Učna pomoč je v osnovnih šolah namenjena učenkam in učencem, ki zaradi osebnostnih, socialnih, zdravstvenih in širših družbeno ekonomskih vzrokov težje dosegajo minimalne in temeljne standarde znanja oziroma standarde znanja glede na svoje potenciale. Takšna pomoč jim pomaga ne le uspešno napredovati iz razreda v razred, pač pa skrbi tudi za njihovo optimalno življenjsko pot.

Brez učne pomoči, čeprav je njeno financiranje – ne pa tudi izvajanje – začasno ustavljeno, si življenja ne predstavlja Jerneja Brečko Volčanšek, ki ima dolgotrajno bolnega otroka. »Poučevanje in učenje takšnega otroka zahteva veliko napora. V ozadju je veliko mojega vsakdanjega dela in čudovite pomoči učiteljic, ki ji nudita dodatno pomoč. Obe sta vrhunski, kot osebi in  kot učiteljici. Hči poznata od samega začetka – vse njene muhe, manke, pa tudi dobre strani in njene talente. Smo usklajen tim in dosegamo lepe rezultate.« Z dodatno strokovno pomočjo je učna snov prilagojena hčerinim potrebam in sposobnostim. Tako je deklica trenutno v šestem razredu in po ocenah, ki so vendarle neko merilo, ne glede na svoje zdravstveno stanje presega marsikaterega sošolca.

Očitno so šibkejši breme družbe, ne po svoji krivdi, temveč zaradi usode, ki jim v življenju ni pomagala. Odgovorni ob tem pozabljajo, da jim s tem zapirajo vrata v običajno življenje, je prepričan profesor inkluzivne pedagogike na primorski Pedagoški fakulteti dr. Božidar Opara. »Vedno se lotijo najšibkejših. Pri njih je pričakovati najmanj odpora,« dodaja. Ali se bo hčerina učna pomoč, potem ko je ministrstvo za izobraževanje začasno ustavilo njeno financiranje, kaj drugačna, Brečko-Volčanškova še ne ve. »Ne morem pa razumeti, kdo so ljudje, ki se tako odločijo. Očitno imajo srečo, da imajo zdrave otroke, in si ne predstavljajo, kaj pomeni imeti otroka s posebnimi potrebami.«

Ko o usodi otrok odločajo »ljudje iz pisarn«

Kdo je tisti, na katerega pri tem ali podobnih ukrepih lahko pokažemo s prstom? Kako poteka priprava varčevalnih ukrepov, nam je pojasnila ministrica za izobraževanje dr. Stanka Setnikar Cankar. Vse se začne in konča na ministrstvu za finance. Tamkajšnji zaposleni po lastni presoji in poznavajoč proračunske porabnike predvidijo, kakšni bi na vsakem od ministrstev lahko bili prihranki. Pričakovane prihranke na posameznem ministrstvu je treba nato razdeliti med različna področja. Za vsako od takšnih področij zaposleni na direktoratu ali sektorju ministrstva za izobraževanje pogledajo, kako natančno bi se dalo privarčevati, predloge pa še posebej skrbno pod drobnogled vzame finančna služba ministrstva. Bolj kot vsebina so, kot kaže, pomembne številke.

»Pri pripravi ukrepov smo pazili na tri kriterije,« nam je pojasnila ministrica. Najprej je moralo iti za področja, za katera je ministrstvo zadolženo. Nikakor ukrepi niso smeli posegati v kolektivno pogodbo med socialnimi partnerji, ki med drugim ščiti osnovne plače – prav zato ukrepi ne ogrožajo zaposlitev v šolstvu. »Pogledali smo nekaj sto postavk in prišli do nabora bolj ali manj posrečenih predlogov.« Med njimi so, kot je znano, tudi ukinitev splošnega financiranja šole v naravi, krčenje materialnih stroškov na ministrstvu, manj denarja za maturo in nacionalno preverjanje znanja...

