Oprostite, jaz sem Ahmed

Zahod vs. islam

Islam že od svojih začetkov v 7. stoletju Zahodu predstavlja antagonističnega Drugega, v konfliktu s katerim si šele zares oblikujemo svojo lastno podobo. Čeprav – ali pa ravno zato, ker – je islamska kultura zgodovinsko in idejno prepletena z zahodno (spomnimo le, da smo pomemben del antične grške misli zahodnjaki ponovno odkrili iz arabskih prevodov). Križarske vojne in kasnejši turški vpadi v Evropo so nam globoko vcepili že skoraj arhetipski strah pred islamom. Proti kateremu aktivno delujemo skozi celotno obdobje modernosti, najprej s kolonialistično ureditvijo sveta, potem s pojavom kapitalistične globalizacije in zdaj v začetku našega stoletja, v katerega smo simbolno vstopili 11. septembra 2001 s terorističnim napadom na ZDA, s svetovno vojno proti terorizmu. Ki ga vse prevečkrat popolnoma nekritično enačimo z islamom, cel svet pa smo manihejsko reducirali na preprosto črno-belo logiko dobrega in zla. Ta je po svoji strukturi religijske narave, zaradi svoje preprostosti, v kateri ni prostora za težko pregledno množico odtenkov različnih resnic, pa je izjemno učinkovita pri mobilizaciji širokih ljudskih množic in tudi politično nadvse uspešna.

Zmeraj znova smo dolžni opozarjati, da islam ni že kar po svoji naravi nasilna religija, in da le malce bolj analitičen pogled hitro razkrije, da sveti spisi nobene religije niso imuni za skrajne interpretacije, s katerimi je moč upravičevati tudi nasilje. Da se v zadnjih letih največ z religijo motiviranih nasilnih terorističnih dejanj sklicuje na islam, ni toliko odvisno od njegove doktrine, kot od širšega konteksta globalne svetovne ureditve, v katerem je prevladujoča večina islamskih družb potisnjena na obrobje, zahodni hegemoni pa z nenehnim vpletanjem v njihove družbene ureditve permanentno vzpostavljajo razmere, v katerih cvetijo skrajna razumevanja ne le teologije, temveč tudi politike. Zato zmernih muslimanov skoraj ne opazimo, saj z našim delovanjem – omenimo le brutalno politiko do Palestincev in napade na Irak in Afganistan – odpiramo prostor predvsem skrajnežem.

Svoboda govora vs. religijska svoboda

Težavna soočanja svobode izražanja z religijsko svobodo so sodobni zahodni civilizaciji, kot je nastala po razsvetljenskem prelomu, imanentna. A medtem ko so bile skozi stoletja konfliktov zahodne krščanske cerkve zunanje posege v religijsko polje prisiljene vsaj do neke mere sprejeti, imajo muslimani s tem neprimerno več težav. V tradicionalnih družbah religija deluje kot vir politične moči, zato blasfemija ogroža tudi politično avtoriteto, v nekaterih primerih kar celoten družbeni red. V tem kontekstu lažje razumemo – ne pa tudi opravičimo, kaj šele upravičimo – niz ostrih, tudi nasilnih odzivov islamskih avtoritet in družb. Vse od fatve iranskega ajatole Homeinija proti Salmanu Rushdieju zaradi njegovih svetoskrunskih Satanskih stihov pred četrt stoletja prek brutalnega umora skrajnega režiserja Thea van Gogha na amsterdamski ulici leta 2004 in neusmiljene gonje proti somalski begunki in nizozemski političarki Ayaan Hirsi Ali zaradi njunega neusmiljenega dokumentarca Submission, Podreditev (pod enakim naslovom je ravno na dan pariškega pokola izšel kontroverzni roman Michela Houellebecqa) do zloglasnih karikatur preroka Mohameda, ki so po objavi v danskem časopisu Jyllands Posten leta 2005 pognale množice muslimanov v globalizirano nasilno divjanje.

