Seveda, zdaj je lahko – gre za rokometno reprezentanco Katarja.

Učili so vas, da z denarjem ni mogoče kupiti sreče, in učili so vas narobe. Kdo, jebiga, lahko plača srečo revnih in lačnih Bangladežanov, ko španski selektor v zadnji minuti v igro pošlje Črnogorca, ki poda Kubancu, ta pa hkrati s sireno iz mrtvega kota da gol in tribune z desettisoči siromakov iz Bangladeša eksplodirajo od nepredstavljive sreče? Vprašanje, kdo lahko plača to srečo, je seveda retorično. To srečo lahko kupijo nesramno bogati katarski šejki, ki so od Svetovne rokometne zveze najprej kupili svetovno rokometno prvenstvo in za to priložnost plačali tuje arhitekte in gradbene delavce, da jim zgradijo dvorane, potem pa za astronomske vsote po Evropi pokupili še celo nacionalno ekipo s selektorjem vred in za drobiž po Aziji še – navijače.

Da se ne bi s praznimi dvoranami sramotil pred televizijskimi gledalci, je daljni, a bogati Katar navijačem reprezentanc plačal ne le potne stroške, namestitev in žepnino, ampak so ubogim dninarjem iz Bangladeša, Indije, Nepala in Šrilanke – ki po Katarju gradijo stadione za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022 – razdelili še sokove, sendviče in po deset dolarjev, samo da gledajo rokomet, ter jim pojasnili, da je njihova edina naloga, da dve uri sedijo v dvorani, skačejo in vpijejo, kadar žoga zadane mrežo. Kdo torej – razen šejka in emirja – lahko plača to edino slutnjo sreče v njihovem turobnem in čemernem življenju?

In kar je najboljše pri vsem tem, celotna operacija – težka skromnih 200 milijonov evrov – je pravzaprav samo generalka za svetovno nogometno prvenstvo, ki se bo v tej bogati državi odvijalo čez sedem let. Samo letos, 2015, bo Katar v ta namen – torej kot poskusno vajo za mundial – organiziral 40 mednarodnih športnih tekmovanj, od svetovnega prvenstva v plavanju do atletske diamantne lige. In na vsakem bo, o tem ni dvoma, imel najnovejši model nacionalne selekcije, kupljen v Evropi, in glasne navijače, kupljene po gradbiščih okoli Dohe. Vsaj tiste, ki bodo to sploh doživeli, glede na poročila s katarskih gradbišč, na katerih vsak dan umre v povprečju en poceni azijski delavec. Kot vidite, je z denarjem mogoče kupiti vse. Svetovno prvenstvo v Katarju bo stalo recimo norih 200 milijard evrov, kar 60-krat več od zadnjega mundiala, kar pomeni, da bi za ta denar svetovno prvenstvo v Južni Afriki lahko prirejali naslednjih 250 let! Lahko pa tudi za ta denar mundial pripeljete v državo, v kateri nogomet obstaja prav toliko kot rokomet, domačo ligo igrajo plačani tuji igralci pred plačanimi tujimi navijači, temperature pa se poleti povzpnejo do 50 stopinj Celzija.

Z denarjem je tako mogoče premakniti kompleten svetovni nogometni koledar in mundial prestaviti na zimo, z denarjem je mogoče svetovno nogometno prvenstvo organizirati v državi, v kateri je prepovedan alkohol, za dober denar je konec koncev mogoče mundial pripeljati v državo, v kateri bo šeriatska policija med navijači in turisti lovila homoseksualce, ne da bi to pretirano skrbelo kogarkoli iz Fife in svetovne politike, tako kot si nihče ne dela sivih las zaradi več kot tisoč azijskih sužnjev, ki so – do zdaj – umrli pri gradnji stadionov v Katarju.

Kot vidite, denar dela čudeže. Do mundiala 2022 je tako še dovolj časa, da ga gostitelj pričaka kot eden od favoritov, še več – časa je celo preveč: Ronaldo in Ibrahimović bosta takrat že prestara, da bi ju katarska nogometna zveza kupila za svojo nacionalno reprezentanco, a je zato že danes dovolj dvajsetletnih zvezd, ki bodo čez sedem let vladale svetovnemu nogometu.

Morda se bo kdo, dopuščam to možnost, vprašal, kakšen smisel ima sploh vse to, a ta bo takrat le še konservativni relikt časov, ko so nogomet – kakor tudi rokomet in košarko – igrali mestni klubi in državne reprezentance, ne pa ekipe multinacionalnih korporacij. Že danes pravzaprav največji svetovni nogometni klubi samo še v imenu ohranjajo tradicionalni koncept iz prejšnjega stoletja: superbogati Paris SG, na primer, je pravzaprav nogometni klub korporacije Qatar Investment, Manchester City pa le ekipa holdinga Abu Dhabi United Group iz Združenih arabskih emiratov. Šejki in emirji s platinastimi karticami bodo tako hodili po Evropi in Južni Ameriki, kupovali najboljše vratarje, branilce, napadalce in navijače, v finalu svetovnega nogometnega prvenstva na Khalifa Stadiumu v Dohi pa se bo v katarskih dresih ponosno postavila v vrsto reprezentanca sveta: koža se nam bo naježila, ko bodo Hazard, Gotze, Isco, Sterling, Pogba, Varane in Lukaku z vratarjem Thibautom Courtoisom na čelu, kapetanom Neymarom da Silvom Santosom in selektorjem Josejem Mourinhom ponosno zapeli katarsko himno »Qasamān, Qasamān, Qasamān biman rafa same...«, 70.000 navdušenih navijačev iz Liverpoola, Barcelone, Dortmunda, Splita in Maribora v dresih katarske reprezentance in z obrazi, pobarvanimi s haridžitsko rdečo barvo, pa bo s solznimi očmi nadaljevalo »... Qasamān biman nashraz ziye, Qatarun satbaqá xauratan!«.

In ta fantastičen prizor bo na koncu tudi edini vreden pozornosti v finalu svetovnega nogometnega prvenstva 2022, kajti proti tako močnim Katarcem Ancelottijevi Združeni arabski emirati s starim in utrujenim Leom Messijem ne bodo imeli nobenih možnosti.