Kdo so ljudje, ki pripravljajo ukrepe, kakšna je njihova izobrazba, kakšne izkušnje imajo s praktičnim delom na področjih, za katera so potrdili ali predlagali varčevanje, nismo izvedeli. Zato splošnega mnenja, da gre za vsebinsko nepremišljene poteze »ljudi iz pisarn, ki s prakso v šolstvu nimajo veliko izkušenj«, z odgovori z ministrstva za izobraževanje in za finance ne moremo ovreči.

»Težko se vpletam v 'državno mašinerijo', da bi lahko rekel, kdo na ministrstvu za izobraževanje bi moral pripravljati varčevalne ukrepe. Nenavadna oziroma neustrezna se pa mi zdi že sama struktura zaposlenih na ministrstvih,« ugotavlja Gorazd Rajnar, nekdanji učitelj in ustanovitelj zavoda Log-um, ki otrokom pomaga pri težavah z učenjem.

Neučinkovito, nesramno drago, a nujno

Rajnar je sicer prepričan, da varčevalni ukrepi niso tako kratkoročni, za kakršne jih imamo. Morda se za njimi skriva neki višji namen, morda želi vlada z njimi »odrezati parazite, ki se hranijo z javnim denarjem«. Do otrok, do ciljne skupine, namreč po njegovih izkušnjah pridejo majhne vsote denarja, a med bilancami ministrstva so zneski milijonski. Imamo nešteto agencij, komisij, strokovnih služb…, ki v šole prihajajo z birokratskimi zahtevami. Te šolstvu jemljejo čas in denar, ki bi ga lahko porabili bolj koristno.

O stvareh, ki jih morajo šole početi, pa nimajo večjega učinka, predvsem pa so drage in časovno obremenjujoče, se ravnatelji zlahka razgovorijo. Po mnenju ravnatelja osnovne šole Železniki Franca Ranta je takšnih nalog največ na upravnem delu šole, torej gre za dejavnosti, ki z vzgojo in izobraževanjem nimajo neposredne zveze. »Izvajati moramo cel kup pregledov za pridobitev certifikatov. Imeti moramo na primer certifikat za varnostno razsvetljavo, čeprav pouk izvajamo samo podnevi. To je po mojem mnenju absurdno,« se jezi ravnatelj. Certifikat lahko šola pridobi le pri pooblaščeni organizaciji, ki vsakih nekaj let preveri stanje varnostne razsvetljave. To morajo storiti za vsako od šestih enot šole posebej, za vsak pregled pa odštejejo nekaj tisoč evrov.

Velike prihranke je obetala uvedba elektronskih računov v šolah, se spominja Rant. A zaenkrat prinaša le stroške. »Za računalniški program smo odšteli več kot dva tisoč evrov, vsako leto ga je treba posodobiti, kar nas stane nekaj sto evrov. Edini prihranek je papir, ampak za ta denar bi ga dobili celo goro!«

Delo v šolah pa se tudi močno podvaja. Po novem morajo šole oddati tri različne dokumente, v katerih razkrivajo svoje prihodnje načrte. V že ustaljeno prakso sodi letni delovni načrt, lani pa so morale šole ministrstvu posredovati še finančni in kadrovski načrt. Da so šole kadrovske in finančne potrebe že od nekdaj opredeljevale v letnih delovnih načrtih, je bil pogost argument, ki pa šolam ni pomagal – če katerega od omenjenih dokumentov v danih rokih ne predložijo ministrstvu, si prislužijo kazen. Ena takšnih je manj proračunskega denarja, kot je v načrtu opredeljenih potreb.

Se takšne nerazumne zahteve pojavljajo tudi pri pouku? Ravnatelj opozarja na novost v letošnjem šolskem letu – na neobvezne izbirne predmete za učence četrtega in sedmega razreda. Pri njihovi uvedbi so na ministrstvu, ko ga je vodil minister Jernej Pikalo, vztrajali kljub zavedanju, da je in bo treba v šolstvu varčevati. Prepričani so bili, da bodo z neobveznimi izbirnimi predmeti privarčevali pri podaljšanem bivanju, za katerega naj bi bilo potrebnih manj ur. A so spregledali, da imajo otroci pravico ne obiskovati teh predmetov in ta čas preživeti v oddelku podaljšanega bivanja. »To so lahko načrtovali le tisti, ki ne vodijo pouka,« je prepričan Rant.