A da tovrstni problemi nikakor niso omejeni zgolj na prostorsko in simbolno oddaljene islamske družbe, zgovorno dokazuje primer skupine Pussy Riot, katere članice je ruska država obsodila zaradi žalitve – ne predsednika, temveč verskih čustev državljanov. V navedenih muslimanskih in ruskem primeru sicer lahko najdemo stično točko: podobno kot islam ne pozna razsvetljenske ločnice med religijo in politiko, je v pravoslavju zaradi specifične zgodovinske povezanosti med nacijo in religijo vsak napad na religijo že napad na državo ali kar na celotno družbo. A to še ne pomeni, da so druga, nam bližja okolja za tovrstne napetosti imuna. Ko je na primer britanska satirična skupina Monty Phyton leta 1979 v kinematografe poslala znamenito parodijo religije Bryanovo življenje, je ni bilo moč videti v vseh londonskih občinah, film je bil prepovedan v nekaterih ameriških zveznih državah, dolgih osem let na Irskem in eno leto celo na Norveškem (na Švedskem so menda film oglaševali s sloganom »Film, ki je tako smešen, da so ga Norvežani prepovedali«). Slabo desetletje kasneje je predvsem ameriške protestantske cerkve silovito razburila Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava, potem so kristjani širom sveta protestirali proti DaVincijevi šifri in zahtevali celo prepoved javne rabe knjig in filmov o Harryju Potterju.

Nekaj sorodnih trkov med svobodo izražanja in zaščito krščanskih simbolov beležimo tudi na domačih tleh. Leta 1998 je nekatere slovenske katolike razbesnela naslovnica albuma Bitchcraft, na kateri je glasbena skupina Strelnikoff brezjanski Mariji v naročje namesto Jezuščka položila veliko podgano (s čimer je odgovorila na napad takratnega metropolita na ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok). Glasbenika sta po silovitih pritiskih in grožnjah – tudi s smrtjo – vse do danes izginila iz javnosti, uradni epilog je primer doživel leta 2003 s sodbo drugostopenjskega sodišča, da je naslovnica morda neokusna, zakonsko dovoljenih meja pa ne presega. Malo bolje sta jo odnesla fotograf Goran Bertok in kipar Dean Verzel, ki sta leta 2002 z umetniškim zažigom strunjanskega križa (ki sta ga pred tem zaščitila pred poškodbami) razburila katoliško javnost: kazenska ovadba koprskih kriminalistov zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja stvari posebnega kulturnega pomena (čeprav križ ni uvrščen med spomenike kulturne dediščine) niti po ponovitvi performansa desetletje kasneje ni pripeljala do sodne obravnave. Še posebej problematičen primer smo doživeli leta 2008, ko je državni urad za verske skupnosti podal kazenski ovadbi: eno proti umetniškemu duu Eclipse, ki je leto prej v performansu kot motiv uporabil in reinterpretiral podobo ptujskogorske Marije, kar naj bi (zaradi golote) žalilo čustva vernikov in tako kršilo ustavno prepoved vzbujanja sovraštva na religijski osnovi, drugo pa proti časopisu Delo, ki je o umetniškem dogodku poročal. Pristojni državni organi za sprožitev sodnih postopkov niso našli utemeljenih razlogov.

