričnega časopisa Le Canard Enchainé po napadu na Charli Hebdo. Ja, ja. Ti hudiči niso bili sami. Povsod mrgolijo. Množijo se kot zajci.