Njegova izjava pojasni tudi, zakaj je tako dolgo trajalo, da se je pozornost svetovne javnosti šele aprila 2014, ko je islamistična skrajna skupina Boko Haram ugrabila 276 deklet iz Chiboka, usmerila v Nigerijo. Pred tem je Boko Haram, ki ta čas deluje predvsem na severu države, a poskuša v 36 zveznih državah Nigerije šeriatsko pravo uvesti že od leta 2009, pobil 13.000 civilistov. Ključna točka obrata se je zgodila, ko je skupina lokalnih aktivistov ustvarila kampanjo »bringbackourgirls«. Pritegnila je pozornost tako Michelle Obama kot ujela domišljijo Hollywooda. Barbarsko dejanje Boko Harama in še posebej njegovega voditelja Abubakarja Shekauja, ki je mnoge razjezil z izjavo, da bo chiboška dekleta prodal na tržnici, je sicer vrglo slabo luč na gospodarsko velesilo, toda vseeno je šlo v kontekst tega, kar se predstavlja kot »afriško«: revščina, korupcija, vsesplošen kaos...

Kot trdi Wole Soyinka, pojav terorističnih skupin, kot je Boko Haram, ni specifično nigerijski, temveč globalni problem: kot se je izkazalo, niti države, kot je Francija, niso varne pred njimi. Treba je le razumeti nigerijsko zgodovino in širši družbeni kontekst.

Od aprila 2014 do danes se je razburjenje okoli chiboških deklet poleglo. Le redkim je uspelo pobegniti. Ugrabitve, samomorilski napadi, množični poboji so se še stopnjevali. Tako so celo tisti, ki so imeli najboljše namene, obupali. Eden izmed njih je avstralski krizni pogajalec in nekdanji svetovalec dveh nigerijskih predsednikov Stephen Davis. Davisu je v okviru mirovnih pogajanj uspelo pregovoriti voditelje Boko Harama, da mu izročijo šestdeset deklet, a ker je v zadnjem trenutku nigerijska vlada razglasila denarno nagrado za »najditelja«, je akcija propadla. »Spoznal sem, da sem s tem, ko sem rešil petdeset deklet, naslednjih sedemdeset obsodil na podobno usodo,« je zapisal na nigerijski spletni strani puls, kjer je septembra 2014 priznal, da je situacija ušla iz nadzora. »Ne gre več za to, da bi se muslimani poskušali znebiti kristjanov. Boko Haram pobija neselektivno, otroke, ženske, starce.« Po njegovem je Boko Haram, katerega ime se navadno prevaja kot »zahodna izobrazba je prepovedana«, danes samo še mutacija političnega Boko Harama in krvoločnosti Shekauja Ansaruja.

Podobno spregledana je bila novica o etničnem genocidu, ki ga je Boko Haram izvedel 3. januarja 2015 v severovzhodni zvezni državi Borno. Po izjavah prič je nekaj sto oboroženih pripadnikov Boko Harama vdrlo v šestnajst ribiških vasi ob Čadskem jezeru in po dveh dneh streljanja, požiganja in masakriranja območje prekrilo s trupli: bilo naj bi jih več kot dva tisoč. Toda svet je bil v tistem trenutku okupiran z drugimi stvarmi, med drugim z napadom islamskih skrajnežev na francoski časnik Charlie Hebdo. Šele ko je Amnesty International objavil satelitske posnetke, iz katerih je razvidno, da so bokoharamovci v Bagi in okoliških vaseh uničili 3700 zgradb, in opozoril, da gre od časov biafrske vojne (v letih 1967 do 1970 je v vojni umrlo več kot milijon ljudi) za eno največjih katastrof v zgodovini Nigerije, so se oči javnosti začele obračati proti zahodnoafriški sili, ki šteje skoraj 180 milijonov prebivalcev.

Začelo se je s kulturo nekaznovanja

Nigerijska vlada se je na poboje, podobno kot v primeru ugrabitve deklet iz Chiboka, odzvala medlo. Predsednik Jonathan Goodluck, ki se te dni mrzlično pripravlja na februarske predsedniške volitve, se je najprej pridružil številnim afriškim voditeljem, ki so obsodili teroristični napad v Parizu. Skoraj teden dni kasneje pa je izjavil, da mediji v zvezi z dogodkom na severovzhodu Nigerije objavljajo senzacionalistične novice; po njegovih podatkih je bilo v začetku januarja ubitih le 150 ljudi. Pri tem ni omenil treh samomorilskih razstrelitev, ki so se zgodile v istem tednu. V eni je desetletno dekle z bombo prikorakalo na tržnico v Maiduguriju, glavnem mestu zvezne države Borno, in ubilo najmanj devetnajst ljudi. Maiduguri je ta čas sicer še pod nadzorom nigerijske pehotne divizije, z napadom na Bago, kjer se med drugim nahaja vojaška baza, pa so islamski skrajneži izborili prost dostop do sosednjih držav.