Profesorica matematike v Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik Marta Zabret je prepričana, da je varčevanje umestno, če predstavlja rezanje tistih vej, brez katerih drevo lahko preživi, in je idealno, če omogoča rezanje tistih vej, brez katerih drevo bolje uspeva. Sadjarji, pravi, drevesa obrezujejo z mislijo na čas čez tri leta. Toliko traja, da se učinek pokaže pri drevesih – za šolstvo velja najbrž nekaj podobnega. V nasprotju z drugimi sogovorniki Zabretova ne meni, da bi snovalci varčevalnih ukrepov morali prihajati iz prakse. »Varčevalnih in spodbujevalnih ukrepov se lahko loti vsak bister, razgledan in dobronameren človek, ki je pripravljen veliko in dobro študirati in delati ter ima sposobnega šefa. Preprosto načelo, ki je zaradi brezvestnih pijavk, ki so zalezene v vse pore slovenskega proračuna, izjemno težko uresničljivo.«

O potratnem šolstvu

Kaj je tisto, kar slovenskemu izobraževalnemu sistemu daje predznak potratnosti? Ministrica Setnikar-Cankarjeva je prepričana, da ni stvari, ki bi v šolstvu izstopala po tem kriteriju. Predsednik Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije dr. Damjan Štefanc je zaskrbljen nad politiko, ki si za »ohranjanje kakovosti« javnega izobraževanja ter izobrazbene ravni državljanov prizadeva s krčenjem za ta namen potrebnih javnofinančnih sredstev. Argument ministrice za izobraževanje, da s takšnim varčevanjem pravzaprav skrbimo za nižjo kreditno obveznost prihodnjih generacij, je odraz miselnosti, po kateri sta izobrazba in znanje razumljena kot nekakšen družbeni strošek. »Pogled nanju kot na produktivno investicijo pa velja prepustiti posamezniku, ki se bo znal sam odločiti, ali in koliko bo vanju vlagal. Na ravni države ali družbe bi morali sprejeti konsenz, da izobraževanja načeloma ne bomo podvrgli varčevalnim ukrepom. Vtis pa je, da je izobraževanje prvo v vrsti, ko se začne govoriti o varčevanju.«

Na izobraževanje bi po mnenju Štefanca morali gledati kot na dolgoročno investicijo in ne zgolj kot strošek, ki se ga da optimizirati na vseh koncih in krajih. »V Sloveniji imamo razmeroma kakovosten način izobraževanja. Problem je, če ga politika in javnost začneta razumevati kot luksuz, ki si ga ne zaslužimo. Takšno razmišljanje je napačno in bi se mu morali upreti.« Izobraževanje je nekaj, kar nam dolgoročno lahko prinese neizmerno blaginjo, meni. Treba pa je gledati petdeset, šestdeset, sto let naprej.

Ravnatelj osnovne šole Janka Modra Gregor Pečan je prepričan, da bi se marsikaj dalo prihraniti s spremembami večjih sistemov, ki dražijo izobraževanje. Mednje na primer šteje nacionalno preverjanje znanja. Njegova funkcija je zgolj informativna, razen pri bodočih dijakih, ki se z istim številom točk znajdejo na dnu lestvice omejenih mest v srednji šoli. Tudi učiteljem ne more dati povratne informacije o njihovem delu, saj se ga otroci, ki se vpisujejo v šole brez omejitve, pogosto ne lotevajo resno. Časa, denarja in ljudi pa sistem pobere veliko.