Ugotovimo torej lahko, da v moderni praksi problemov s pravico do svobodnega izražanja nimajo le muslimani, temveč vsaj občasno tudi pripadniki drugih religij. Strukturni razlog za tovrstne probleme gre iskati v sami naravi religije, ki se zmeraj nanaša na neko področje svetega. To sveto zaradi simbolne izločitve iz profane vsakdanjosti zahteva poseben odnos in je zato zaščiteno s tabuji. V tej luči ni tako presenetljiva pogosta koalicija med religijami, ki sicer na sodobnem duhovnem tržišču redko delujejo kot zaveznice, a ko gre za vprašanja svetoskrunstva, praviloma strnejo vrste. Spomnimo se na primer, kako je slovenska RKC ostro obsodila objavo Mohamedovih karikatur leta 2005, le nekaj tednov pred njihovo objavo na Danskem pa so katoliški dostojanstveniki doma svarili pred načrtovano gradnjo mošeje, ki da ni zgolj religijski, temveč tudi politični objekt, zato se je celo sam metropolit javno zavzel za tako imenovani švicarski model molilnic. Prejšnji papež, Benedikt XVI., je svoj pontifikat začel z označitvijo islama za nasilno religijo (v razvpitem predavanju na univerzi v Regensburgu), potem pa je večkrat dosledno obsojal kritične upodobitve islamskih simbolov. V sodobnem svetu se očitno vsaj toliko kot z medreligijskimi nesoglasji soočamo tudi s konfliktom med sekularno ureditvijo in religijo.

Kam in kako po pariški tragediji?

Po krvavem napadu na Charlie Hebdo zahodne vlade sklicujejo krizne sestanke varnostnih strokovnjakov, poslušamo napovedi nadaljnjih razširitev protiteroristične zakonodaje, iz številnih držav prihajajo novice o povečanju obsega sredstev za obveščevalne službe in represivne organe. V času opozoril o povečani nevarnosti ponovitve podobnih napadov je varnostni vidik seveda v ospredju. A to nas ne sme odvrnitvi od kritične ugotovitve, da poldrugo desetletje trajajoča vojna proti terorizmu ni uspešna. Ne le, da ne daje želenih rezultatov, temveč ima predvsem negativne učinke: kljub postoterjenemu obsegu sredstev za boj proti terorizmu je danes v svetu tega več kot kadarkoli prej, sovražniki našega načina življenja pa nam z vsakim uspelim napadom odškrnejo nov delček svobode. Z dosedanjim pristopom očitno nismo uspešni niti pri zdravljenju simptomov, vzrokov bolezni se še nismo zares lotili, izvajana terapija pa opazno najeda zdravje celotnega organizma.

V tem boju hitri, odrešeniški recepti ne obstajajo. Učinkovitih rešitev ne znam misliti brez na videz utopičnih sprememb globalnega svetovnega reda, v katerem so družbe z večinskim muslimanskim prebivalstvom potisnjene na obrobje. Če nočemo, da bi se pariški atentat (ki je le svojstvena ponovitev New Yorka, Madrida, Londona…) spet in spet ponavljal, pa bomo morali marsikaj spremeniti tudi doma. Ko se stotine mladih zahodnjakov odpravljajo v Sirijo z orožjem branit režim, ki je vrednotno tako rekoč diametralno nasproten svetu, v katerem so odrasli, mora biti nekaj hudo narobe tudi v naši kulturi. Ti novi džihadisti so Britanci, Francozi, Nemci … in tudi Slovenci, mnogi izhajajo iz druge ali tretje generaciji muslimanov, številni pa so se v islam spreobrnili. Svojo identiteto očitno lažje umestijo v imaginarno svetovno umo muslimanov kot pa v raznovrstne kontekste sodobnih nacionalnih, v svojem bistvu potrošniških družb. Je to glede na njihov socialni, politični in splošni družbeni položaj v družbah, v katerih so se rodili, res nemogoče razumeti? Ko te družba potisne na rob in ti zmeraj znova daje vedeti, da nisi njen član, te s tem na neki način tudi odveže odgovornosti do spoštovanja njenih pravil.