Boko Haram danes obvladuje okoli 20.000 kvadratnih milj ozemlja (v velikosti Belgije), pri čemer je bilo ob tisočih pobitih razseljenih 1,7 milijona ljudi. Taktika skupine, ki je hierarhično organizirana, z enim voditeljem na vrhu, čeprav kot celota delujejo po klanovskem principu, so hitri vdori v vasi in mesta. S tem si včasih izborijo več ozemlja, ravno tako pogosto pa voditelj iz baze v Gwozi vojake pošilja na plenilske pohode. Napad bokoharamovcev v začetku januarja na vojaško bazo na severozahodu Kameruna kaže na to, da imajo islamski skrajneži namen razširiti šeriatsko pravo onstran meja Nigerije. Kamerunske oblasti so dan po vdoru razglasile, da so njihove vojaške sile pobile 143 islamskih skrajnežev, a napadalcev to ni odvrnilo; prejšnji konec tedna so ponovno vdrli v vasici na severu Kameruna in po vsesplošnem uničenju ter streljanju na civiliste ugrabili približno šestdeset žensk in otrok.

Wole Soyinka, ki si je kar nekaj let prizadeval za mirovna pogajanja z islamisti na severu države, na koncu pa obupal in začel pozivati k mednarodni vojaški intervenciji, je ozemeljske ambicije bokoharamovcev komentiral z besedami: »Soočeni smo s sovražnikom, ki ne bo nikoli zadovoljen z ozemljem, ki ga ima na voljo. Napadi se širijo na jug. Trije bombni napadi v glavnem mestu Abuja, ki so se zgodili v letu 2014, kažejo na to, da ne gre le za problem severa. Boko Haram, ki si želi, da bi ta država razpadla, bo prvi, ki ne bo zadovoljen s svojim deležem.«

K tako uspešni ekspanziji Boko Harama v zadnjih letih je prispevalo vsaj dvoje. Prvi vzrok je pragmatične narave. Nigerijska vlada je šele maja 2013 razglasila izredno stanje v treh severovzhodnih zveznih državah Adamawa, Borno in Yobe. Na grožnjo islamističnih skrajnežev se je odzvala z ustanovitvijo sedme pehotne divizije, ki je nastanjena v Maiduguriju. Ena najslavnejših in najmočnejših afriških vojsk, ki je pod okriljem Afriške unije intervenirala v Liberiji, Sierra Leoneju, Maliju in Sudanu, je pokazala svoj pravi obraz: nigerijski vojaki so slabo opremljeni, nemobilni, predvsem pa jih je premalo, da bi lahko ogrozili pripadnike Boko Harama. Federalna vlada je sicer lani za oborožene sile namenila dvajset odstotkov državnega proračuna, toda medtem ko Boko Haram poseduje protiletalsko orožje in rakete, torej težko vojaško orožje, nigerijski vojaki odlagajo uniforme in kot civilisti bežijo na vse strani. Problem ni toliko v tem, da nigerijska vojska ne bi mogla zaustaviti Boko Harama, temveč da v državi vlada institucionalizirana korupcija. Mnogi vojaški poveljniki in politiki si v teh razmerah kujejo dobiček na zasebnih računih.

Drugi razlog je ideološke narave. Pojav Boko Harama, trdi Wole Soyinka, se je začel s kulturo nekaznovanja. Za nastalo situacijo v Nigeriji naj ne bi bil kriv le sedanji predsednik Jonathan Goodluck, temveč vse vlade, ki so dopuščale verski fanatizem. Začelo se je s predsednikom Olusegunom Obasanjem (kot demokratično izvoljeni predsednik na položaju od 1999 do 2007), ki je v začetku tisočletja dovolil razglasitev šeriatskega prava v nekaterih zveznih državah. Čeprav je gibanje, kot je Boko Haram, osnovano na religiji in je prvih sedem let obstoja (od 2002) delovalo kot miroljubna organizacija, je bilo iracionalno gorivo mobilizacije uporabljeno v politične namene.

Posledica dolgoletnih napačnih političnih odločitev

Pri radikaliziranju severa države je ključno vlogo odigrala razdelitev Nigerije na dva pola: sever naj bi bil pretežno muslimanski in jug pretežno krščanski. Ob drugi Obasanjevi predsedniški kandidaturi, ko je nastopal kot »južnjak«, je bila aktivirana skrivna vojska; severnjaki so čutili, da se morajo boriti za nekaj, kar pripada severu. Začeli so se povezovati z Al Kaido, ki ni nikoli skrivala, da je Nigerija na njihovi prioritetni listi. Ko je po smrti »severnjaškega« predsednika Yar'Adua (na oblasti od 2007 do 2009) svojo kandidaturo napovedal Jonathan Goodluck, ki ponovno prihaja s krščanskega juga, so severnjakom popustili živci. Zgodilo se je nekaj, česar ni nihče pričakoval. Nekdanji častilci Mohammeda Yusufa, ustanovitelja sekte Boko Haram, so se po njegovi smrti leta 2009 obrnili na politične mentorje, kar je privedlo do današnje divje in nenadzorovane situacije.

