Prej ali slej bo skupaj z »državo« moral prisluhniti modrosti polhograjskega župana Franca Setnikarja, saj bi morala biti prioriteta najprej zgraditi minizadrževalnike na hudournikih Gradaščice in Horjulščice, v novih pogojih podnebnih sprememb tudi zaradi namakanja, ne le poplavne varnosti. Pa tudi opozorilu o posledicah po Ljubljanici navzdol zaradi stoodstotno povečane pretočnosti Malega grabna. Ob tem Janković ne pojasni, zakaj je bil protipoplavni državni prostorski načrt sprejet šele leta 2013, ne pa sočasno z Občinskim prostorskim načrtom Ljubljane (OPN) v letu 2010. Zamolčal je svoje et consortes usodno iskanje finančnih koristi v pripravi obeh načrtov že od leta 2007 dalje. Pred iztekom prvega mandata je lahko namreč mestnemu svetu in ministru Roku Žarniću skupaj z Janezom Koželjem, uradnim(?) urbanistom(?) Ljubljane, vsilil le občinski načrt, tako njegov strateški kot izvedbeni del. Protipoplavni državni načrt za časa Pahorjeve vlade še ni bil »zrel« za sprejetje.
Prav tako je zamolčal, da ni niti leta 2010 niti 2013 na osnovi novih podatkov o poplavni ogroženosti in ukrepih ažuriral tudi sicer zastarelega in neoperativnega »Načrta MOL zaščite in reševanja«, tako da je ves sistem varstva pred poplavami in posredovanja po njih slonel le na gasilcih. Seveda je zamolčal tudi odgovornost fiktivnega poveljnika CZ Aleša Čerina. Kršena so bila načela preventive in odgovornosti, neposredno občanom pa načelo pravice do varstva in načelo pomoči. Na januarski seji pa bodo mestni svetniki dodelili pomoč 440.000 evrov stanovalcem, ki so utrpeli škodo na premičnem premoženju. Torej tistim, ki po krivdi neučinkovite mestne civilne zaščite niso bili učinkovito deležni ne preventivnega opazovanja, ne terenskega in telefonskega obveščanja o lokacijah pričakovanih poplav, ne pomoči pri preventivnem umiku ljudi in dobrin iz objektov in poplavnih območij, ne organizacije in materiala za tesnjenje odprtin na objektih in tudi ne preventivnega čiščenja kanalizacijskih sistemov.
Nekaj ključnih odzivov
Z javnim apelom, dopolnjenim pod nujno 20. decembra, arhitekt Grega Košak te tri nosilce oblasti in odgovornosti v Ljubljani, Jankovića, Čerina in Koželja, zaman opozarja na škandalozno ignoriranje javnih varnostnih razmer v mestu. Resnici na ljubo, četudi bi Košak za leto 2015 dočakal časovnico in postavke aktivnega protipoplavnega budžeta, kažejo nepripravljenost projektov, timing in odkup zemljišč po 8 evrov skoraj na zavestno sabotažo projekta. Tako Razori kot Brdnikova bosta doživela svoje razlastitvene »postopke«. Tvorno pa se je vprašal, ali mora trojico v takih primerih sodišče podučiti o njihovih zavestnih, individualnih kazenskih odgovornostih. Končno tudi Evropsko sodišče za človeške pravice.
Glede uveljavitve pravic do varstva in pomoči je pravi agens novembra ustanovljena Civilna iniciativa za poplavno varnost JZ dela Ljubljane. Tvorna bi lahko bila predvsem z uveljavitvijo prostovoljstva v okviru civilne zaščite po četrtnih skupnostih, če in ko bo to dopustil župan. Tako pa ji ostane, da kot tolikokrat ugotavlja, da se nedopustno gradi na tipičnih razlivnih površinah, kjer to »hoče kapital«. Usmeri naj se proti spornim rizičnim špekulacijam vsakršnega nasilnega kapitala v prostoru s praktično nepopravljivimi posledicami: javnega, izposojenega, fiktivnega in na novo nastajajočega zlahka pridobljenega kapitala »slabih bank«.
V past »konstruktivnosti« do slabih in špekulativnih Jankovićevih poplavnih in nepremičninskih praks se je ujela tudi SMC na mestni ravni, ki vidi le vprašanje čiščenja strug.
Dvesto udeležencev iz vodarskih stanovskih društev in skupine Odgovorno do prostora je odgovorne v državi opozorilo na celovito urejanje povodij, na delujoč sistem vzdrževanja (ob)vodnega sveta tudi z vidika suš, da le akcijski programi ne zadoščajo, da so poplave skrajni odraz razpada sistema prostorskega in vodarskega načrtovanja in »da je treba izpostaviti odgovornost politike za nastale razmere (npr. Ljubljana oz. povodje Gradaščice)«. Prezrli pa so, da gre v Ljubljani kar za razpad političnega sistema lokalne samouprave in da gre za vsestransko odgovornost ljubljanskih nosilcev centralizirane oblasti.
Ministrica in vlada sta sprejeli akcijski načrt interventnih aktivnosti zaradi poplav v višini 36 milijonov evrov. Načrt je napačno poimenovan, saj ni nič drugega kot nabor gradbenih in drugih del v dimenziji, ki ustreza redni proračunski postavki javne službe rednega vzdrževanja vodotokov za cca leto in pol. A pasti so znane. Ali je čiščenje proda strošek ali profit? Ali gre za refinanciranje dosedanjih ljubljanskih stroškov vzdrževanja, celo v nasprotju z načrtom za poglobitev Malega grabna? Dolgoročni sistemski ukrepi pa že po defaultu ne smejo biti »akcijski«. Med njimi ni revizije zatečenih prostorskih in vodarskih načrtov in tistih v pripravi, je le »večja aktivacija strokovnih služb«. Pa tudi fizika in dinamika voda ne smeta biti predmet besedičenja o »birokratskih ovirah« in švindla po ljubljansko z »vzdrževalnimi deli v javno korist«, tam kjer projekt ne bi dobil gradbenega dovoljenja. Kot da ni problem številka ena napačno načrtovanje ter praksa per partes. In kot da podnebne spremembe ne narekujejo sistemske in operativne združitve vodnega, podnebnega in sklada kmetijskih zemljišč in gozdov.