Zato moramo namesto ograjevanja našega starajočega se sveta, ki že na srednji rok brez priseljencev ne more preživeti, raje globoko razmisliti o integracijskih politikah. Da učinkovitih rešitev ne gre iskati v zavračanju in izločanju, temveč v bolj intenzivnem vključevanju manjšin, bi se lahko naučili kar doma, iz primerjave položaja in družbene vloge Romov na Dolenjskem in v Prekmurju. Sodobni madžarski recept ohranjanja nacionalno čiste družbe je iluzija: zahodnih kultur ne bo obvarovala gradnja zidov, temveč zgolj vzpostavitev razmer za kreativno sobivanje z drugimi kulturami. Pa naj bo to ob zbiranju desetin tisočev Nemcev in drugih Evropejcev, ki jih zmeraj močnejši lepeni, orbani, wildersi in podobni populisti učinkovito strašijo pred domnevno islamizacijo Evrope, še tako težko. Prastari mehanizem žrtvenega kozla, v katerega ti nevarni hujskači projicirajo vse razloge za naše težave, je dokazano učinkovit pri mobilizaciji razočaranih množic – a zgodovina uči tudi, da ta mehanizem namesto k rešitvam težav vodi le h konfliktom in na koncu vojnam. Zato zdaj še desničarska kanclerka Merklova mrzlično prepričuje vse, ki so jo še pripravljeni poslušati, da so tudi muslimani legitimen del nemške in evropske družbe. Pošteno se ji mora kolcati po tisti razvpiti izjavi iz leta 2010, da je projekt multikulti propadel.

Centri moči in deprivilegirani

Predvsem pa ponavljajočih se konfliktov med svobodo govora in religijsko svobodo ne bo mogoče razrešiti brez poglobljenega premisleka o obeh pravicah, vključno z odgovornostmi, ki jih neizbežno nosita s seboj. Pred nami so težka vprašanja, celo tisto o naravi našega, zahodnega humorja. Že iz portretov brutalno umorjenih francoskih karikaturistov bi lahko sklepali, da je humor, po katerem slovi levičarski Charlie Hebdo, predvsem humor starejših belih moških. Je dovoljeno vprašati, ali je ta humor smešen tudi temnopoltim, Azijcem, Romom? Pa ženskam (še posebej blondinkam)? Muslimanom, vidimo, pogosto ni. In ali je »naš« humor res zmeraj demokratično enakopravno usmerjen proti vsem, kot so minule dni enoglasno zatrjevali vsi charlieji? Neposredno po pariškem masakru nas je moral Tariq Ramadan (v Guardianu) spomniti, da je Charlie Hebdo leta 2008 ne le zavrnil objavo karikature, ki se je obregnila ob domnevne judovske povezave sina takratnega predsednika Sarkozyja, temveč so avtorja tudi odpustili! Smejo danes judovske šale razširjati zgolj Judje sami (podobno kot je oznaka nigger, črnuh, dovoljena le za uporabo med temnopoltimi, ali pa cigan med samimi Romi), ostali pa tvegamo obtožbo antisemitizma, zato se raje zatekamo v bolj varno norčevanje iz koga drugega?

Vztrajanje pri brezkompromisnem smešenju muslimanov, ki so tako v svetovnem merilu kot v posamičnih zahodnih državah praviloma obrobna in neredko diskriminirana manjšina, bo brez dvoma zmeraj znova povzročalo protestne, tu in tam tudi nasilne odzive. A dosledno izvzetje islamskih simbolov iz pravice do kritike in smešenja bi pomenilo konec svobode govora. Zato protiblasfemični zakoni, ki jih te dni spet glasneje omenjajo nekateri, niso rešitev – da religijska simbolika ne more biti vnaprej izvzeta iz pravice do različnih interpretacij, kritike in tudi posmeha, smo se na Zahodu po stoletjih hudih konfliktov vendarle zedinili že zdavnaj. Če bi namreč religijske avtoritete določale meje svobode govora, ne bi Kopernik, Galilej in Darwin s svojimi svetoskrunskimi odkritji nikoli dobili mesta v šolskih učbenikih. Če bi mejo postavljal zloglasni Index Librorum Prohibitorum (RKC ga je ukinila šele leta 1965), ki se z imeni, kot so Dante, Balzac, de Beauvoir, Comte, Decartes, Gide, Hume, Kant, Rousseau, Sartre, Spinoza, Voltaire, Zola..., bere kot kulturna zgodovina zahodne civilizacije, bi naš svet ne ostal le brez humorja, temveč še česa dosti usodnejšega. Zato apriorna zakonska omejevanja izrekanja o religijskih simbolih preprosto niso sprejemljiva – pa četudi gre za islam in upodabljanje preroka, ki je za velik del muslimanov že samo po sebi problematično. Vsaka upodobitev (bodisi literarna ali vizualna) preroka Mohameda po mojem skromnem mnenju pač ne more biti sporna. Pomemben je kontekst upodabljanja – v nasprotnem primeru bi imel Rushdie prav, ko trdi, da danes najverjetneje ne bi našel založnika za Satanske stihe.