Vse do kampanje »bringbackourgirls«, ki je pritegnila pozornost mednarodne javnosti in sprožila zavedanje, da Boko Haram ni le specifično nigerijski problem, je vladalo mnenje, da je pretežno reven in muslimanski severni del države obvladljiv in da nima nič skupnega z z nafto bogatim jugom. S tem ko so Nigerijci masakre in samomorilske napade predstavljali kot spontan, začasen, izoliran, predvsem pa religiozen problem, so zanikali, da gre za produkt, ki je posledica dolgoletnih napačnih političnih odločitev; v njem teroristični napadalci le asistirajo (eden izmed dokazov za to je, da naj bi Shekauja Ansaruja, ki je bil po izjavah nigerijske vojske ubit septembra 2014, nadomestil marionetno nastavljeni voditelj). Če pregledamo manifest Boko Harama, vidimo, da ne ponujajo ničesar oprijemljivega. Vse, kar Shekau Ansaru trdi, je, da je demokracija »haram« in da namerava sekta islamizirati ves svet.

Ko je avstralski posrednik Stephen Davis septembra lani nekdanjega poveljnika nigerijske vojske Azubuikeja Ihejirika in Moduja Sheriffa, nekdanjega guvernerja države Borno, ob njiju pa tudi enega izmed vodilnih v Centralni banki Nigerije obtožil sponzoriranja bokoharamovcev, je le na glas izgovoril tisto, kar je kot oblak viselo nad Nigerijo. V tej bitki ne gre za boj severa proti jugu, temveč za boj manjšine proti večini. S to manjšino pa ni mišljen le politično deprivilegiran sever države, ki je vse od razglasitve samostojnosti Nigerije (1960) akumuliral velik delež krivic, temveč politična elita, ki je skrbno zaščitena in uživa raznorazne privilegije, ki jih Nigerija omogoča kot ena gospodarsko najhitreje rastočih afriških držav. Med drugim letijo z zasebnimi letali (Nigerija je po številu ljudi, ki imajo v lasti zasebna letala, druga na svetu), predvsem pa jim je vseeno, koliko nigerijskih deklet in fantov je ugrabljenih, koliko civilistov pobitih. Hočejo oblast, in če že ne morejo imeti celotne nacije, terjajo vsaj teokratično državo.

Kako ustaviti bokoharamovce?

To med drugim razloži tudi medle odzive nigerijske vlade na pokole. Jonathan Goodluck je leta 2012 sicer javno priznal, da imajo pripadniki Boko Harama simpatizerje v nigerijskih vladnih vrstah, menda tako v vladajoči stranki kot v opoziciji, pa tudi med sodniki, toda od tedaj ni prišlo do nobenih pregonov ali aretacij. Wole Soyinka je prepričan celo, da odkar je Jonathan Goodluck objavil kontroverzni politični slogan »bringbackgoodluck2015«, ki se perfidno navezuje na kampanjo za rešitev chiboških deklet, ni nobenega dvoma več, da ščiti sponzorje Boko Harama.

Eden od načinov, kako ustaviti Boko Haram, je, da se odreže njihov glavni način financiranja, do česar zaradi notranjepolitičnih interesov in tudi izgube nadzora nad posameznimi klanovskimi voditelji Boko Harama ne bo prišlo. Ironično je, da je pojav Boko Harama med povprečnimi Nigerijci prebudil nacionalno zavest, v smislu, če se zdaj razidemo, se bo to zgodilo na strašen način. Soočanje z »resnico« bo med drugim zahtevalo, da se odreže suha veja, na kateri sedi trenutni predsednik, in decentralizacijo vlade, toda očitno se bo prej zgodilo še nekaj drugega.

Odkar je prejšnji konec tedna Boko Haram na severu Kameruna ugrabil večje število civilistov, je kamerunska vlada od pozivov mednarodni javnosti prešla h konkretnim dejanjem. Obrnili so se na čadskega predsednika Idrissa Debyja. V začetku tedna so se čadske vojaške enote že pomaknile iz glavnega mesta N'Dyamena proti jugu. Nigerijska vlada tako nima več izbire: če so poprej zavračali mednarodno vojaško pomoč, bodo zdaj tudi zaradi številnih beguncev, ki prečkajo nigerijske meje, morali priznati, da gre za širši regionalni problem. In čeprav se širijo govorice, da naj bi Debyju na uho prišepnila francoska vlada, ki ima v Čadu svojo najmočnejšo (afriško) vojaško bazo, in da bo imel Čad od te vojaške intervencije koristi, je oblikovanje afriške vojaške koalicijske sile, ki se ji je poleg Čada in Kameruna priključil tudi Niger, trenutno edina možna rešitev, kako obvladati bokoharamovce.