Tudi Marta Zabret med možnimi načini varčevanja omeni NPZ. »Če se lahko mednarodne raziskave, kot sta TIMSS in PISA, zadovoljijo z izvedbo na vzorcu učencev, ki ne moti pouka niti ne obremeni večine učiteljev, bi lahko tudi pri NPZ zastavili podobno. Ali, kar bi bilo glede povratne informacije še bolje: k NPZ je mogoče pristopiti hibridno, tako kot pri poklicni maturi: naloge in točkovniki so enotni, zaposleni na Državnem izpitnem centru poleg priprave nalog in točkovnikov ocenijo reprezentativni vzorec, na šolah pa se ocenjevanje posamičnih izdelkov zaupa učiteljem. Povratna informacija tega sistema temelji na zaupanju, nagrajevanje je prepuščeno ravnateljem. Je to tako zelo narobe?« se sprašuje.

Na ministrstvu za izobraževanje se do takšnih konkretnih predlogov zaenkrat ne opredeljujejo. Ko bodo zaključili proračun, je obljubila ministrica, se bo poglobila v vsebino izobraževanja in jo skušala izboljšati. Omenila je denimo obsežnost učnih načrtov v šolah.

Naslednji korak: združevanje šol

Med že večkrat omenjenimi ukrepi, ki bi lahko zagotovili prihranke, je združevanje šol, zavodov in drugih institucij. Potem ko se je tega pred dobrima dvema letoma lotil nekdanji minister za izobraževanje Žiga Turk, sta to možnost ponovno omenili tako sedanja ministrica Setnikar-Cankarjeva kot državna sekretarka na ministrstvu dr. Andreja Barle Lakota. Slednja je med drugim dejala, da bi bilo modro ob varčevalnih ukrepih (morda celo bolj kot začasna ukinitev plačevanja učne pomoči in ukinitev splošnega sofinanciranja šole v naravi) racionalizirati mrežo šol, kjer je to smiselno. Ta hip naj bi skupaj z župani, stroko, zavodi pospešeno iskali rešitve za združevanje šol in programov… Skupaj podrobno analizirajo stanje od šole do šole. Šele po analizi stanja pa bodo pripravili predloge ukrepov.

Po mnenju Marte Zabret je združevanje šol sicer tvegano, a dobrodošlo, če je smiselno glede na lokacijo, število dijakov in nabor programov. »Pri nas v Kamniku je združitev prinesla veliko dobrega. Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik, ki je nadomestila Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik, ne prihrani le ene ravnateljske plače. Združena šola diha vzajemno, prepad med gimnazijci in dijaki strokovnih programov je izginil, saj njihovi dosežki in presežki nastajajo z roko v roki.« Morda bi kaj privarčevali z združevanjem računovodstev manjših šol, razmišlja učiteljica, vendar le, če bi bila združena računovodstva seznanjena s problematiko posameznih šol in ravnateljem dnevno dostopna.

Če želiš veliko prihraniti, se stvari ne smeš lotevati od zadaj, pri majhnih stvareh, ampak je treba poseči v tiste, ki so najbolj potratne, je prepričana generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije Jasmina Vidmar. Združevanje šol bi po njenem sicer prineslo prihranke, a razmeroma majhne. Treba bi se bilo sistemsko lotiti razkošne javne uprave, je prepričana.

Izobraževanje je za občine sicer pomemben izdatek, ki zahteva v povprečju 15 do 25 odstotkov občinskega proračuna, ponekod tudi do 30. A osnovne šole, kjer občine skrbijo za stavbe in njihovo vzdrževanje, za nadstandard, za varstvo in urejenost vozačev, niso tolikšen problem. Precej dražji so vrtci, saj občine doplačujejo prispevek staršev do polne cene, prav tako skrbijo za investicije in vzdrževanje, poskrbeti pa morajo tudi za plače zaposlenih v vrtcu.

Analize o smotrni porabi javnega denarja v šolah, na podlagi katere bi se na ministrstvu lahko lotili racionalizacije izobraževalnega sistema, se sicer ni lotil še nihče. Tovrstnih podatkov nimajo niti na računskem sodišču. Od leta 2008 so podrobneje pregledali poslovanje petih srednjih in dveh osnovnih šol, pri čemer so se osredotočili na pravilnost poslovanja v skladu z zakoni in ustreznost računovodskih izkazov.