A kako potem uravnavati eksplozivna razmerja med svobodo govora in zaščito verskih čustev? Namesto zakonskih prepovedi bo treba postopoma zgraditi kulturo, znotraj katere se bomo pri prakticiranju svobode govora znali odgovorno samoomejevati. Še ena na videz nemogoča naloga, vem, a pri reševanju globokih družbenih problemov ni lahkih poti. Veliko bolj ostri smo lahko pri smešenju centrov moči, to je namreč ena od temeljnih funkcij svobode govora, ki zagotavlja običajnim državljanom vsaj neko mero kontrole in omejevanja političnih, kapitalskih, religijskih in drugih oblastnikov. Neprimerno bolj zadržani moramo biti pri norčevanju iz deprivilegiranih. Takšno samoomejevanje bi bilo napačno enačiti s samocenzuro – cenzor je namreč zmeraj nosilec družbene moči, samocenzuro pa izvajamo v izogib soočenju z nosilci te moči.

Prevladujoča večina muslimanov na Zahodu lahko o družbeni moči le sanja. V času, ko v imenu zaščite človekovih pravic in pravne države tiste, ki jih razumejo drugače od nas, brez sodnih procesov zapiramo v guantaname in abu grajbe in jih tam na brutalne načine mučimo, se mi upodobitev preroka Mohameda s turbanom v obliki bombe, ki s tem nekritično reproducira nevaren stereotip o islamu kot inherentno nasilni religiji, pač ne zdi smešna. Se opravičujem za morebitno pomanjkanje smisla za humor.

Gotovo nas ni malo, ki nas zadnja tragedija postavlja v težko, v svojem bistvu paradigmatsko voltairovsko situacijo, ko moramo braniti pravico do objavljanja karikatur, s katerimi se ne strinjamo. To situacijo po mojem veliko bolj od v preteklih tednih vseobsegajoče parole Je suis Charlie označuje neki drug, veliko manj popularen, a zato vsebinsko neprimerno bolj primeren slogan: Je suis Ahmed. Namesto s satiričnim tednikom, ki je zmeraj znova objavljal tudi najbolj radikalne karikature preroka Mohameda, se namreč istoveti z Ahmedom Merabetom, policistom, ki sta ga med napadom na Charlie Hebdo s prerokovim imenom na ustnicah neusmiljeno likvidirala islamska skrajneža. Ahmed je kot musliman izgubil življenje med branjenjem naše pravice, da se norčujemo iz njegove religije – to do potankosti ilustrira temeljni položaj, v katerem smo se znašli.

Zavračanje nekaterih upodobitev religijskih simbolov po mojem ne odraža splošnega manka smisla za humor, še manj pa ogroža katerikoli vidik naše svobode. Ravno nasprotno: če nam je res kaj do svobode govora, se moramo v njenem prakticiranju odgovorno samoomejevati. S tem lahko za to temeljno pravico naredimo neprimerno več kot z vsemi novimi zaostritvami protiterorističnih zakonodaj in dodatnimi milijardami za obveščevalne službe in državne represivne aparate.