Razpad zaščite, reševanja in pomoči ob poplavah v Ljubljani
Razpad lokalne samouprave v Ljubljani začne Janković takoj po nastopu prvega mandata s spremembami Statuta MOL aprila 2007. Načrtno črta člen o nameri povezovanja MOL v pokrajino za urejanje regionalnih zadev, ohranja le prostovoljno medobčinsko sodelovanje. Na nivo prostovoljnosti pa ne sodita niti celovito urejanje povodja Gradaščice niti hierarhična organizacija ob naravnih nesrečah v regiji. Absurd je, da je bilo še leta 1994 celotno povodje Gradaščice v takratni viški občini, skupaj s povodjem šišenske Glinščice pa na teritoriju Mesta Ljubljana. Najmanj ta teritorij, kamor sta nekoč spadali tudi današnji občini Dobrova - Polhov Gradec in Horjul, če ne kar Ljubljanska urbana regija, pa kar čaka na ustanovitev osrednje oziroma ljubljanske pokrajine. Na Jankovićevem konceptu osamitve Ljubljane iz regije je padel tudi Janša, ko mu je pred leti ponudil glavno mesto s statusom pokrajine v zakonu o pokrajinah. Seveda mu ga je (ne)predvidljivež zrušil. Tako ali tako vseskozi »legitimno« vsiljuje ljubljanski mestni egoizem mimo regije neposredno državi, priročni »partnerici« za njemu lastno politično in osebno obračunavanje.
Na spodnjem nivoju »samouprave« pa je četrtni skupnosti odvzel vse naloge, ki ji gredo ali bi ji šle po zakonu o lokalni samoupravi. S statutom jih zožuje le na sodelovanje z mestno upravo. Konkretno, varstvo pred poplavami se v četrti uresničuje le kot »sodelovanje pri ocenjevanju škode v primeru naravnih nesreč«. Na zadnji ravni ukrepanja torej, po umiku poplavnih vod. Govorimo torej o statutarnem miceliju za (samo)ustanavljanje civilnih iniciativ tam, kjer je skrb izvorno na občini in četrti. Na tej statutarni podlagi je Janković konec leta 2009 zlorabil spremembe »Načrta MOL zaščite in reševanja ob poplavah« iz leta 1998. Seveda, da bi prikril pomanjkljivosti vzporedno javno razgrnjenega OPN MOL, ki je bil izdelan brez ažuriranih kart poplavne ogroženosti in protipoplavnih ukrepov in po katerem se je zemljišče, bolj ko je bilo poplavno, bolj intenzivno zazidavalo. Najbolj očitno sta bila »oplemenitena« s Koželjevo Vizijo 2025 Jankovićevo Vrtno mesto Sibirija in Karner-Slivnikova Urbana oaza. Izvorni načrt je vseboval tudi primerjavo takrat znanih predlogov varstva pred poplavami, vključno z razbremenitvami na Barje in kombiniranimi rešitvami. Zato ga je načelnik Robert Kus samoiniciativno(?), namesto države(!), z »manjšo spremembo« zožil do nerazpoznavnosti in popolne neoperativnosti. Tako imamo ljubljanski načrt zaščite in reševanja po sedemnajstih letih še vedno podpisan od županje Vike Potočnik. Relevantnega ažuriranja dokumenta in podpisov Jankovića in Čerina ni od nikoder. Referiranje na državni in regijski načrt je izpuščeno. Zazidavanje poplavnih površin je kakor odgovornost države. Vloge četrtne skupnosti ni nikjer. Nove karte poplavne ogroženosti so neuporabljene, predpisani poplavni monitoring se ne izvaja. In za nameček najhujše: načrt obravnava le ukrepe civilne zaščite ob velikih tujih in zalednih vodah, ob lastnih pa ne. Ravno padavinske vode na lastnem teritoriju nepripravljene mestne občine pa so bile glavni povzročitelj poplav 2014. In to ne le na JZ delu Ljubljane, intervencije so bile enako razprostranjene tudi po vsej Šiški in drugod na nepoplavnih površinah.
* * *
Zatečeni načrt MOL zaščite in reševanja ob poplavah, ki ga izda župan, organ MOL, zapade nadzoru Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Opustitev dolžnih dejanj s strani župana Jankovića, poveljnika CZ Čerina in načelnika Kusa zapade nekaj členom Kazenskega zakonika. Revizija in zahteva po novelaciji tega načrta zapade ministru Vebru po 144. členu Ustave, po katerem »državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti«. Politična odgovornost aktualnih mestnih svetnikov zaradi opustitve zahteve po reviziji in javni novelaciji županovega načrta teče od dne konstituiranja mestnega sveta v novi sestavi. Ker je bila in se ob takem načrtu pričakuje ponovna kršitev pravice občanov do varstva pred poplavami. Ocenjujem pa, da teče tudi kazenska odgovornost tistih svetnikov, ki so zaznali znake kaznivih dejanj na strani župana in sodelavcev, pa opuščajo ovadbo kaznivega dejanja in storilca.
MIHA JAZBINŠEK
